Barely Modern: Nismo poeti

Najbrž v današnjih časih priljubljenost resda ni beseda, s katerimi bi se mlade in razmeroma neuveljavljene glasbene skupine rade kitile in opisovale, a za logaško-ljubljansko navezo, ki sliši na ime Barely Modern, začenja veljati prav to. Fantje, ki so skupaj začeli igrati še kot najstniki, so v preteklih letih dvignili marsikatero obrv in s svojimi nalezljivimi, čeprav na trenutke vokalno ne ravno razumljivimi refreni, osvojili izbirčneže, ki na slovenskem glasbenem panoju pogrešajo svežino in nezadržan izbruh energije.

Jan Vihar in Žiga Petkovšek se poznata še iz domačega Logatca, proti koncu osnovne šole pa sta začela malce preigravati – Žiga kitaro, Jan pa bobne. V srednji šoli se jima je pridružil še Miha Kononenko na basu in nastali so Barely Modern. No, pravzaprav ni bilo čisto tako. "Z Janom sva se družila že od otroštva in odraščala ob podobni glasbi, ki pa takrat še ni bila tako zelo prepoznavna, zato je bilo težko najti koga, ki bi igral z nama." O kakšni glasbi je govora? Fantje so takrat navdušeno poslušali skupine The Strokes, The Libertines, The White Stripes, The Hives, "Miha pa je poslušal tudi kaj težjega, Nirvano in Queens Of The Stone Age … A smo se našli."

Prelomen Klubski maraton

Čeprav se zdi, da bi zgodba o nastanku imena skupine Barely Modern obetala zanimivo prigodo, polno simbolike, so se imena domislili bolj po naključju kot po tehtnem razmisleku. Preprosto so potrebovali ime, če so želeli nastopati. O tem so se pogovarjali prek spleta, padali so različni predlogi, na koncu pa je ime predlaga Janova sestra. Bilo jim je všeč, začeli so se predstavljati z njim in ko si ga je občinstvo enkrat zapomnilo, so ga obdržali.

Po nekaj vajah so se Jan, Žiga in Miha prijavili na glasbeni natečaj YoungGunz, ki je še pred nekaj leti mladim bendom omogočil nekaj nastopov, za Barely Modern pa je bil prelomen Klubski maraton radia Študent. Ta je trojici odprl pot do odrov po Sloveniji, pa tudi do ušes glasbenih kritikov in naključnih poslušalcev, ki so skupino kaj hitro vzeli za svojo.

"Aja, pa v London smo šli vmes …"

"Aja, pa v London smo šli enkrat vmes," na njihovo londonsko dogodivščino spomni Jan. "To se nam je takrat zdela res dobra ideja. London, to je to – prestolnica glasbe, kamor preprosto moramo iti." In so šli, za eno leto, še prej pa končali šole, zaslužili denar in prepričali starše, da so njihovi načrti resni.

V britanski prestolnici so poskusili čim več igrati in pridobiti veliko izkušenj, a za mlad bend to ni tako preprosto. "Špile se najde, veliko smo igrali," pravijo, "a zelo težko je priti v ospredje, saj je zgoščenost bendov tam velika, pa tudi poznati moraš prave ljudi." Tudi zato je bil London za fante predvsem dobra šola, polna novih izkušenj, igranja po londonskih barih in spoznavanja z drugimi glasbenimi skupinami. Če primerjajo koncerte v Ljubljani in Londonu, so tam precej bolj naključni in nenačrtovani. "Tam delajo bolj na količini kot na kakovosti in v enem večeru na oder postavijo pet bendov, ki po žanru nimajo nič skupnega." To se pozna tudi pri občinstvu, ki se na prizorišču znajdejo bolj po naključju ali pa ga s seboj pripelje določen bend – ko ta konča z nastopom, skupaj z njim izgine tudi publika.

Londonske nastope so si Barely Modern popestrili na tako imenovanih večerih Open Mic. "Tam lahko nastopa vsak ne glede na zvrst in čeprav smo običajno odigrali po dva komada, so bili ljudje vedno navdušeni, razdelili pa smo tudi veliko demo posnetkov." Da bi si jih občinstvo zapomnilo, so se fantje domislili preprostih, a učinkovitih odrskih rekvizitov. "V škatlo iz kartona smo vrezali naše ime, notri pa dali novoletne lučke, kar je bilo na odru videti zares lepo." In postali so znani po svoji škatli.

Plošča brez novosti

Ko so se vrnili domov, so začeli resneje razmišljati tudi o plošči. "Po Klubskem maratonu so nam ponudili, da pri Založbi RŠ posnamemo ploščo, a takrat se nam je zdelo bedno, da izdamo plato, ko še nismo tako zelo prepoznavni. Raje smo odšli v London." Po povratku se jim je zazdelo, da s snemanjem že predolgo odlašajo in ker so jim bila vrata studia v Rožni dolini na široko odprta, so se v začetku letošnjega maja zaprli vanj in posneli svoj prvenec, ki bo izšel oktobra, nadeli pa so mu zanimivo ime We Cruise like Tom Does.

Na plošči bodo skladbe, ki jih poznamo z njihovih koncertov, saj jih radi igrajo, pozna pa jih tudi publika, ki jih bo tako lahko poslušala tudi na zgoščenki. "Malce smo izbirčni," v imenu vseh pove Žiga. "Ko naredimo nov komad, eden leti s seznama in ga v živo ne igramo več. Komadov imamo toliko, da smo na nekatere že pozabili." Za promocijski koncert ob izidu plošče bodo Barely Modern izkoristili enega od domorodnih četrtkov v Gala Hali na Metelkovi – tam bodo nastopili 25. oktobra.

"Mogoče nismo poeti"

Zanimivo je, da trojica, ki svoj glasbeni slog še sama težko opredeli ("Garažni rock'n'roll, precej plesni in groovy, vseeno pa ne na rockabilly način, smo precej bolj surovi, s priokusom punka."), na besedila ne da prav dosti. "Nimamo kakšnih višjih namenov pisati česa globokega in emocionalnega, bolj kot besedilo nam je pomembna melodija vokala," pravijo. Čeprav bi jim lahko kdo potemtakem očital, da se svoje glasbene drže ne lotevajo celovito, so fantje preprosto iskreni, ko pravijo: "Mogoče nismo poeti."