Janko Zwitter: Če bi mi kdo pred sezono rekel, da bomo dosegli takšne rezultate, bi takoj podpisal

Sportal Čustev ob slovesu ni mogel zadržati #video

Koroški Slovenec iz Zahomca, vasi nedaleč od avstrijsko-slovenske meje, je bil nekoč tudi sam smučarski skakalec, a kot pravi, ne tako izvrsten, da bi "prišel na televizijo", se je pa pod skakalnimi žarometi uveljavil kot trener. 

Janko Zwitter mlajši je deloval z moško japonsko reprezentanco, vodil žensko avstrijsko zasedbo, pa italijansko, najvidnejše trenerske uspehe dosegal kot eden od glavnih kreatorjev kariere rekorderke po številu zmag svetovnega pokala Sare Takanaši, s katero sodeluje že debelo desetletje, zdaj pa zgodbo o uspehu piše še z mlado kanadsko ekipo. Ta se je v zadnjih mesecih podpisala pod številne mejnike domačih skokov. Najstnica Alexandria Loutitt je postala prva Kanadčanka z zmago v svetovnem pokalu, mladinska svetovna prvakinja, nato na nordijskem svetovnem prvenstvu v Planici nenadejano osvojila še naslov članske svetovne prvakinje na veliki skakalnici, v Vikersundu poletela 225 metrov, Kanadčanke pa so zbrale dobrih 900 točk več kot v lanski sezoni.

Zwitter se zaveda, da dosežki prinašajo dodaten pritisk, a ve, kako se bodo z njim spopadle varovanke, za katere pravi, da jih mora včasih brzdati. A raje ima dirkalne konje kot pa osle, poudarja.

V Sportalovem intervjuju se je razgovoril o zadnjem letu, odlični kemiji v ekipi, slovenskem strokovnem štabu, pogledu na ženske polete, zgodovinskem trenutku v Vikersundu, ko so dekleta zaprla usta dvomljivcem, grenkobi olimpijskih iger za Takanašijevo, ponudbah za selitev, prihodnosti ...

Pred dnevi ste naporno sezono končali z norveško turnejo, premiernimi poleti, nato pa tekmo na Finskem. Kaj ste ob vrnitvi domov naredili najprej?
Prva stvar ob prihodu domov je bila ta, da sem objel malega (sina, op. a.) in preživel čas z družino. Res je bilo vse skupaj zelo dolgo. Zelo. Predvsem zadnji del.

Po norveški turneji se namreč nismo vrnili domov. Ostali smo na Severu za tekmo v Lahtiju, saj se nam ni izplačalo iti za dva dni domov, pa potem leteti nazaj na Finsko. Bili bi samo po letališčih. Rekli smo si, da bomo vse skupaj združili, a na koncu ugotovili, da smo sprejeli zelo naporno odločitev.

A zdaj ste doma. Kako se boste spočili, si napolnili baterije, odmislili skoke?
Kaj bo Janko zdaj naredil? Družino bom odpeljal na dopust. Odločili smo se, da gremo letos za en teden v Dubaj. Rekel sem, da si po tako uspešni sezoni letos vendarle lahko nekaj privoščimo, da mora biti pravi dopust.

Sicer pa sem rad v naravi. Veselim se teniške sezone, zelo rad igram tenis, na planino bom šel, preživel bom čas z družino.

Pogled v prihodnost, v kateri se še naprej vidi s kanadsko ekipo, saj njegovo delo v tej še ni končano. Foto: Grega Valančič/Sportida

Skoki so vam bili položeni v zibelko, tudi vaš oče je bil skakalec. Kakšni spomini so ostali na skakalno pot?
Na televizijo nisem prišel, tako da moja skakalna kariera ni bila nič posebnega (smeh, op. a.). Sem se pa seveda preizkusil v skokih, tako kot vsi v naši vasi, a mi preboj ni uspel.

Pri nas celotna vas skače, skoraj vsak fant tukaj poskusi s skoki. Kakšen je malo bolj uspešen, kakšen malo manj. Trenutno je na zelo dobri poti Daniel Tschofenig, pa tudi Julijanu Smidu bi lahko v prihodnjih letih uspel članski preboj. Letos je postal mladinski svetovni prvak. Iz njega bil lahko še kaj bilo.

