Vinko Möderndorfer: Boj bo hud in oblastniki se ne bodo dali zlahka

Če niste trepetali ob ogledu erotičnega trilerja Pokrajina št. 2 s skrivnostnim Markom Mandičem in vročo Majo Martino Merljak, ste se morda do solz nasmejali Bojanu Emeršiču, Valterju Draganu in Nini Valič v eni od 100 ponovitev komedije Nežka se moži. Če ste maturant, ste se po "službeni" dolžnosti najbrž pregrizli skozi Limonado slovenico, in če ste uporniški, ste si za svojo bržkone prisvojili pesniško zbirko Prostost sveta. Vsem naštetim izdelkom je skupen končni pečat Vinka Möderndorferja.

Ob prebiranju vaših intervjujev mi je najprej padlo na pamet, da je človek, čigar življenje je dejansko eno samo ustvarjanje, lahko srečen. Pa ste?

Ja, sem. Imel sem srečo, da sem se odločil za pravi poklic, da sem izbral gledališče in znal prisluhniti samemu sebi. Imam pa tudi srečo, da me moje delo lahko preživlja. S tem ne mislim, da je pisanje enostavno. So stiske, dileme, vedno se ne posreči, veliko je odrekanja, ampak to spada k užitku. Odrekanje, pisateljsko ustvarjanje, trpljenje je obenem tudi velik užitek. Imam pa tudi srečo, da so moja dela uspešna. Čeprav to ni moja glavna ambicija.

In kaj je glavna ambicija?

Zgodba. Povedati zgodbo. In to v dramatiki, poeziji in prozi. Takšno, ki bi jo jaz kot bralec rad bral. Edino merilo sem jaz.

In kdo je naslednji na seznamu tistih, ki jim mora biti vaše delo všeč?

Urednik. A tudi uredniki so samo ljudje in imajo svoj okus. Veste, v življenju pisatelja ali režiserja je največ zavrnitev, ampak se jih človek z desetletji privadi. Nikoli pa čisto do konca. Še vedno je boleče.

Na literarnem natečaju za modro ptico vam je vsekakor uspelo prepričati urednike. S kakšnimi ambicijami ste se lotili pisanja najstniškega romana Skoraj kot v filmu ?

Z ambicijo povedati aktualno, problemsko zgodbo, resnico o najstniškem življenju. Razlog je bil seveda tudi razpis, lagal bi, če bi rekel, da o tem nisem razmišljal.

Po podelitvi ste za naš medij izpostavili, da bi morali v Sloveniji bolj skrbeti za domače avtorje. Zakaj se po vašem tuje bolj postavlja v ospredje?

Verjetno tudi zato, ker se domače avtorje manj promovira, medtem ko svetovne uspešnice lahko vidiš na vsakem vogalu ...

Kako lahko domači avtor sploh pride do promocije? Je to stvar samoiniciativnosti?

Literarne nagrade, kot sta kresnik in modra ptica, zagotovo precej pripomorejo k temu. Nominiranci se recimo prodajajo tri do petkrat bolje kot sicer.

Slovenski avtor je potisnjen v kot in mu je pisanje lahko le neke vrste popoldanski hobi. Jaz osebno pišem zato, ker rad pišem in ker mislim, da imam kaj povedati, preživlja pa me dejansko gledališče.

Gledališče, film, proza, poezija in tako dalje ... Kdaj se je vaše ustvarjanje tako razpršilo, razcepilo na toliko vej?

Spontano. Začel sem kot pesnik – tu sem kot najstnik gojil tudi največ ambicij –, nato sem se zaljubil v gledališče in film, proza in dramatika sta prišli na koncu.

Ampak živeti kot pesnik je za preživljanje najbrž najslabša možnost?

Ja, za preživljanje zagotovo. Mislim pa, da vsi ti žanri niti niso tako različni, so sicer obrtniške razlike, ampak te niso tako hude, in da je vse skupaj eno in isto. V vseh žanrskih oblikah moraš znati povedati zgodbo. Na zanimiv in dramatičen način.

Kateri način omogoča najbolj intenzivno družbeno angažiranje?

Zagotovo poezija. Primer partizanske poezije je dober primer tega, kako je poezija lahko lepa in obenem angažirana, prav tako gledališče in zaradi množičnega dosega tudi film. Nikoli pa ne razmišljam o tem, da bi angažirano zgodbo napisal v obliki, ki bi dosegla največ ljudi, ker bi me to blokiralo.

Tudi scenarij za film Inferno, ki ga boste začeli snemati v prihodnjih dneh, je družbeno močno angažiran. Kakšna je njegova zgodba?

Gre za socialno angažirano dramo z izredno aktualno noto. Govori o tem, da se vse, kar se dogaja v družbi, dogaja tudi v družini. Nimam pa ambicij biti politično provokativen. Edina ambicija mi je povedati zgodbo in del resnice o svetu.

Zasledila sem, da bo Inferno eden najbolj kontroverznih slovenskih filmov. Kaj ga dela tako kontroverznega?

Ne vem, ali bo kontroverzen, bo pa vsekakor drzen in bo nekatere stvari povedal brez dlake na jeziku.

