Kombinat(ke): Nenasilno, ampak jasno in glasno

In ker se pogovor s 65 kombinatkami najverjetneje ne bi izčrpal vse do danes (pa še deževalo bi bržkone "na polno"), smo se o udarniški glasbi, ki pomaga držati glavo nad vodo, pogovarjali "le" s tremi: Maksimilijano, Ksenijo in Urško.

Že veste, s katero pesmijo najbolj angažirate ljudi?

Urška: S Pesmijo upora (besedilo je delo kantavtorice Ksenije Jus, glasbeni aranžma pa Draga Ivanuše, op. a).

Maksimilijana: Pa s Puntarsko. Ljudje se zlahka poistovetijo z verzi Le vkup, le vkup. No, pa seveda z delavsko himno Internacionalo, pa Bella Ciao, ki jo odpojemo tako, da se zadnji del prelije v partizansko pesem, s tem pa nastane seštevanka delavske in partizanske pesmi.

Ali mlajše generacije še poznajo te pesmi?

Urška: Verjetno smo jih večinoma slišali od dedkov in babic, nekaj pa smo se jih naučili tudi v šoli. Čeprav so bile že pozabljene in potlačene, se z mlajšimi generacijami zdaj spet prebujajo.

Maksimilijana: Poznajo jih vse generacije. Ko začnemo prepevati, ljudje začnejo prihajati spontano, od študentov do upokojencev.

Ksenija: Že na našem prvem koncertu pred petimi leti smo bile presenečene nad dobrim odzivom ljudi. Pesmi upora namreč ne živijo le s Kombinatom, tržaškim pevskim zborom Pinka Tomažiča ali partizanskim pevskim zborom iz Ljubljane, ampak živijo po vsem svetu. Latinska Amerika jih premore ničkoliko. Zgodovina človeštva je zgodovina upora in vsakokrat, ko je življenje borcev, delavcev, ljudi nasploh postalo preveč neznosno, so si rekli, dovolj je, in takrat so se te pesmi začele rojevati in prav je, da jih tudi prihodnje generacije ne pozabijo.

Kdo so tisti, ki najbolj slišijo vaše pesmi?

Maksimilijana: Te pesmi so glas ljudstva in govorijo o tem, da če si želimo sprememb, jih moramo izvesti sami. Vsakdo od nas lahko prispeva, kar zmore in zna, lahko se angažira in odloča o tem, kako živi. To so osebne odločitve, ki lahko pripeljejo do spremembe sistemskih dejavnikov. Pesmi upora z našega albuma (album Kombinat je izšel decembra lani, več v recenziji, op. a.) so že živele svoje življenje in so že opravljale svoje poslanstvo, z aktualizacijo pa ga opravljajo še naprej. Te pesmi so glas tistih, ki nimajo glasu, glas 99 odstotkov ljudi in mislim, da so bolj kot tistim, ki imajo v rokah vzvode moči, namenjene nam, da nas spomnijo, da ne moremo čakati. V zadnjih 20 letih smo se mentalno povsem prelevili v potrošnike. Čakamo na servis, ta pa nas je opeharil. To je, kot bi rekla, okradli so mi avto, jaz pa sem medtem sedela na sopotnikovem sedežu s ključi v ključavnici. Moramo razumeti dejstvo, da smo mi tisti, ki soustvarjamo družbo, in da je to, v kakšni družbi bomo živeli, odvisno od nas samih.

Ksenija: Mislim, da se slovenska mentaliteta spreminja. Po 20-letnem dremežu se končno zavedamo, da je to, ali bomo živeli v pravičnejši družbi ali pa bomo še naprej žrtve in talci neoliberalnega kapitalizma, odvisno le od nas.

Maksimilijana: In peščice ljudi. Zdi se mi bistveno, da te pesmi sliši množica. Za tisto peščico z vzvodi moči in kapitala v rokah niti ni bistveno, ali jih sliši ali ne, saj jih ne bo niti prepoznala, saj se z njimi ne bo identificirala. Dejstvo je, da če bi le slutili moč tega glasu, se ne bi obnašali tako arogantno.