Kot skakalec morda niste prišli na televizijo, ste pa pod žarometi kot trener. Za kanadsko žensko reprezentanco je sezona številnih mejnikov. Če bi vam kdo pred sezono dejal, da boste dosegli vse to, kaj bi mu rekli?
Takoj bi podpisal. Ne vem, težko je verjeti, kaj vse nam je uspelo. To je vsekakor fantastično. Zadnji meseci so bili res lepi. Vsak teden smo doživeli nekaj novega, se veselili uspeha, ki ga prej še nismo poznali. 

Na vsak način smo zelo veseli in hvaležni za stvari, ki so se nam zgodile. Vedel sem, da smo lahko, če res vse teče, kot mora, blizu najboljšim, a da smo povsem zraven, je bilo manjše presenečenje.

Bi pa poudaril, da je za vse to zaslužnih več ljudi. Od deklet do vseh trenerjev, ki smo delali z dekleti. Igor Cuznar, Uroš Vrhovec, Urban Jarc, Tania Schiestl, ki je skrbela za mentalno pripravo, psihološke treninge. Vsi ti deli naše ekipe so pomembni za končni uspeh.

19-letna Alexandria Loutitt je pred mesecem dni v Planici nenadejano postala svetovna prvakinja na veliki skakalnici. Foto: Grega Valančič/Sportida

V ozadju je veliko ljudi, ki jih javnost ne vidi, a tudi oni prispevajo zelo pomembne delčke v mozaik uspeha.
Zagotovo. En sam tu ne more nič. Tukaj je toliko stvari v zakulisju, toliko oseb. Ne nazadnje so pomembni tudi starši deklet. Da jim zaupajo, da sploh pridejo sem za deset mesecev, da so večino leta od doma, da so pripravljene toliko žrtvovati, iti v to zgodbo. Ta veriga je res dolga.

Vse to tudi stane. Dekletom je treba priskrbeti stanovanje, avtomobil. Tu je še družbeno življenje, pomembno je, da se med seboj dobro razumejo, da se ne nazadnje celotna ekipa dobro razume, da vsi plujemo v isto smer. Menim, da nam uspeva tudi zato, ker smo vsi prepričani, da gremo v pravo smer. En sam ne more nič. Lahko usmeri ekipo, a za to, da gredo potem resnično vsi v isto smer, morajo sodelovati vsi.

Urban Jarc je eden od slovenskih delčkov kanadskega mozaika uspeha. Foto: Boštjan Boh

Sportal Slovenec, ki je pomagal že mnogo športnikom

Zdi se, da v ekipi vlada res dobra kemija. Tudi dekleta pravijo, da ste kot družina, da so kot posvojene hčerke.
Da. Naš odnos je v teh dveh letih res lepo vzcvetel. To je nekaj zelo pomembnega. Za to se moram zahvaliti Igorju. On je prevzel veliko stvari, on jim je kot nekakšen oče. Nič mu ni odveč. Dobri odnosi so zelo pomembni. Če jih ni, je težko delati.

Omenili ste mentalno pripravo. Koliko pozornosti ji posvečate?
Ogromno. Dekleta so se o mentalni pripravi naučila veliko. Od tega, kako se po tekmi spočiti, do tega, kako se sploh pripraviti na tekmo. V našem športu glava šteje vsaj 50 odstotkov, po mojem mnenju še precej več.

Urejena glava je ključna stvar. Lahko imaš najboljši avto na svetu, a če boš vanj nalil dizel namesto bencina, ne bo deloval, kajne? Podobno je tu.

Sportal "Po olimpijskih igrah se je zgodilo še več norih stvari, kepa uspehov se vali"

Abigail Strate je ena od dveh Kanadčank, ki sta letos stali na stopničkah svetovnega pokala. V skupnem seštevku je končala na 11. mestu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Čemu pripisujete napredek kanadske ženske reprezentance v drugi sezoni, odkar ste z njo?
Vrnili smo se k osnovam, k temeljnemu delu. Pogledali smo, kaj že znamo, česa še ne znamo najbolje, kaj je pomembno pri naslednjem koraku. Izpustili nismo niti enega koraka. Obdelali smo vse.