Na primer?

O dogajanju v družbi, o brezpravju delovnega človeka, razvrednotenju dela, potisnjenosti dela nazaj v sužnjelastniško razmerje, torej o vsem, kar trenutno pekli Slovenijo in Evropo. Ni pa to film, ki bi govoril o aktualističnih zadevah. Govori o človeški drami. In zdi se mi, da je v tem tudi razlika med umetnostjo in poročilom ali poročili. Umetnost mora pripovedovati zgodbo na način, da ta postane splošna, ne aktualistična in s tem zanimiva samo danes in jutri, ampak tudi čez mnogo let. Treba je poiskati univerzalne teme. Naš film nikakor ne bo banalno kritičen do aktualne slovenske oblasti, s tem se sploh ne ukvarja, ukvarja pa se s pozicijo malega človeka, ki se bori zoper velike sisteme družbe. V tem smislu zgodba ni samo slovenska, ampak globalna in zanimiva za gledalca povsod po svetu. Mislim, da bi bilo narobe, če bi se ukvarjali z aktualnimi politiki, ker teh čez nekaj časa ne bo, niti ni to funkcija filma, ampak televizije.

Če bi hotel ugajati, bi se lotil filmske komedije, ampak se mi zdi, da je tema preveč pomembna, da bi jo spregledali. Ko avtor začne preračunavati in se spogledovati z okusom in všečnostjo publiki, lahko zapre "štacuno". Tega ne počnem, niti ko režiram niti ko pišem. Seveda pa nikakor ne podcenjujem publike, in ne želim ustvarjati predstav, ki bodo igrane pred praznimi dvoranami, ali pisati knjig, ki ne bodo imele bralcev. Ne želim pa streči okusu povprečja publike. Niti slučajno!

Kot najprimernejše geslo ste izpostavili geslo Film je orožje. Pa je res? Se ga dovolj izrablja v to smer ali gre bolj v instant vode?

Če govoriva o umetniškem filmu – ta je tisti, ki me zanima, s tem da nikakor ne podcenjujem komercialnih projektov –, je ta res orožje. A dejstvo je, da ljudje ne drvijo na predvajanje zahtevnih filmov s tehtnim sporočilom. Ljudem je ljubša zabava. Zakaj? Ker jih je kapitalizem naučil, da cel dan garajo in se jim nato zdi, da potrebujejo neko razbremenitev. Meni osebno je največja razbremenitev resnica, da vidim ali preberem zgodbo, ki mi pove nekaj novega o svetu. To je zame počitek.

Koga bomo videli v glavnih vlogah?

V filmu bo nastopilo 70 igralcev iz vseh slovenskih gledališč. Zagotovo bo to največja igralska zasedba zadnjih let.

Kdo bo odigral člane družine in kje bo potekala glavnina snemanja

Marko Mandič, Medea Novak in dva krasna, pet- in šestletna otroka, ki sta bistvo te zgodbe. Gre za zgodbo o tretji generaciji, o generaciji, ki šele stopa v svet. Snemali bomo v Ljubljani in delno v studiu Viba, pa ne zato, ker bi bili tako zaljubljeni v našo prestolnico, ampak zato, ker enostavno ni denarja za snemanje kje drugje. Film bomo posneli z velikimi napori, odrekanjem in sredstvi, ki za tak film niso primerna.

V intervjuju za Mladino ste že v začetku lanskega leta napovedovali, da smo na pragu revolucije. To lahko povežemo z vašo izjavo, da so pisatelji in pesniki, ki dajo nekaj nase, neke vrste lakmusov papir, čigar naloga je občutljivo opazovati dogajanje v družbi in njegovo neprestano reflektiranje. Kaj vaš lakmus kaže v teh dneh?

Kažejo se spremembe, in to zato, ker jih ljudje zahtevajo, in kadar jih ljudje zahtevajo, se te zgodijo. Prepričan sem, da bo boj hud, da se oblastniki ne bodo dali zlahka in da bodo skušali proteste zlorabiti in jih speljati na svoj mlin. Vsi se zelo bojimo nasilja, ampak vseeno se mi zdi in tudi zgodovina to dokazuje, da na svetu obstajajo oblastniki, ki se oblasti ne odpovedo brez nasilja. Upam, da se v Sloveniji to ne bo zgodilo, a če se bo, se bo pač moralo.

Ne gre samo za spremembe v našem političnem prostoru, potrebne so globalne spremembe. Treba je iznajti nek nov tip socialne države. Parlamentarna strankarska demokracija se je iztrošila, tako kot se je iztrošila ideja praktičnega socializma, ki počasi izginja iz obličja sveta, a ne pomeni, da je izginil kot ideja. Mislim, da mora najti neko drugo obliko, neko bolj neposredno pravično obliko.

Že pred dvema letoma sem za časnik Delo napisal članek Lubi moji Slovenci, ki je bil en prvih ostrih besedil. Takrat je med mojimi novinarskimi in pisateljskimi kolegi prišlo do kritik, češ da je tekst preoster. No, čas je pokazal, da ni bil.