Nedelja, 2. 2. 2020, 4.12
4 leta, 9 mesecev
Intervju: Andrej Košak
"Čudež je, da v Sloveniji sploh nastane kakšen dober film" #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,69
15
V slovenske kinematografe je prišel novi film režiserja Andreja Košaka, ki prek zgodbe o skorumpiranem županu majhnega slovenskega mesta nastavlja ogledalo slovenski politiki.
"Film Vsi proti vsem na lokalni ravni kaže, da živimo v globalnem svetu ponarejenih novic, političnih spinov in korupcije, kjer sta morala in etika izgubili pomen," je režiser in scenarist Andrej Košak povzel svoj četrti celovečerni film, ki je že ob predpremieri dobil edinstveno popotnico.
"Večino filma smo posneli v Kamniku, in da bi se prebivalcem zahvalili, smo tam priredili tudi predpremiero. Seveda smo nanjo povabili tudi Marjana Šarca," je povedal Košak, "potem pa iz njegovih krogov slišali, da se dogodka ne bo mogel udeležiti. Boste naslednji dan videli, zakaj ne, so nam rekli. No, predpremiera je bila v nedeljo, naslednji dan pa je odstopil. Zgodilo se je isto kot v filmu!"
Osrednji motivi filma so korupcija, politični spini in lažne novice, volilne prevare … So vas navdihnili konkretni dogodki, konkretni ljudje?
Da, navdihi so bili zelo konkretni, le poglejte te naše župane od Popoviča in Jankovića do Kanglerja. V zgodbi sem uporabil marsikaj resničnega, to skombiniral s fikcijo in mislim, da se bo v njej lahko marsikdo prepoznal.
O tem sem razmišljal že vse od tistih mariborskih vstaj z "Gotof je" in letenjem kamnov, potem pa se mi je ideja vrtela po glavi in začela rasti. Mislim, da zgodba zdaj zelo lepo odraža fazo, v kateri smo danes. Rekli so mi že, da je ta film moderni Kralj na Betajnovi in verjetno je res.
Naloga umetnosti je, da družbi nastavi ogledalo. Jaz sem hotel prikazati svoje videnje sveta, v katerem danes živimo in v katerem so vsi moralni standardi padli. Film lepo pokaže, da celoten prerez družbe od mladih do starejših generacij morale nima več. Tudi kriminal se v glavnem dogaja v politiki in mislim, da sem s filmom zadel ravno pravi čas, zdaj se bodo spet začele predvolilne igre.
Napovednik filma Vsi proti vsem:
Ste vlogo župana Frante pisali z Vladom Novakom v mislih?
Da, z njim sem želel delati. Pred tem sva sodelovala že dvakrat, bil je paznik Albert v Zvenenju v glavi in direktor Podbregar v Stanju šoka, zdaj pa sem ga hotel v glavni vlogi. Mislim, da mu je pisana na kožo in nanjo se je zelo resno pripravil, kot Marlon Brando v Botru je v ustih uporabil nekakšne vsadke, dolgo je iskal tudi očala, da bi imel točno takšna, kot so jih nekoč nosili "udbaši".
Moram reči, da ne pomnim tako lepega sodelovanja z igralci, kot je bilo zdaj. Vsi so me pozitivno presenetili, atmosfera na snemanju je bila odlična.
Iva Krajnc Bagola in Vlado Novak v filmu Vsi proti vsem
Živite razpeti med Slovenijo in Severno Makedonijo. Je bila oddaljenost od vsakdanjega življenja v Sloveniji ovira ali prednost pri pisanju zgodbe?
Super je, če imaš neko zdravo distanco do prostora. Ko na stvari gledaš od daleč, si manj obremenjen z banalnostmi in lažje vidiš, kaj se dogaja. Če živiš tukaj, v "flajšmašini" medijev, imaš ves čas občutek, da se bo zgodila neka revolucija, ves čas je panika. Z distance stvari vidiš drugače.
Toliko medijskega ukvarjanja z notranjo politiko, kot ga imamo pri nas in na celotnem področju nekdanje Jugoslavije, drugje težko vidiš. Pri nas so prve vesti vedno nekakšno ubadanje s strankami, razen športnih uspehov jih nič ne premaga, pa se po svetu dogaja ogromno zanimivega.
Ljudje na vse te politične vesti in afere resignirano rečejo "takle mamo" in ne zgodi se nič, medtem pa smo korupcijo spravili vse do ustavnega sodišča, kar smo pokazali tudi v filmu.
Že večkrat ste poudarili, da se ne strinjate s popolnim zavračanjem nekdanjega političnega sistema in življenja v Jugoslaviji.
Sistem je bil grozen, kot je vsak sistem, ne strinjam pa se z zaničevanjem vsega, kar je bilo. Danes je biti "jugonostalgik" največja žaljivka, po drugi strani pa se leta 2020 ukvarjamo s partizani in domobranci, s četniki in ustaši. S 70 let starimi zgodbami!
Za delavce in srednji sloj je življenje zdaj zagotovo slabše. V tistem sistemu sem živel 25 let in ne morem reči, da je bilo vse grozno. Jasno, ni bilo politične svobode, vedeli smo, kako daleč lahko gremo in mnogi umetniki so se s tem igrali. Nekateri so zaradi tega tudi nasankali, ker so šli predaleč. A za ljudi, ki se s politiko niso ukvarjali, je bilo življenje veliko bolj preprosto. Imeli so socialno varnost, ki je danes ni več.
Povsem neprimerljivo je tudi, kako je bila videti jugoslovanska produkcija filmov in kakšna je zdaj situacija v Sloveniji. Iz filmskega sklada je za celovečerne filme na voljo okoli tri milijone evrov na leto, kar je drobiž v primerjavi z denarjem, ki so ga v film vlagali takrat. S tem denarjem pravzaprav delamo čudeže, v tem smislu je slovenska kinematografija zelo trdoživa.
Ste glede slovenskega filma torej optimistični?
Slovenskemu filmu gre slabo z vidika financiranja, v drugih pogledih pa se mi ne zdi v slabem stanju. Nastajajo dobri filmi, ki imajo občinstvo in se pojavljajo na mednarodnih festivalih.
Saj tudi v tujini ne snemajo samih vrhunskih stvari. Gledalec tuje produkcije ne more soditi recimo po programu Liffe, tisto je jagodni izbor. Če bi pogledali celotno filmsko produkcijo v Franciji, Nemčiji ali pa Španiji, bi videli realno stanje. In če bi to primerjali z denarjem, ki ga imajo oni na voljo, bi rekli, da je čudež, da v Sloveniji sploh nastane kakšen dober film.
Po drugi strani pa se kinematografija s področja nekdanje Jugoslavije zdaj združuje v obliki koprodukcij, ki so v zadnjih letih že skorajda stalnica.
To je normalno, saj gre za skupen kulturni prostor, govorimo podobne jezike, imamo podobno mentaliteto, pa če si to priznamo ali ne. Nekaj časa se je veliko poudarjalo, da smo del Srednje Evrope. Kakšna Srednja Evropa? Vprašajte ljudi na ulici, ali kdo pozna kakšnega madžarskega igralca ali režiserja, ali pa avstrijskega … Še vedno pa poznamo hrvaške in srbske. Dragan Bjelogrlić, denimo, je zvezda tudi pri nas, ne le v Srbiji.
Če govorimo o filmu Vsi proti vsem – se v njem lahko prepoznajo denimo Severni Makedonci?
Seveda, saj imamo podobne težave. V Sloveniji ni mogoče videti tako ekstremne revščine kot v Severni Makedoniji, sicer pa sta si kar podobni, le da je na Balkanu vse še bolj primitivno in očitno. V Sloveniji pa je kriminal v rokavicah in belih ovratnikih.
Bi se v prihodnje lotili tudi TV-serije?
Zagotovo, imam že idejo in tudi nekaj napisanega. Vsekakor tega v Sloveniji potrebujemo več. V Srbiji trenutno snemajo 25 serij, na Hrvaškem so denimo posneli vrhunsko serijo Novine (Časopis). A produkcija takšne serije stane dva milijona evrov na sezono, pri nas pa poskušajo nekaj narediti s pol milijona.
Upam, da bo šel razvoj tudi pri nas v tej smeri, trenutno je v serijah več kreativnosti kot v filmih in Slovenci bi morali biti del tega sveta. Tako pa vedno znova tarnamo, da smo neprepoznavni. Ravno film in televizija prineseta prepoznavnost, poglejte Skandinavijo ali pa denimo Južno Korejo. Južna Koreja je v glasbo in film vložila ogromno denarja ravno zato, da bi postala prepoznavna. In uspelo jim je, danes Južne Koreje nihče ne zamenja z Vietnamom.
Bliža se podelitev oskarjev. Imate svoje favorite?
No, upam, da bodo tujejezičnega oskarja dobili moji prijatelji Makedonci, sicer pa mislim, da bi ga za glavno moško vlogo lahko dobil Joaquin Phoenix, za glavno žensko Renee Zellweger, za najboljši film pa ga ne bi dal Jokerju, ampak Tarantinovemu Bilo je nekoč. Letos je nabor res dober, tako da bodo imeli precej izbire.
Preberite še:
15