Od tega, kako se spustiš z rampe, kako se pelješ na obeh nogah po smučini, do fizičnega vidika, katere mišice delajo, katere moramo še natrenirati. Povsem preproste osnovne stvari, ki pa so še kako pomembne. Tako kot pri gradnji hiše. Te ne začneš graditi pri oknu ali strehi, pač pa pri temeljih.

Mi smo dobro vedeli, čemu se moramo še posvečati, kaj nam še manjka. Ko Abi (Abigail Strate, op. a.) vsaj trikrat ni prišla na zmagovalni oder, ker še ni dobro znala telemarka, smo vedeli, kje je treba delati, kaj je treba popraviti. 

Da je vse skupaj tako uspelo, je čudovito. Je pa bilo za vse te uspehe potrebnega zelo veliko dela. Verjamem, da če si priden, če delaš, poskušaš napredovati, si za to nagrajen. Zelo lepa zgodba.

Na kaj ste v njej najbolj ponosni?
Nisem tako navezan na rezultate, kot je morda kdo drug. Ena naših prednosti je bila, da nihče od nas ni veliko pričakoval. To se bo prihodnjo sezono spremenilo, ker bodo od nas pričakovali enake stvari. A če smo mi vsi na isti poti, kar zadeva to, da ne gledamo na rezultate, ampak na napredek v tehniki in vsem, kar nam še manjka, da smo predani majhnim korakom, ki jih še moramo narediti, bomo v redu.

Zavedamo se, da se moramo naučiti še marsičesa, pa tudi tega, da kdaj ne bo šlo povsem po željah in da zato ne bo konec sveta, pač pa se bomo iz tega nekaj naučili. Tega se zavedajo dekleta, tega se zavedamo trenerji. Če bomo šli vsi v isto smer, se še naprej zavedali, kaj moramo še popraviti in kako nam lahko uspe na tej poti, me ne skrbi.

Pravite, da niste tako navezani na rezultate, a kljub vsemu, rezultatskega pritiska bo v prihodnje več, apetiti so verjetno zrasli, konkurenca zdaj na vas gleda drugače kot pred kratkim. 
Zagotovo bodo na nas gledali drugače, vendarle imamo svetovno prvakinjo, a sam se res trudim, da pritisk in rezultati niso v ospredju. Mi se bomo zelo dobro pripravili na sezono. Poskušali bomo rešiti stvari, ki jih moramo rešiti, potem pa bomo videli, kam nas bo to peljalo. 

Sezona se bo pri vseh dekletih začela z nič točkami. Vsakemu povem, da je, če se ti zgodi nekaj takega, kot se je nam v tej sezoni, to zelo težko ponoviti. Če pa jim vzameš ta pritisk, da morajo to ponoviti, in se osredotočiš na nekaj drugega, je to bolj zdrava pot za tekmovalke. Na tak način bomo poskušali delati.

Zwitter pravi, da ne bi bilo pošteno, če bi se po takšni sezoni poslovil od kanadske zasedbe. Njegovo delo v tej reprezentanci še ni končano, pravi. Foto: Grega Valančič/Sportida

Se je po uspešni sezoni pojavila kakšna ponudba iz drugih reprezentanc? Je kdo poklical, potrkal na vaša vrata?
Nekaj ponudb je prišlo. Imeli smo dve, tri iz drugih dežel, a stvar je taka, da smo mi zgodbo s Kanado šele začeli. Ne bi bilo pošteno do deklet, do same države Kanade, če bi se mi zdaj raztrgali, razkropili, da bi šel jaz kam drugam, da bi šli Igor, Uroš ali pa Urban kam drugam. To ne bi bilo profesionalno, to se ne dela.

Če začneš delati v neki smeri in vidiš, da je to prava pot in da imaš tukaj še kar nekaj dela, vztrajaš. Druga stvar pa je, če se po štirih, petih letih nekje izpoješ, vidiš, da tam naprej ne gre več, in morda poskušaš na drugačen način.

Mi smo začrtali svojo smer, pripravljamo se na olimpijske igre, vidimo, da gremo v pravo smer. Seveda bomo naredili tudi kakšno napako, narediti jih bomo poskušali čim manj, a za zdaj nam dekleta zaupajo, kar nam veliko pomeni.

