Boštjan Tacol: Sodobna pin up dekleta živijo ta slog vsak dan

Lepota je za Boštjana Tacola to, kar vzbuja pozitivne občutke, njegov lepotni ideal pa je estetika preteklega časa. Govorimo o tridesetih, štiridesetih in petdesetih letih. Skoraj je že ljubitelj kiča, pravi. Kiča kot vizualnega izražanja veselja do življenja, olepševanja vsakdana. Barve na njegovih fotografijah so močno poudarjene, osvetlitev med nastajanjem slik skrbno premišljena. Nič ni naključnega, ne na fotografijah kot tudi ne na njegovi rokabilijevski podobi. Lasje so skrbno privzdignjeno počesani nazaj. Zalizci in brada ne manjkajo. Vse je tako, kot mora biti. Je perfekcionist.

Boštjan Tacol sodobno sceno rokenrola pri nas in v tujini dobro pozna. Pred kratkim se je v Kinu Šiška Tacol predstavil s prvo samostojno razstavo fotografij pin up deklet. Je tudi uradni fotograf več festivalov rokenrola in starih ameriških avtomobilov. Med njimi so Kustom weekend v Italiji, Rollin' Dudes v Avstriji, Dolce Vita na Hrvaškem. Redno sodeluje z mednarodno uveljavljenimi pin up modeli, na primer z Angie von Kruger, Greto Macabre, Neo Dune, Miss Bo, Miss Gino. Nanj se obračajo tudi modeli iz tujine, med drugim tudi svetovno znana Acid Doll.

So pin up dekleta v sodobnosti mrtvi glasovi, le forma, ki je ostala in se je prenesla v naš čas? Ne bi rekel. Večina deklet, ki jih fotografiram, tudi v resnici živi takšno življenje. Predvsem je ta slog zanje lepotni ideal. Rade so tako oblečene in všeč jim je ta videz. Pri tem so perfekcionistke. Na sploh imajo rade estetiko tega časa. Ne le oblačil, temveč tudi pohištvo, avtomobile in glasbo. Nekaj pa je tistih, ki so modeli in se tako oblečejo le priložnostno. Razlika je občutna. Tiste, ki vsakodnevno živijo v slogu pin up deklet, je veliko lažje fotografirati.

Pin up iz preteklih desetletij je poudarjal predvsem ženske atribute, namenjene moškemu pogledu, a po drugi strani so ženske tako postale vidne. So mogoče interpretacije tega fenomena? Ves aranžma fotografije je poudarjal njihovo lepoto, ženstvenost. Po svoje so na plakatih in v ilustracijah zaživele. Fotografija in filmska industrija v povojnem obdobju v ZDA sta bili izjemno perfekcionistični. Zame je fascinantna predvsem filmografija tistega časa. Postavitev luči, topla atmosfera, močne barve in glamur. Govorim predvsem o filmu, ker je bila fotografija predvsem črno-bela. Prvi barvni filmi in ilustracija tistega časa so moj vir navdiha. Prvi filmi v technicolorju in cinemascopu, med njimi Čarovnik iz Oza in Punca nič ni kriva. Med ilustratorji me navdušujejo Gil Elvgren, Peter Driben, Earl Moran, Alberto Vargas, George Petty in Haddon Sundblom.

V Ljubljani imajo pin up dekleta tudi svojo frizerko. Da, striže ženske in moške, tudi sam hodim k njej. Delujeta še modna oblikovalka in stilistka, ki sodeluje pri stajlingu za pin up dekleta, ter stilistka pričesk. Vse občasno sodelujejo tudi v skupini pin up deklet Vixen Bomb Gang, ki se ukvarjajo z ličenjem, friziranjem in stajlingom ter izvajajo preobrazbe. V Sloveniji se večina deklet spogleduje z moderno obliko pin upa. So ljubiteljice tetovaž, manj klasičnih barv las in podobno. Bolj so privržene sodobnemu rokerskemu pridihu kot pa na primer glamurju tridesetih let.

Na ljubljanski sceni rokabilija ste že 15 let. Kako se je razvijala, kako bi jo opisali? Gre predvsem za majhno subkulturo, med seboj se vsi poznamo. Dolgo ni bilo veliko podmladka. Zadnja leta prihaja še največ novih generacij. Prej pa smo leta obstajali v majhnem krogu, in ker se pri nas na tej sceni ni veliko dogajalo, v mislih imam predvsem koncerte, smo hodili na dogodke v tujino. Ta scena je močna pri naših sosedih v Italiji, Avstriji in tudi na Hrvaškem. Stanje se zadnja leta precej izboljšuje. Prepoznavnost subkulture je boljša, vse več je prostorov, kjer se vrti rokenrol ali organizira kak tak koncert.

Plešete swing, ki je prav tako povezan s časom, o katerem govoriva. V zadnjih letih je mogoče opaziti, da ga pleše vse več ljudi. Znam ga, a raje imam rokabilli jive. Naša subkultura je swing med plesi, ki spremljajo to sceno, spoznala najprej. Ta bum se je pri nas začel šele pred desetimi leti, prej se ni plesalo. V Italiji na primer je, kar se zadeva ples in sceno rokabilija, slika popolnoma drugačna. Tam se veliko in odlično pleše na vseh dogodkih, saj je tradicija toliko močnejša.

Kaj vas privlači v modi tridesetih, štiridesetih, petdesetih let, rokenrolu, starih avtomobilih, filmih, ilustracijah … Gre za dobre stare čase, ko je bilo drugače, boljše? Je razlog za pogled nazaj v naši sedanjosti in negotovi prihodnosti? Če gledam iz estetskega vidika, se tudi kot umetnostni zgodovinar nisem nikoli navduševal nad moderno in sodobno umetnostjo. Od nekdaj, že v umetnostnem kontekstu, ne samo znotraj popularne kulture, sem imel rad estetiko preteklega časa. V arhitekturi in kiparstvu me na primer privlači srednji vek, v slikarstvu obdobje romantike.

Na področju fotografije in v razmerju do ženske lepote je zame slog teh let lepotni ideal. Podobno je z glasbo, prepričal me je rokenrol, rokabili. Čeprav imam rad tudi country. Kar zadeva pretekli življenjski slog, ga povezujem z bolj pristnimi odnosi in predvsem z manj tehnologije.

Vas tehnologija moti? Sploh ne, saj mi je digitalna fotografija omogočila to, kar sem se včasih trudil delati analogno. Predvsem kar zadeva močne, pastelne barve. Nekoč sem to poskušal z manipulacijo analogne fotografije, a možnosti v digitalni manipulaciji barv so neprimerljive. Moj fotografski proces je staromoden, postprodukcija pa popolnoma sodobna. Pri tehnologiji v fotografiji danes pa je res še, da je zaradi dostopnosti opreme že skoraj vsakdo lahko fotograf.

Ste do tega kritični? Kritičen sem do tega, ker je danes precej "fotografov" premalo samokritičnih.

Vaš lepotni ideal so pretekla desetletja, kar pa je v nasprotju z estetskimi merili, ki smo jim danes priča v modnem svetu. Glede na to, da ste ne le pin up, temveč tudi modni fotograf, kako se s tem spoprijemate? Za delo po naročilu se prilagodim željam naročnika. Seveda pa najraje delam fotografije, ki so mi pisane na kožo. Ne gre le za to, da je pri fotografiji v tem slogu popolnoma drugačen stajling, temveč so drugačne tudi poze. Prav tako tudi je tudi s tipom ženske. V primerjavi s sodobno lepoto so pri pin up dekletih zaželene obline.

