SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Pet legend

4

termometer

Tehnično dovršena animirana pustolovščina studia DreamWorks Animation malce razočara z vidika zgodbe, česar pa ji otroci prav gotovo ne bodo zamerili.

Čeprav nam je leto 2012 postreglo z bogato bero animiranih celovečercev (nekatere v Sloveniji še pričakujemo), med njimi ni bilo mojstrovine. S prvo obilnejšo pošiljko snega je v naše kinematografe prispela risanka Pet legend (Rise of the Guardians), najnovejša animirana pustolovščina ustvarjalcev uspešnic Madagaskar in Shrek, ki se s tehničnega vidika temu statusu sicer približa, a je malo manj uspešna z vidika zgodbe.

Njena zasnova je čisto simpatična in spominja na animirano različico Maščevalcev, v kateri so stripovske superjunake zamenjala bolj ali manj znamenita domišljijska bitja: Božiček, ki se tokrat imenuje Severin (Alec Baldwin/Primož Pirnat), Velikonočni zajec (Hugh Jackman/Boris Kerč), zobna vila Zobka (Isla Fisher/Katja Ajster) in nemi varuh sanj Peščenjak. Našteti tvorijo skupino, ki se zbere, ko so otroci ogroženi. Ob najnovejši nevarnosti se jim na priporočilo meseca pridruži še Jaka Mraz (Chris Pine/Miha Rodman), 300-letni najstniški razposajenec z amnezijo o nekdanjem življenju, ki pa ima to nesrečo, da otroci vanj ne verjamejo, čeprav jih vsako leto razveseli z zimskimi radostmi. In ker vanj ne verujejo, ga ne vidijo, kar je tako, kot da ne bi obstajal.

Podobno težavo ima tudi bavbav Mrak (Jude Law/Rok Kunaver), ki sestavi načrt, kako to spremeniti. Poščenjakove sanje spremeni v nočne more, hkrati pa usmeri energijo v to, da bi otroci nehali verjeti v njegove nasprotnike. Prva je na udaru Zobka, nato Peščenjak (nekakšen animirani zlati Yoda, ki je sumljivo podoben Jonahu Hillu), sledi zajec … Usoda otroških sanj in njihove vere v čarobno moč domišljije je, kot kaže, v rokah Jake Mraza, ki pa mora najprej razčistiti s svojo preteklostjo in ugotoviti, kaj je tisto, kar ga dela posebnega.

Čeprav se zgodba odvija okoli velike noči, risanko preveva božični duh, za kar poskrbita Jaka Mraz in nadpovprečno robusten Božiček, pa tudi resnični občutek dobrega starega otroškega čudenja, ki je srce filma. Pomaga tudi čas, v katerem so Legende prišle v kina, in globalna priljubljenost tega vedno bolj skomercializiranega prazničnega obdobja, sestavni del katerega so tudi filmi.

Velika večina slovenskih otrok bo prepoznala Božička in Velikonočnega zajca, kar pa verjetno ne velja za druge junake, tako da se lahko starši pripravite na marsikatero vprašanje: če vam preglavic ne bo delala zobna vila (zobne miške sodijo v njihovo evropsko podružnico!), pa bi to težko trdil za Peščenjaka, da nikoli videnega ali slišanega moža z meseca, ki našim junakom zaupa poslanstvo varuhov, niti ne omenjam. Pomembno, da se nanj navezuje nekaj globokih misli o daru in edinstvenosti vsakega od nas, kar je nekako tudi rdeča nit zgodbe.

Škoda, da se ta zgubi v preveč potenciranih akcijskih prizorih. Animacija je prvovrstna (liki nas na trenutke spomnijo na Disneyjeve klasične risanke), toda nenehni prizorih lovljenja, letanja in napadi sajastih nočnih mor v podobi vrancev nam začnejo proti koncu filma že pošteno presedati. Zaradi akcijske navlake so na stranski tir odrinjene tudi osebnosti, ki nikoli v celoti ne izkoristijo svojega potenciala.

To velja predvsem za Mraka, hudobca, ki je najbolj učinkovit v trenutkih psihološkega ustrahovanja, in Jako Mraza, Mrakovega antipoda, ki ga nasprotnik vztrajno vabi na svojo, temačno stran. Oba lika sta tudi najbolj človeška, obema pa gre na škodo to, da nežnejše prizore, med katerimi je še posebej ganljiva Jakova predzgodba, vztrajno prekinja akcija, ob kateri energija filma – ironično – pade.

Celovečerni režijski prvenec risarja Petra Ramseyja je torej vizualno in zvokovno (glasbena podlaga je delo nezmotljivega Alexandra Desplata) dovršen izdelek, ki pa se šibi pod težo številnih idej in prisiljenega spektakla. Nobena še tako vratolomna akcijska točka ne preseže otroškega pogleda, polnega začudenja. Teh je resnici na ljubo v pričujoči risanki še vedno dovolj, da jo lahko priporočam tako malčkom kot tudi njihovim staršem.

Za konec še nekaj besed o slovenski sinhronizaciji. Po lanskoletnem Arturju Božičku, ki si veliko bolj zasluži naziv božične klasike, je to že druga decembrska risanka zapored, ki je slovenskemu občinstvu na voljo samo v sinhronizirani različici. Kar pomeni, da smo v naših krajih prikrajšani za odlične glasovne prispevke, med katerimi izstopata žametni glas Juda Lawa in nezgrešljiv avstralski naglas Hugha Jackmana.

No, Jackmanov avstralski naglas v slovenski različici zamenja dolenjščina, medtem ko je Božičkov ruski naglas, ki je v izvirniku veliko manj izrazit, v slovenščini pretirano komičen in meji na spakovanje ("To je moje darljilo celjemu svjetu"). Najmlajših to prav gotovo ne bo zmotilo, kar pa ne bi mogel trditi za številne starejše gledalce, med njimi tudi mladostnike, ki bi pozdravili izbiro. Ker je ni, se bodo tej solidni animaciji najverjetneje odpovedali. V prihodnje si želimo čim manj takšnih "božičnih presenečenj."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin