Življenje v nastajanju Janeza Janše

Projekt Življenje v nastajanju II konceptualnega umetnika Janeza Janše je v Mednarodni grafični likovni center (MGLC) vnesel življenje v več pogledih. Na odprtju ni manjkalo veliko in raznovrstno občinstvo s presečišča različnih kulturnih scen, niti akterk v živo, ki so bile sestavni del odprtja oziroma projekta, ter grafičnih in tekstovnih navodil za performanse, ki se lahko zgodijo v vsakdanjem življenju, predvsem pa ne fotografij večletnega projekta.

Če so dosedanje izvedbe projekta Življenje v nastajanju poudarjale performativnost in udeležbo občinstva, ki ga je umetnik nagovarjal s prenosi in prevodi navodil iz znanih umetniških del prejšnjega stoletja, je predstavitev v MGLC prilagojena razstavnemu formatu, v ospredju so fotografije.

V prejšnjih izvedbah je Janez Janša z navodili za izvedbo performansov ali drugih umetniških intervencij občinstvo nagovarjal k aktivaciji, neposrednemu sodelovanju in odzivanju. V prepletu umetnosti in življenja je pred gledalci razpiral ironične, igrive, humorne, tesnobne, nelagodne, tabuizirane, celo prepovedane vsebine življenja v umetnosti in umetnosti v življenju. Sprevrniti je želel logiko reprezentacije, ki kaže umetnost kot polje, ki predstavlja življenje, ter tako pokazati, da je življenje tisto, ki se dogaja po umetniškem scenariju. Tako je tudi udeležba občinstva potekala po navodilih umetnika, ki je režiral pozive k odzivom in spodbujal k sodelovanju.

Z razmerjem med življenjem in umetnostjo, premeščanjem enega v drugo, se Janez Janša ukvarja tudi v nadaljevanju projekta, ki nenehno poteka. Prav tako kot življenje samo in verjetno se bo, kot je svojo željo izrazil tudi avtor, ustavil šele takrat, ko bo svoje ustvarjanje končal umetnik sam. V zdaj življenjsko trajajočem projektu je tako mogoče brati eno od ravni projekta, ki staplja umetnost z življenjem in življenje z umetnostjo, in tako se je mogoče vprašati, ali bo umetnik ustvarjal, dokler bo živel. Torej ali bo živel, dokler bo ustvarjal.

Ustvarjanje, ki napolnjuje tako življenje kot umetnost, pa ima na razstavi svojo podobo predvsem v obliki fotografij naravne velikosti, ki prikazujejo med vrati stoječega golega moškega in ženske z otrokom, gole noseče ženske, doječe matere, otroke in ženske brez otrok. Močno prezenco nosečnosti in materinstva so ob fotografskih podobah žensk in moškega na fotografijah umetnika samega na odprtju izrazito dopolnile še akterke v živo. Gole nosečnice, stoječe med podboji vrat, so obiskovalce tako znova in znova neposredno soočale z ustvarjanjem.

Ob dokazih začetkov življenja v živo in na fotografija se pred gledalci tako neločljivo prepletla v projektu poudarjena spogledujoča se življenje in umetnost. Življenje nenehno nastaja, (po)ustvarja, prav tako pa je tudi z umetnostjo. Umetnost nastaja v življenju in življenje nastaja v umetnosti, pri čemer pa gre življenje svojo pot, velikokrat sicer bolj ali manj neodvisno od umetnosti. Vsaj veliko manj odvisno kot umetnost od življenja, četudi se Janez Janša v tem projektu pojavlja v vlogi režiserja življenja. Pa naj gre za situacije, ki jih prikazuje ali pa ustvarja neposredno ob nagovoru občinstva in tako oblikuje priložnost, da življenje odmerja umetniška intervencija.

Življenje v nastajanju II tako ne kaže le umetnosti kot nenehnega procesa, temveč tudi življenje kot vedno znova nastajajoč umetniški projekt. Oba pa sta zavezana neprestanemu nastajanju, procesnosti.

Ponovitev performansa Marine Abramović in Ulaya Serija insceniranih monumentalnih fotografij je nastala v pet let trajajočem projektu, v katerem je Janez Janša s pomočjo fotografinje Nade Žgank spremljal skupino žensk skozi njihovo nosečnost in materinstvo. Nastala dela so izpeljana iz performansa Imponerabilia Marine Abramović in Ulaya iz leta 1977, v katerem so se morali obiskovalci v galerijo preriniti med golima telesoma umetnikov.