S svojo fotografijo ste tako v razmerju do sodobnih estetskih idealov neke vrste motnja. Podobe vaših deklet niso skladne s prevladujočimi vitkimi mladimi telesi in obrazi manekenk. Na nek način subverzivno? Ženske in dekleta se morajo zavedati, da za svojo zapeljivost ne potrebujejo popolnega telesa, kot ga zapovedujejo sodobne smernice. Obline so lahko privlačne.

Erotika je pomemben element vaših pin up fotografij, pin upa na sploh? Vsekakor ima erotika svojo mesto. Še posebej so značilna privzdignjena krilca. Ali da se malo vidijo rob najlonk, obline … Bolj je privlačno to, kar je le malo odkrito. Nagovarjam domišljijo. Pri tem so pomembni položaji, ki poudarjajo ženstvenost. V primerjavi s sodobno modno fotografijo so popolnoma drugačni. Danes je v ospredju oblačilo, ne dekle. Pri mojih fotografijah so najpomembnejše ženske.

Pri pin upu, ki ima vzor v ilustracijah tistega časa, je pomembna nagajivost. V ilustracijah, drugače kot na fotografijah, ni šlo za dive, temveč bolj za običajne ženske, prikazane v kočljivih položajih. Kot na primer: pade štruca kruha iz košare, ženska v kratkem krilcu jo pobere. Krilce, ki se zatakne na tramvaju. Veliko je takšnih navihanih trenutkov, ki jih je mogoče uporabiti.

Kateri so motivi, ki si jih še želite upodobiti? Želim si narediti še nekaj motivov, povezanih z drugo svetovno vojno. Bolničarko in vojakinjo. Pred kratkim sem fotografiral stevardeso, kar sem imel že nekaj časa v mislih. Mornarčico, tajnico, gospodinjo in učiteljico sem na primer že naredil.

Kaj pa sodobni motivi? Ženske na položaju.

Ob fotografiranju se pozorno posvečate osvetlitvi, v postprodukciji pa barvam? Ko fotografiram v studiu, osvetlitev postavim približno tako, kot da bi snemal film. Celo vzdušje zgradim že s statičnimi lučmi. Ne maram agresivnih bliskavic, ustvarjam toplo, že malo dramatično atmosfero.

Močne barve – izražanje veselja do življenja? Tudi. A takšne fotografije so predvsem lepe. Vedno se potrudim, da je ženska videti fantastično.

Imate občutek, da ste se rodili v napačnem času? Lahko bi tako rekel, pa tudi na napačnem kraju, saj bi bile glede na moje delo in zanimanje zame veliko primernejše ZDA in zahodna Evropa.

Kaj vas zadržuje v Sloveniji glede na to, da ste kot pin up fotograf veliko bolj znani v tujini kot pri nas in imate tam veliko naročil? Na Slovenijo me vežejo družina in prijatelji. Res pa je, da je pin up fotografija v tujini veliko bolj prepoznana. Veliko delam v tujini in za tujino, bi bilo pa seveda lažje, če bi tam živel. Tam je ta subkultura veliko bolj razvita in zato je tudi več naročil. V mislih imam avtomobilistične revije, znamke oblačil in ogromno festivalov ter drugih dogodkov. Poznam fotografe, ki so specializirani prav za to fotogografijo in od tega lepo živijo.

Scena je močna v Nemčiji in Švici, tudi v Italiji, še posebej pa na Švedskem. Tam je celo največje srečanje starih ameriških avtomobilov na svetu, imenovano Power Big Meet. Pri tem so svoje naredila pristanišča, kamor so vozili ameriške avtomobile. Subkultura rokenrola je tam izjemno močna.

Reportažno fotografijo še delate? Vsekakor z veseljem naredim reportažo. Predvsem z dogodka, ki je zanimiv, ali na temo, ki me navdušuje. Pristop je pri tem seveda predvsem drugačen. Estetika ni najpomembnejša, bistvena je zgodba. Še vedno pa sem zelo občutljiv glede kadriranja. Zanimive so tudi nenastavljene fotografije medčloveških interakcij.