Big Foot Mama: praznik rock'n'rolla

Koncert slovenskih rock velikanov v Cvetličarni je bil bolj kot slavljenje izida filma o skupini na DVD-ju praznik rock'n'rolla, in to tistega pravega – včasih (pre)drznega, včasih umazanega in včasih žgečkljivega, vedno pa neposrednega, brezkompromisnega, samosvojega in vnetljivega. Dvajset let je veliko, v glasbi še posebej, in ni ravno veliko bendov pri nas, ki jim je v tolikšnem času uspelo ostati na vrhu ter pri tem niso izgubili svoje integritete in drže. Prav to pa je tisto, s čimer Big Foot Mama pritegne vedno nove generacije. Če bi sodili samo po profilu včerajšnjih obiskovalcev, bi lahko mirno zapisali, da je pred Big Foot Mama še svetla prihodnost. V dvorani je bilo kar nekaj zelo mladih obiskovalk in obiskovalcev, za katere je bil to morda celo prvi koncert. Sicer pa so prevladovali tisti, ki so z Big Foot Mamo že "dali nekaj skozi", bodisi v prejšnjem desetletju, ko je na naši sceni vladala "idejna in slogovno zmeda", bodisi v "uporniških" devetdesetih, ko si na radijskih postajah še lahko slišal pošten rock in ko se je o glasbi še razmišljalo. Včerajšnji koncert je bil nekaj posebnega tudi zato, ker Big Foot Mama še nikoli niso igrali v Cvetličarni, čeprav, kot se je kmalu izkazalo, spadajo v to dvorano kot "ata na mamo". Skratka, vzdušje je bilo že pred koncertom odlično, polno pričakovanja in, kar tudi ni zanemarljivo, med občinstvom je bilo tudi veliko deklet vseh starosti. Med že kar slovitim "srčnim" uvodom je bend prišel na oder in prva je "padla" skladba Črn tulipan. Ni jih ravno veliko, ki si upajo začeti s svojo morda celo najpopularnejšo skladbo. Večina takšne hite hrani za konec. Sledila je še ena superudarna skladba Krila in vsi v "Cvetki" so bili v polnem zagonu. Peli in skakali so kot nori. Občinstvo je bilo glasno kot le malokdaj. Slišalo se ga je tudi med najglasnejšimi deli, in to ne zaradi mikrofonov, ki sta bila usmerjana vanj. In tako je bilo brez premora dve uri, kolikor je trajal koncert. Big Foot Mama so "žgali", občinstvo pa za njimi. Uspešnice so se vrstile kot po tekočem traku. Oklep, Mala nimfomanka, Umazan dež, Kva se dogaja, Rola se …, Garbage (hip hop med nogami), Neki sladkega, Vrn' se k men, Led s severa, Nisem več s tabo, Sam' prjatla, Zadnji poraz in še nekaj drugih je znova spomnilo, koliko uspešnic imajo Big Foot Mama, in ob tem človek malo pomisli, da v Sloveniji pravzaprav ni rock skupine, ki bi jih imela toliko.

Pomembnejše kot število uspešnic je zagotovo dejstvo, da Big Foot Mama po vseh teh letih v živo zvenijo odlično. Bend ne teži k izvedbeni popolnosti, bolj ga zanimajo tiste strasti, ki jih lahko sproži samo dober in "naravnost" odigran kot solza čist rock'n'roll s pravo mero uporniškega duha. In v sprožanju teh je bend po vseh teh letih še vedno preprosto nepremagljiv. Big Foot Mama niso ravno virtuozi na svojih instrumentih, so pa virtuozno srčni in iskreni in še dobra ekipa so, kar se posebej v živo še kako sliši. In nazadnje je vedno samo to dajanje tisto, kar šteje. Poleg te srdite neposrednosti in nenehnih izbruhov energije je bilo na koncertu tudi nekaj zanimivih in za skupino nenavadnih trenutkov. Funky uvod v Garbage je bil sijajen, čeprav malo prekratek. Tudi napovedi pevca Gregorja Skočirja so bile odlične, ravno prav provokativne in zagonetne, na trenutke pa tudi uporniške in drugič spet zazrte v preteklost. Pravi užitek je bilo slišati frontmana, ki se ne lomi z napovedmi in ima kaj povedati. Tudi gostovanje saksofonista Lovra Ravbarja iz Leeloojamais je bilo nekaj posebnega. Seveda je s svojim prefinjenim igranjem popestril tudi veliko, čeprav vedno nekoliko skrito uspešnico Lovro. Zadnja in morda največja posebnost je prišla čisto na koncu. Big Foot Mama so namreč končali koncert s povsem akustično izvedbo pesmi Matr je mr'z.

No, vzdušje v razprodani Cvetličarni je bilo daleč od mrzlega. Big Foot Mama so v sijajni formi in morda še bolj osredotočeni kot kadarkoli prej. Vtis je bil tudi, da se tisti neposredni rock'n'roll vrača, čeprav ga večina medijev bojkotira. Pripadniki starejših generacij so se očitno naveličali novodobnih korporativnih rockerskih prodajalcev megle in se vrnili k preverjenim stvarem, kot kaže, pa tudi (naj)mlajši odkrivajo svet, ko je imel rock še kaj povedati. In prav lepo je, da so tudi Big Foot Mama del teh odkrivanj. In za konec: tisti dan v tednu je za bend še vedno nekaj brezpogojno posebnega.