Rok Viškovič

Ponedeljek,
29. 1. 2018,
8.45

Osveženo pred

6 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 8,53

15

Natisni članek

Natisni članek

kolumna komentar Pjongčang 2018 Jakov Fak Jakov Fak

Ponedeljek, 29. 1. 2018, 8.45

6 let, 9 mesecev

Komentar

En velik Fak za prazen nič

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 8,53

15

Jakov Fak | Foto Vid Ponikvar

Foto: Vid Ponikvar

Zakaj danes govorimo o Sloveniji, ki je obrnila hrbet enemu svojih najuspešnejših športnikov in upu za medaljo na prihajajočem vrhuncu štiriletnega zimskega obdobja? In zakaj sploh ne bi smelo biti tako?

Jakov Fak je Hrvat. Na odprtju olimpijskih iger je že nosil zastavo, hrvaško.

K nam je, to je povsem človeško, leta 2010 prišel zato, ker je takrat menil, da je tako najbolje zanj. In obratno. Korist je bila obojestranska. Upamo, da bo v prihodnosti še bolj. 

Sloveniji je, ko se je boril najprej za sebe in potem za svojo državo, takrat Hrvaško, na olimpijskih igrah 2010 "vzel" medaljo. Kdo ve, morda se je v teh dneh kdo spomnil in obregnil tudi ob to.

V Vancouru je bil tretji, za pičle tri sekunde je prehitel svojega zdajšnjega reprezentančnega kolega Klemna Bauerja na četrtem mestu. Če bi takrat "njihov" in danes "naš" šampion iz Mrkopalja blizu slovenske meje, bog ne daj, na ogrevanju ponesreči padel v jarek, ob tem ne bi zmogel stisniti zob in se na štartu ne bi pojavil, bi Slovenija iz Kanade prinesla štiri in ne treh medalj, za katere sta pred osmimi leti poskrbeli Tina Maze in Petra Majdič. 

Če se držimo tiste o tem, da je v vsaki šali nekaj resnice, in se malce pošalimo.

"Slovenija je lepa, rad jo imam, ljudje so me lepo sprejeli, ampak še vedno ne moreš spremeniti nekaterih stvari, če si rojen tam, to so neka druga čustva. To je nostalgija in jo imam, kamorkoli grem, če to ni Hrvaška in moje rodno mesto," je že pred časom dejal najboljši slovenski biatlonec. Iskreno. Na najvišji stopnički bi raje poslušal Ljepo našo in ne Zdravljico. Povsem razumljivo in pričakovano.

Kot je pričakovano tudi to, da se je ob vprašanju o v resnici ne preveč pomembni, a na simbolni ravni za koga ključni vlogi zastavonoše na odprtju zimskih olimpijskih iger, našlo nekaj takšnih, ki so začudeno, nekateri tudi nezadovoljno privzdignili obrvi. In nekaj med njimi je bilo takih, ki so se odločili, da bodo to tudi povedali. Tretji pa so, željni klikov, ogledov, prodanih izvodov ali česarkoli že, o tem celo malo povprašali.

Za državo, v kateri marsikdo ne sprejema drugačnih in tujih, za prostor, v katerem se delimo na leve in desne, rdeče in bele in ne vem kakšne vse, in za soseda, ki prihaja iz države, s katero smo v sporu zaradi nekaj litrov morske vode, je bilo takšnih še precej manj, kot bi lahko pričakovali. 

Brez skrbi, nič drugače ne bi bilo, če bi bile vloge obrnjene. Če bi se Tina Maze pred leti zaradi sporov s Smučarsko zvezo Slovenije pred olimpijskimi igrami v Sočiju morda odločila, da nastopa za Hrvaško. In se kot dobitnica dveh srebrnih olimpijskih medalj po nekem norem naključju znašla med kandidati za vlogo zastavonoše trobojnice z rdečimi kockami. Skorajda zagotovo bi bilo veliko huje.

V Sloveniji je, to smo ugotovili v zadnjih dneh, velika večina takšnih, ki trenutno tretjega biatlonca v skupnem seštevku svetovnega pokala jasno in glasno podpirajo. Tudi prosijo, naj si premisli.

Javili so se številni uspešni slovenski športniki in športnice. Javljale so se slovenske panožne športne organizacije in najboljši slovenski športni klubi. K vragu, podporo je izrekel celo predsednik vlade. 

Javljajo se znani in neznani. Meteor podpore je priletel s spleta. Z družabnih omrežij in spletnih forumov. Tudi anket. Med drugim tudi tiste prve, še pred "afero zastavonoša", ki bi ga, če gre verjeti utripu javnosti, prepričljivo postavila na čelo slovenske kolone ob odprtju iger.

Seveda se je zdaj pojavila tudi znana, stara #JeSuis Jakov Fak.

Zaradi vsega tega je odstop od vloge, ki je še pred nekaj dnevi predstavljala veliko čast, nepričakovan. Zaradi tega je težko razumeti še drugi odločni ne. Zato je škoda, da je, v prihodnjih dneh in tednih pa bo še bolj, Slovenija v očeh bežnega opazovalca iz tujine izpadla drugačna, kot v resnici, vsaj do svojih športnikov, je. Tudi tistih, ki prihajajo iz tujine.

To je ne nazadnje dokazala tudi s tem, kako zelo ceni tujce v vlogah selektorjev, ki so do uspehov v zadnjih letih popeljali skoraj vse največje kolektivne športe. Med drugim tudi rokometnega, ki bi bil ob "idiotih, debilih" in še čem marsikje vse prej kot samo car in legenda. 

A žal je z zastavonošo izpadlo drugače. Tudi zaradi morja besed, črk, znakov in glasov, v katerega pravkar pljuvamo tudi s tem zapisom.

Veliko vsega za prazen nič.

Kakorkoli že, srečno v Pjongčangu! Na še en podvig na bogati, z medaljami z največjih tekmovanj okičeni športni poti. Da nam "vrnete" tisto medaljo, ki ste nam jo "vzeli" v Salt Lake Cityju. Predvsem pa na to, da se osredotočite samo na želje in sanje, s katerimi se podajate v Južno Korejo.

Ne v naslanjaču in s tipkovnico v rokah po spletu kot nekateri, tudi mi, ampak v športni opremi in na športnem tekmovališču. Tako in tam, kjer je na olimpijskih igrah edino zares pomembno.