So vas iz slovenskega tabora kdaj poklicali, ste bili kdaj med potencialnimi trenerskimi kandidati?
Niso, ampak menim, da je v Sloveniji ogromno dobrih trenerjev.

Sportal "Svetovna prvakinja se sliši dobro, a zadnje leto je bilo polno padcev in vzponov"

V nekem intervjuju ste dejali, da je za trenerja prednost, če ima "konja" kot pa "osla". Morate svoje varovanke precej brzdati, da ne preskakujejo korakov?
Vsekakor (smeh, op. a.). Osel ne bo šel naprej, če ne želi, pa se lahko na glavo postaviš, dirkalnega konja pa lahko sam vsaj malo držiš nazaj.

V naravi dirkalnega konja je, da beži in da želi biti čim prej na cilju, tako da moram včasih poudariti, da je do cilja še pet, šest korakov in da je treba iti postopoma, čez vse korake.

Velika prednost Alexandrie Loutitt je odlična mentalna priprava. Foto: Grega Valančič/Sportida

Alexandrijina zgodba zadnjega leta je precej filmska. Od težje poletne poškodbe do naslova članske prvakinje v Planici. Kako ste doživeli te mesece na čustvenem vrtiljaku?
Pri njej je res zelo zanimivo to, da je imela poleti zlomljeno nogo, tako da ni skoraj nič skakala, ampak smo se posvečali predvsem fiziki. Vsemu drugemu kot skokom. Je pa njena velika prednost mentalna priprava. To, kako se zna osredotočiti, kako se zna dobro mentalno pripraviti na tekme, kako se spoprijema s pritiskom. V tem je res dobra. 

Cilj je bil, da v Whistlerju (gostil je mladinsko svetovno prvenstvo, op. a.) vzame odličje, kar ji je uspelo. Pritisk v Whistlerju je bil v nasprotju s Planico, kjer ni imela kaj izgubiti, kar velik. Pod tem pritiskom, ki mu je bila izpostavljena, je super reševala stvari. Naredila je, česar je bila sposobna, to pa je bilo dovolj za zlato odličje.

Vsak vidnejši dosežek, ki bi prišel zraven na prvenstvu v Planici, bi bil le bonus, ki ga nihče ni na glas pričakoval. Vedeli smo, da je lahko zraven, če bo prikazala najboljše skoke, a da se je v Planici tako izšlo, kot se je, je morala biti mentalno res močna. Lepa zgodba.

"Vidim, da se nekaj dogaja v pravo smer, da smo dobili nekaj pozornosti, da je finančna podpora zveze boljša." Foto: Sportida Se je medijska podpora v Kanadi, kjer smučarske skoke zaman iščemo na lestvici najbolj priljubljenih športov, z zadnjimi uspehi kaj izboljšala? Ste dobili tudi kaj več (finančne) podpore zveze? 
Stvari so se spremenile, da. Intervjujev je bilo kar veliko. Super je, da smo dobili nekaj pozornosti. Upam, da bo to pozitivno vplivalo na tamkajšnji razvoj skokov, manjka jim skakalnic.

Moramo vedeti, da tam poskušajo skoke oživiti starši ter še pet, šest prostovoljcev. Vidim, da se nekaj dogaja v boljšo smer, da je finančna podpora zveze boljša, tako da so pozitivni premiki v tej smeri.

Velik premik je bil letos narejen tudi v Vikersundu, kjer je 15 skakalk prvič letelo na uradni tekmi, ki sicer ni štela za svetovni pokal. Kako ste doživeli ta prelomni konec tedna?
Prav noben trener ni imel izkušenj, kako dekleta sploh letijo na takšnih skakalnicah. Nismo vedeli, kako bo vse skupaj videti, saj imajo nekatera dekleta zgolj 45 kilogramov, najlažji fant pa nekje 55, 60 kilogramov. Nismo vedeli, kako bo to vplivalo na letenje v zraku, koliko bo hitrosti ... Smo pa vedeli, da bo žirija skakalnico uredila tako, da bo zagotovo varno. Imeli smo izredno dobre pogoje, skakalnica je bila urejena do potankosti, vetra skoraj ni bilo. Na začetku je bilo sicer malo megle, a bilo je varno.

