Dvojčici Prusnik: Super pojeva, a včasih glas nadzira naju

Srečali smo se pred njuno gimnazijo na Poljanah, tik po sestanku z ravnateljem, na katerem so usklajevali malenkosti glede njunega nadaljevanja šolanja. Oddaja Misija Evrovizija in priprave povezane z njo so vendarle terjale svoj davek.

Nika in Eva sta v živo na las podobni pojavam, ki sta nas zadnje mesece nagovarjali s TV-zaslonov. Energični in odkriti. Vzorno uporabljata dvojino, kar je logično. Šestnajstletnici, s polno malho idealizma, ki pa jima ga vendarle ne gre očitati. Mar nismo pri 16. letih prav vsi gledali skozi rožnata očala?

Če se ozreta na pretekle mesece in Misijo Evrovizijo, ali bi zdaj celoten projekt speljali kako drugače? Eva: Ne, kar naju ne bi pripeljalo do mesta, kjer sva zdaj.

Mnenja o vajinem pevskem talentu so precej različna. Kakšen je vajin pogled na vajine pevske sposobnosti? Eva: Mislim, da pojeva super, le mikrofona še nisva vajeni in občasno se zgodi, da ga, ko skačeva po odru, napačno drživa. Imava lep glas, a ni še povsem na varnem. Verjamem pa, da bom do 20. leta glas izurila tako, da bo hudo. Nika: Glasu še ne nadzirava popolno, včasih on nadzira naju. Kljub vsemu se mi zdi še pomembneje, da začutiš pesem Eva: Ja, Sing it Like You Mean It!

Kdo vaju uvaja v skrivnosti solo petja? Mateja Mackenzie iz zasedbe Perpetuum Jazzile (v en glas).

Koga na slovenski sceni bi izpostavili kot primer, kjer se ujameta glas in stas? Nika: Všeč so nama Perpetuum Jazzile, Alenka Godec, Nuška Drašček, Gal Gjurin … Eva: Pa Maja Keuc je čisto huda! Magnifico, Melodrom, Hamo. On ima božanski glas in s skladbo Črni konji čez nebo bi nas moral zastopati na Eurosongu.

Kakšno uvrstitev napovedujeta Evi Boto na Eurosongu v Bakuju? Eva: Letos bo na Eurosongu precej uveljavljenih imen, bomo videli. Eva je "uau", šele 16 let ima, pa ima tako prodoren glas. Bomo videli … Nika: Evi seveda želiva čim boljšo uvrstitev. Mislim da ima veliko možnosti, je pa seveda vse odvisno od konkurence in od tega, kaj bo merilo za izstopanje. Ne vem, kaj bo letos ljudem všeč. Morda izkušnje, šov ...

V oddaji Misija Evrovizija sta postali prepoznavni. Kako se soočata s senčnimi platmi slave? Eva: Novinarji včasih obrnejo najine besede, a me to ne moti. Tudi trači me ne motijo. Nika: Jaz se temu le smejim.

Kateri je bil najbizarnejši trač, ki sta ga do zdaj prebrali na svoj račun? Eva: Joj, naj jaz povem! Da najin oče sponzorira celotno oddajo Misija Evrovizija in da je tudi v resnici "mafijozo" in da to ni le njegov vzdevek. Nika: Ja, pa da bodo vsi, ki sodelujejo na Misiji, dobili avtomobile. Meni se je zdelo najbolj smešno to, da si od Božička želiva, da bi Niki Zorjan in Evi Boto odpovedale glasilke. Noro!

Se odzoveta na takšno pisanje? Nika: Ne, pametni že vedo, da to ni res.

Če se iz Misije prestavimo na vaju osebno. Kdo sta Nika in Eva Prusnik? Vemo, da sta dijakinji 2. letnika gimnazije. Je za razmišljanje o študiju še prezgodaj? Se bosta odločili za isto smer? Ja, zagotovo bova študirali skupaj, obvezno. Na AGRFT-ju si želiva študirati igro in že zdaj obiskujeva dramsko šolo Barice Blenkuš.

Kdaj se je pojavila želja po igri? Nika: Tako zgodaj kot želja po petju in plesu.