Ksenija: Menim, da je vrenje, ki se je v Mariboru začelo manifestirati že oktobra lani, že davno preraslo glas posameznih skupin in postalo evropsko, če ne celo vsezemeljsko gibanje. To, kar se dogaja, je del globalnega premikanja zavesti vseh nas, da si za življenje želimo boljših pogojev. Znotraj tega lahko pričakujemo še več pesmi in to je pravi način. Nenasilno, ampak jasno in glasno.

Maksimilijana: In artikulirano. Pesmi upora pomagajo človeku premišljevati o trenutku, v katerem živi, in mu dajejo trdno oporo in upanje, da nismo sami, da nismo prvi, ki smo se znašli v takšnem položaju, ampak da je edina stvar, ki premika tirnice, prav združeno ljudstvo.

Kombinatke ste na protestih že skoraj stalnica, večina ljudi vas je takrat tudi prvič slišala. Kako se je zgodila vaša prva udeležba na protestih in seveda tudi nastop?

Maksimilijana: To je bila najbolj naravna stvar. Na proteste greš kot državljan, ker je to ustavna pravica …

Ksenija: ... in dolžnost! Pridružile smo se že delavkam Mure.

Urško: Podprle smo gibanje 15o, družinski zakonik.

Kombinat se je rodil na zanimiv datum, dan upora, 27. 4. 2008. Revolucionarni predtakt torej.

Maksimilijana: Kombinat se je pravzaprav rodil na neki dekliščini, ustanovile pa smo ga res 27. aprila pred petimi leti, v nekdanji tovarni koles Rog v majhnem prostorčku s pomenljivim imenom Kljub vsemu. Bilo nas je 21, z vseh vetrov. Tisto obdobje smo se v družbi počutile nelagodno, nismo sprejemale tega, da se moraš, če želiš biti državljan neke države, komolčiti, biti konkurenčen in tekmovalen ...

Ksenija: … in teptati človekove pravice, ne! To nismo me!

Maksimilijana: Že med letoma 2008 in 2010 smo imele občutek, da stvari čez nekaj let ne bodo okej. Vprašale smo se, kaj lahko storimo. In ustanovile smo pevski zbor.

65 vas je, starih od 21 do 50 let. Katere so vaše skupne točke? No, če odmislimo od 30 do 40 otrok, ki so se vam rodili v zadnjih petih letih?

Maksimilijana: Solidarnost, tovarištvo, srčnost, socialna pravičnost, vrednote, ki smo jih že leta 2008 v naši družbi pogrešale. Mislimo, da so te vrednote – o njih govorijo tudi pesmi upora – osnova vsake humane družbe in da si ne smemo dovoliti, da zaslepljeni od navideznega udobja naredimo korak v nekaj stoletij nazaj.

Ksenija: Ne smemo si dovoliti, da je v naši državi en sam človek lačen, brez strehe nad glavo, naučiti se moramo skrbeti drug za drugega. To je glavni korak, ki se mora zgoditi v naših glavah. Ko bo vse to začelo delovati, bo za vse nas prišlo lepše obdobje in verjamem, da bomo manj obremenjeni z besedo kriza in da je to edina pot, da postanemo bolj srečni.

Katastrofe vsakokrat dokažejo, da med Slovenci vlada velika solidarnost. Kje se potemtakem zalomi?

Ksenija: Solidarnost obstaja, ampak jo je treba vključiti v sistem.

Urška: Ker če se v sistemu ne bo nekaj premaknilo, tudi mi čez nekaj časa ne bomo več mogli pomagati. Samoumevno je, da smo vsi eden za drugega in ne samo eni za druge.

Maksimilijana: V zadnjih petih letih nam je v družbi uspelo dojeti, da na karto individualizma ne stavimo več, ker je pogumna, ker ljudi atomizira, ker ustvarja škodljivo hipnozo. Ob stiskah, poplavah in podobnem smo res zmožni stopiti skupaj, ampak, kot je omenila že Urška, državljani opravljamo neke vrste socialni korektiv, ki ni sistemsko vgrajen, in to je lahko dvorezen meč.

Ksenija: Mislim, da nam je vsem jasno, da je projekt neoliberalnega kapitalizma propadel ter da se tukaj in zdaj začenja projekt človek za človeka, kar je tisto, za kar se borimo vsi skupaj.