Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
15. 11. 2013,
8.09

Osveženo pred

2 leti, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Nazaj v šolo Nazaj v šolo otroci starši vzgoja

Petek, 15. 11. 2013, 8.09

2 leti, 1 mesec

Trmarjenje otroku nikoli ni v veselje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Ko se nam otrok s svojimi zahtevami postavi po robu, si včasih želimo, da bi imeli specialistična znanja iz umetnosti pogajanja in jeklene živce. V resnici potrebujemo samo pristen stik z otrokom.

"Moj otrok je tako trmast, da ne vem, kako bomo preživeli to obdobje. Vsak dan trikrat se meče po tleh, vpije in nas sploh ne upošteva," navajajo mamice, ki se v skrbeh za otrokovo in svoje psihično zdravje obračajo na strokovnjake, ki na internetnih forumih odgovarjajo na vprašanja zaskrbljenih staršev.

Vendar ni treba iskati forumov, če nam otrok kravžlja živce s svojo neomajno trmo, kajti rešitev imamo vedno pri roki oziroma v sebi, nam je v pogovoru razkrila specialistka zakonske in družinske terapije dr. Andreja Poljanec s Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD Ljubljana).

Kakšno vedenje pri otroku opisujemo kot trmo? Z besedo trma ponavadi opisujemo vedenje otroka, ko močno in vztrajno izraža potrebe ali zahteve. Vendar pa je to pojmovanje nekoliko problematično, saj ima slabšalen prizvok. Ko starši ali vzgojitelji govorijo o otrokovi trmi, ponavadi mislijo, da otrok zahteva in izraža nekaj, česar pravzaprav ne potrebuje, ali pa da pretirava, in v tem primeru otrokovega napora sploh ne vzamejo resno. Ne poglobijo se namreč v otroka, zakaj se mora tako naprezati, saj to otroku nikoli ni v veselje. To je problem, ne pa otrokova trma.

Ko se v otroškem psihičnem razvoju pojavi trma, otrok dobi priložnost razvijati samega sebe kot edinstvenega. Otrok se okoli drugega leta začne vedno bolj zavedati samega sebe in seveda tudi izražati svoje želje, ideje, tako da postane precej iniciativen. To je dobro, gre namreč za obdobje z največjim potencialom za razvoj intenzivnosti in količino otrokovih pobud.

Otrok v odnosu s starši oziroma skrbniki začne svojo iniciativo najprej spoznavati, jo nato razvijati in če bo le mogoče, se je bo ob starših naučil tudi obvladati. Vmes pa je marsikdaj vztrajen – trmast. Hoče, da ga začutimo v tem, kaj namerava in želi on. Če ga starši v tem začutimo, potem se lahko precej hitro pomiri.

 

Kdaj govorimo o zdravi trmi, kdaj pa nas mora določeno vedenje opozoriti, da se dogaja nekaj več kot le zdrav otroški psihični razvoj? To, da je otrok samosvoj, da ima svoje ideje, želje, namere, je zdravo in nujno za zdrav in poln razvoj. V primerih, ko imajo starši težave vstopati v čustveni stik z otrokom, ga začutiti, kaj v resnici želi, kaj ga zanima, zakaj nasprotuje, zakaj ne sledi, pa postaja trmast, zahteven, saj mora v to, da ga bodo straši razumeli in začutili, vložiti ogromno napora, vztrajnosti in truda.Če se staršem ali vzgojiteljem zdi, da je otrok preveč trmast, je dobro, če se trudijo biti do otroka bolj pozorni, se ob njem tudi nekoliko bolj sprostiti, ga skušati vzeti resno glede drobnih stvari, se zanj zanimati. Omejiti in preusmeriti pa le, ko je to treba, ko se bliža nevarnost, ko je treba k počitku, ko otrok počne nekaj škodljivega za njegovo okolico ali odnose.