Zanimanje za historični performans in za njegovo ponovno uprizarjanje oziroma interpretiranje je v sodobni umetnosti razširjen pojav, ki se kaže v smeri oživljanja neinstitucionalne umetnosti in kulture 60. in 70. let prejšnjega stoletja. To si je mogoče razlagati kot potrebo po ponovni oživitvi idej svobodomiselnega časa, saj so te ostale le kot utopije, postale tržno blago ali pa so sicer družbeno sprejete, vendar danes ponovno ogrožene, kot so zapisali ob razstavi v MGLC.

Pogled na moške in ženske skozi reprezentacijo ženske Ob razstavi Janeza Janše je na ogled tudi delo ameriške umetnice, aktivistke in pionirke feministične umetnice Nancy Spero (1926–2009). Postavitev je posvečena predstavitvi njenih grafičnih del iz zbirke MGLC, ki omogoča vpogled v izsek njenega ustvarjanja od 80. let do začetka novega tisočletja.

V svojih delih umetnica Spero vzpostavlja relacijo med podobo telesa, družbeno-socialnim kontekstom in kolektivno identiteto, raziskuje zgodovinsko vlogo in položaj žensk ter v to vpleta še vprašanj vojn, nasilja in žrtev. Na svet je pogledala skozi upodabljanje žensk.

Made in China Pritlične prostore MGLC je včeraj naselil tudi gostujoči projekt Made in China, ki bo institucijo s svojimi idejami, pobudo in izdelki zasedal več mesecev. Pri projektu gre za iniciativo umetnikov in teoretikov( Viktor Bernik, Vasja Cenčič, Klemen Gabrielčič, Petja Grafenauer, Žiga Kariž in Jara Vogrič), ki se usmerja k opolnomočenju umetnikov in umetnostnih delavcev pri produkciji umetnosti, njeni prezentaciji, distribuciji in prodaji.

Tudi v tem projektu sta tako umetnost kot življenje neposredno prepletena. Multipi iz produkcijske linije Made in China so tako v MGLC na prodaj kot izseki iz večjih galerijskih projektov ali kot samostojna dela slovenskih umetnikov in umetnic. Med njimi so Jože Barši, Viktor Bernik, Lada Cerar, Ksenija Čerče, Vuk Ćosić, Boštjan Drinovec, Vadim Fiškin, Ištvan Išt Huzjan, Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša, Žiga Kariž, Alen Ožbolt, Arjan Pregl, Sašo Sedlaček, Sonda, Veli & Amos, Matej Andraž Vogrinčič, Sašo Vrabič, Laibach in oblikovalec Vasja Cenčič.

Made in China je tako projekt, v katerem umetniki in umetnostni delavci prevzemajo skrb za svoje delo od začetka do konca. Na multiple pa pripenjajo različne identitete. Ti so umetniško delo in tržno blago, platforma za razpenjanje ideje, koncepta in domiselnosti, ob tem pa tudi orodje za preživetje na eni strani, na drugi pa razširjena pot umetnosti do občinstva.

Multipi tako lahko vstopajo v vsakdanje življenje, prehajajo okvire umetnostnega polja in njegove institucije, pri čemer pa ne zanikajo svojega izhodišča, umetnostnega konteksta in namena. Z umetnostno resničnostjo spajajo vsakdan, imetnikom multipov pa omogočajo, da če ne morejo dobiti originalnega in celega projekta, lahko tega iz omenjene produkcijske linije.

Multipi so umetniška dela v dostopni različici, tržno blago s konceptom. Umetnost pa v tem primeru ni (finančno) nedostopna, ne elitistična, pa tudi ne del luksuza. Je poskus vzpostavitve praks, ki omogočajo pristen stik občinstva s sodobno umetnostjo. Je pobuda, ki pravi, da je potrošniška družba v zadnjih vzdihljajih in tako ponuja ljudem to, kar je treba zares prodati, in to, kar potrebujejo, da bo njihovo življenje zares polno, in to je umetnost. Je iniciativa, ki v prostore potrošnje vnaša umetniške prelome, kot so o njej zapisali njeni snovalci.