Zanimivo se mi zdi, da sta ples in petje na prvem mestu. Glede na očetovo kariero bi predvidevala, da bi vaju bolj vleklo v športne vode. Nika: Ja tudi šport se nama zdi pomemben, definitivno. V naši družini smo vsi športniki. Jaz sem deset let trenirala ples, Eva karate. Kar se tiče glasbe, pa so starši od nekdaj poslušali raznovrstno glasbo, midve pa sva pri tem vedno peli in nastopali. Razmišljali sva tudi o solo petju, pa se nama zaradi številnih tekem in treningov časovno ni izšlo. Potem pa sva letos prenehali s plesom in karatejem. Ne zaradi Misije, čisto spontano.

Zaradi pomanjkanja časa? Nika: Niti ne, preprosto sem zgubila ljubezen do plesa, ne vem, zakaj, in ne bi bilo pošteno do mojih soplesalcev, da bi še naprej vztrajala. Po prvi oddaji Misije sva začeli obiskovati ure solo petja in pri tem vztrajava. Čeprav sva v osnovni šoli prepevali v pevskem zboru, pa so to šele najini pevski začetki.

Ne morem mimo vajinega očeta, Darka Prusnika, ki je v tako imenovanem bench pressu s 1.221 dvigi 50-kilogramske uteži v eni uri postavil Guinnessov rekord. Kako se spominjata očetovih priprav? Eva: Oče je bil eden od 12 amaterjev, ki so jih med vsemi prijavljenimi izbrali za boj z boksarjem Mikom Tysonom. Do borbe s Tysonom nazadnje ni prišlo, ker se je zaradi nasilja znašel za rešetkam, kar pa je morda še bolje, saj ima najin oče tako še vedno uho. (Mike Tyson je sotekmovalcu Evanderju Holyfieldu odgriznil del ušesa – op. a.) Nika: Očetove priprave sva vedno spremljali z velikim navdušenjem. Navsezadnje je šlo tudi za dobro delo. Oče je namreč vsa sponzorska sredstva podaril v humanitarne namene. Gluhi in naglušni otroci so tako lahko odpotovali na morje.

Vemo, da so navijači Olimpije in Jesenic na strogo ločenih bregovih. Vajin oče je igral za Olimpijo in bil kot kondicijski trener aktiven tudi na Jesenicah. Za katero ekipo navijata sestri Prusnik? Nika: Odvisno. Za tisto, kjer igra oči (smeh). Trenutno navijamo za Olimpijo, ko pa je delal na Jesenicah, sva seveda navijali za Jesenice. Joj, kako so naju vsi grdo gledali. Enkrat sva bili na tribuni Olimpije in edini spodbujali Jesenice. Ni bilo prav pametno, navijači so metali papirčke v naju in podobno. Eva: Meni se zdi pomembno, da naredijo dober performance.

V čem se ljudje najbolj motijo o vaju? Nika: Nekateri mislijo, da se pretvarjava. Ljudje niso vajeni iskrenosti in sproščenosti. No, pa saj nisva ves čas taki. Eva: Mislijo, da se pretvarjava, ampak človek se ne more pol leta pretvarjati, saj bi se mu zmešalo. Kot bi igralec 24 ur na dan igral svojo vlogo. Nika: Na splošno se mi zdi, da imajo ljudje predsodke. Mislijo, da 16-letnice ne morejo biti zrele, da ne vedo, kaj je pravo življenje. Zdi se mi pomembno, da sanjaš tudi pri 80. ali 90. letih in ohraniš otroka v sebi. Eva. Ja, pravijo: "Ti imaš šele 16 let, ne plačuješ davkov, kaj pa ti veš!" Po drugi strani pa ima lahko en 16-letnik bolj travmatično življenje kot nekateri 40-letniki, ki na primer ne nosijo nobenega bremena.

Ali morata med počitnicami delati, služiti denar? Nika: Silijo naju ne, si pa tega želiva. Eva: Rada sem samostojna in imam svoj denar. Letos sem si zadala, da bom delala ob koncu tedna. Meni so vsa dela super, tudi čiščenje stranišč je povsem okej.

Bi bilo lažje, če bi delali obe skupaj? Eva: Res je, da težko preživiva ena brez druge, a se da. Vsaj en dan sva lahko ena brez druge.

Kako dolgo sta bili najdlje ločeni? En teden! (v en glas) Nika: S plesalci smo odpotovali na plesno tekmovanje v Nemčijo in na Madžarsko. Z Evo sva se slišali vsak dan, drugače ne bi šlo.

Se vajina starejša sestra kdaj počuti odrinjeno zaradi vajine povezanosti? Eva: Ni odrinjena, je pa res, da sva midve stalno skupaj in imava neko posebno povezavo, ki jo je težko razumeti. Običajno midve drživa skupaj. Se pa super razumemo, težave so bile edino med puberteto. Nika: Je drugače, midve sva le vrstnici.

Katera vajina poteza je bila najbolj pubertetniško uporniška? Eva: Jaz sem stalno "rebbelious", že od nekdaj. Okrog oči sem se začela mazati že v 3. razredu, konec 3. razreda sem si prvič prebarvala lase. Na črno, pa mi ni pristajalo.

Ko se takole pogovarjam z vama, opažam, da – kar je logično – odlično obvladata dvojino. Nika: Dvojina se mi zdi privlačna in pomembno se mi zdi, da jo ohranimo. Večina zdaj uporablja "sva šle" in to ni dobro. Zdi se mi škoda izgubiti takšno posebnost. Že tako nas kar naprej zamenjujejo s Slovaško. Jaz vedno s ponosom povem, da prihajava iz Slovenije. Eva: Slovenija je lepa! Enkrat me je neki deček na Hrvaškem vprašal, ali imamo v Sloveniji tudi štiri letne čase. Kot da smo iz Avstralije! Nika: Ja, pa sprašujejo, ali sva iz Slavonije.

Ali spremljata politiko? Ne! (v en glas)

Gledata TV dnevnik? Nika: Ne, rada pa pogledam zadnji del dnevnika, ker so potem na vrsti humoristične serije.

Sta tudi vidve, tako kot večina dvojčkov, nosili enaka oblačila? Eva: Sva, a le nekje do 3. leta. Nika: Zelo zgodaj sem vztrajala pri svojem stilu. Ker sem se že kot majhna deklica oblačila sama, se je oče uprl, da me take ne bo vozil v šolo. Ko so starši ugotovili, da je pomembno, da se zna otrok sam izražati, so sčasoma popustili. Razvili sva vsaka svoj stil in to se mi zdi pomembno. Dvojčke se vse prevečkrat smatra kot eno in se jih na ta način velikokrat zapostavlja. Tudi v šoli je bilo velikokrat tako, da če je klepetala ena, so ošteli še drugo.

Katera je starejša, katera bolj zrela in katera je 'šefica' v odnosu? Eva: Jaz sem štiri minute starejša, v resnici pa je starejša Nika.

Po zrelosti? Eva: Ne, ne po zrelosti. Jaz se imam za zrelo, a sem po drugi strani bolj hipijevska, manj odgovorna, kar zadeva klice, organizacijo … Nika: Jaz igram vlogo mame in organizatorke.

Verjetno tudi glede komunikacije z mediji. Ali medijsko zanimanje kaj popušča? Eva: Ne, ta teden je noro. Nika: Zdaj je drugi vrhunec zanimanja. Prvi je bil po finalni oddaji Misije Evrovizija, zdaj pa je še huje.

Kaj je na vajini prioritetni lestvici trenutno pri vrhu? Nika: Najbolj se nama zdi pomembno, da slediva svojim sanjam, pa ljubezen je seveda pomembna. Eva: Kot je dejal že Gandi: "Bodi sprememba, ki jo želiš v svetu." Da si pozitiven, da sam sebe izboljšaš, da delaš stvari, ki te osrečujejo, da sanjaš, izkoristiš dan, se nasmeješ človeku, tudi če te ta grdo gleda. Nika: Da s svojimi dejanji pokažeš, da smo lahko svobodni, da delamo, kar nam srce poželi, seveda v okviru zakona. Jaz si zelo želim pomagati. Eva: Tudi jaz. Živalim in ljudem.

Že ukrepata v tej smeri? Nika: Ja, nastopali bova na več dobrodelnih koncertih. Tega si želiva čim več. To delava s srcem, to so najine sanje, z glasbo želiva pomagati drugim. Že kot otrok sem sanjala, kako bom vsem pomagala, imela sem že izdelan načrt. Eva: Jaz o tem sanjam še danes. Pa potovati si želiva. Kamorkoli. Nahrbtnik na rame in dogodivščinam naproti.