Kako naj se starši odzovemo, ko hoče otrok nekaj doseči s trmo? Hitreje in pogosteje, ko se na otroka odzivamo, manj bo trmast, ker bo vedel, da so starši nanj pozorni, odzivni, da ga vzamejo resno in se mu ne bo treba mučiti. Pomembno je, da se v takih trenutkih, ko nas otrok jezi ali nam gre na živce, najprej v sebi umirimo in se zavedamo, da tega ne počne, ker bi nam nagajal ali nas izsiljeval, ampak ker mu res nekaj manjka.

Ni seveda nujno, da mu manjka ravno to, kar hoče on, sploh ne, ponavadi gre za nekoliko posplošen primanjkljaj na področju čustvenega stika, občutkov zanj in razumevanja otroka. Šele ko se tega zavedamo in ko se v sebi umirimo, smo se nanj sposobni odzvati kot starši, kar pomeni, da ga skušamo začutiti v tej njegovi stiski, želji, potrebi.

Morda je le utrujen, morda nas pogreša, morda je imel ta dan že vsega preveč. Ni treba kar skočiti in v trgovini kupiti še nove igračke, zaradi katere nemara trmari – bolje je, če mu z nami sploh ni treba v trgovino, in se takrat raje v miru sprehajamo ali igramo. Če že ni druge možnosti, pa morajo biti nakupi in podobni opravki, ki niso za otroke in kjer se trma najpogosteje najmočneje izrazi, čim bolj okrnjeni.

Kdaj naj bi trma pri otroku izzvenela? Zaradi razvoja otrokovih možganov in vedno boljšega razumevanja sveta okoli sebe, sebe samega ter odnosov, je tako, da po petem letu otrokove starosti za klasično trmo ni kakšnih posebnih potreb. Otrok zna določene stvari tudi že predvideti, razvija se metakognicija, ki omogoča razmišljanje o čustvih, dobro sta že razvita spomin in priklic, kar mu omogoča povezovanje dogodkov in razpletov.

Če se starši skupaj z otrokom vsa ta leta razvijamo, potem se v tem obdobju lahko že zelo lepo znajdemo. Kar pa ne pomeni, da ne bodo več izražali svojih želja, nasprotovanj in bili pri tem vztrajni. Starši in otroci bodo v tem petletnem obdobju v vzajemnem odnosu razvili že veliko sposobnosti, se drug od drugega marsičesa naučili, da bodo take pripetljaje hitreje in učinkoviteje razreševali. Težava v vseh primerih je prekinitev stika.

Če starši v takem primeru na otroka kričijo, se nanj jezijo, ga grobo zgrabijo, zaprejo v sobo ali celo udarijo, bo otrokovo telo podivjalo, saj toliko stresa naenkrat ne more prenesti. Otrok se na tak način ne more ničesar naučiti o predvidevanju in tudi ne more razumeti situacije. Pri otroku se bosta razvila strah in negotovost pred iniciativo, ne pa razumevanje, zakaj iniciativa ali določeno vedenje za starše ni bilo sprejemljivo. Ključno je, da so se starši v tej situaciji sposobni osredotočiti na otroka in ga pomiriti.

Starši otroku sicer ne morejo vedno pritrditi. Naučiti ga morajo, kaj je varno in kaj ne ter tudi kaj je socialno sprejemljivo. Ključ do tega, kako v takem trenutku ostati z otrokom povezan, pa kljub temu ne izpolniti želje, je v vživljanju v otroka in zavedanju svojega otroštva. Ko odrasli premislimo svoje otroške občutke iz podobnih situacij, smo lahko z otrokom empatični, ne da bi mu željo izpolnili ali dovolili, da se ukvarja s stvarmi, ki so nevarne ali nespoštljive. Če zmorejo ob otroku v tem stresu vztrajati in ga ne kaznovati ali mu popuščati, se ob njih nauči sprejemati svoja neprijetna čutenja in polno ter ustvarjalno živeti.

Ne spreglejte