Tokrat res zadnjič?

Najboljši slovenski ultramaratonski kolesar Jure Robič se je, čeprav je pred letom zatrjeval, da se ne bo nikoli več, še osmič udeležil najbolj krute, za nekatere pa kar nore kolesarske preizkušnje čez Ameriko. In kleni Gorenjec s severnoprimorskimi koreninami - njegova mama namreč prihaja izpod Krna - je bil še petič najboljši. Čestitk ob vrnitvi v domovino je bilo tudi tokrat veliko, prav tako vprašanj. Recimo, kaj se mu je letos sploh prvič primerilo, odkar nastopa na ultramaratonski preizkušnji vseh preizkušenj? Prvič se je poškodoval "Tokrat sem se prvič vrnil poškodovan," je brez pretiranega razmišljanja izstrelil Robič in nadaljeval: "Prejšnja leta sem imel običajne težave: žulje, vnetja zadnje plati, sončne opekline ... Letos pa sem staknil poškodbo stegenske mišice, ki je natrgana na več mestih. Nekaj težav imam tudi s kolenom, ampak upam, da bo kmalu bolje, saj obiskujem intenzivno terapijo. Ne vem, ali so bile za vse krive zares ekstremne vremenske razmere ali pa me je začelo opozarjati tudi telo," je skomignil z rameni. Med stvarmi, ki so se mu prvič zgodile na RAAM-u, so bili zagotovo tudi veliki nalivi. "Na prvih štirih dirkah praktični ni bilo niti kaplje dežja, nato nekaj malega, letos pa je bilo grozno," se spominja 45-letni kolesar. "Dobesedno ulivalo je, na nekaterih odsekih sem moral skoraj plavati, da o tem, kako sem bil premočen, niti ne govorim." Navdušen nad spremljevalno ekipo Toda Jure Robič je premagal vse težave. K temu je veliko pripomogla tudi njegova spremljevalna ekipa, čeprav prvič v taki sestavi. "Ekipa je bila super, vsa čast. Vodja Matjaž Planinšek je vse skrbno pripravil, preučil številna pravila in uspešno vodil osmerico spremljevalcev. To je zelo pomembno, kajti tudi zanje je bilo vse skupaj zelo naporno," je poudaril kolesar, ki si je tudi tokrat čas na ekstremni, skoraj 5000 kilometrov dolgi preizkušnji, krajšal z glasbo. "Brez glasbe bi se mi zmešalo "Če ne bi bilo glasbe, bi se mi verjetno zmešalo," se zasmeji. "Pa četudi je ob velikih naporih in proti koncu nisem več razločno slišal. Ampak brez glasbe ne bi šlo. In da je vse skupaj delovalo tudi spodbudno, sem v glavnem poslušal slovenske pesmi: od Avsenikov do Pankrtov."