"Ta letalnica je zelo humana, povsem prava za prve polete za dekleta, pa čeprav je bilo pred Vikersundom veliko kritik, da je prezgodaj za polete skakalk." Foto: Sportida

Ta letalnica je zelo humana, povsem prava za prve polete za dekleta, pa čeprav je bilo pred Vikersundom veliko kritik, da je prezgodaj za polete skakalk. Pri tem je bilo po mojem mnenju zelo pomembno, da se trenerji nismo postavili v središče pozornosti, pač pa so bila v središču dekleta, predvsem pa to, da smo jim dali vedeti, da so sposobna leteti. Pomembno je bilo, da si kot trener skakalki zaupal, da bo varno letela, če bo pravilno opravila skok.

Dekletom sem rekel, naj tehnično čim bolje skačejo, ker ni nič drugače kot v Planici na 120-metrski skakalnici. "Če boš tehnično lepo skakala in naredila čim manj napak, boš na varnem." Tako sem pripravil svoji skakalki, ki sta se počutili varno od prvega skoka. Ne samo mi v kanadski reprezentanci, pač pa vsi trenerji so izjemno dobro prepričali dekleta, da jim zaupajo, da gredo na vrh letalnice, ker znajo dovolj.

Bilo je varno, lepo jih je bilo gledati. Predvsem Ema (Klinec, op. a.) in Alexandria (Loutitt, op. a.) sta dokazali, da sta res sposobni skočiti čez 220 metrov. To je bilo na neki način presenečenje, a vedel sem, da so sposobne. 

Lepo je bilo videti tudi, da so odgovorni dopustili tako dolge polete.
Zagotovo. Zelo previdno je bilo vse skupaj organizirano, stopnjevali so iz dneva v dan. Vreme je bilo super, tudi hitrost je bila prava. Boljše ne bi mogli začeti. 

"Bilo je varno, lepo jih je bilo gledati. Predvsem Ema (Klinec, op. a.) in Ale (Loutitt, op. a.) sta dokazali, da sta res sposobni skočiti čez 220 metrov." Foto: Sportida

Nekateri imajo še vedno dvome. Kako vi gledate na prihodnost poletov, kako bi se jih dalo vključiti v svetovni pokal, koliko deklet bi na tej tekmi po vašem mnenju lahko letelo?
Ta format s 15 najboljšimi z norveške turneje je bil kar zanimiv. Vse skupaj lahko vidim kot finale s 15, tudi 20 skakalkami, saj menim, da je trenutno vsaj še pet skakalk, ki bi lahko letele. Morda jih bo čez dve leti lahko 25. Ženski skoki se razvijajo vsako leto, ni skrbi, da se ne bi.

Dokazali smo, da lahko dekleta, če so pogoji dobri, letijo na velikanki. To so dokazala dekleta, to smo dokazali trenerji. Kritiki so zdaj lahko tiho.

Nekako ste jim zaprli usta.
Tisti, ki so prej dvomili, zdaj govorijo manj, kot so prej, da.

Pa Planica, ki ravno te dni gosti smučarske skakalce? Vidite kdaj v prihodnosti tu leteti tudi skakalke?
Planica je precej bolj kompleksna letalnica. Težko je reči, a nisem prepričan, da bodo tu letele v kratkem.

Planica te dni gosti zaključek svetovnega pokala za skakalce. Bodo tu kdaj letela tudi dekleta? Foto: Reuters

V ženskih skokih ste že vrsto let, debelo desetletje pod vašim okriljem trenira tudi rekorderka po številu zmag svetovnega pokala (63) Sara Takanaši, ki je bila dolga leta na zelo visoki ravni, zdaj pa je za njo najslabša sezona zadnjega desetletja. Beseda, dve o njenem položaju. 
Vse skupaj se je začelo z lanskimi olimpijskimi igrami. Evropejci si težko predstavljamo, kakšnemu pritisku je bila tam izpostavljena. Sara je bila vedno osredotočena na rezultat. Tako zelo, da je pozabila, kaj je sploh treba delati.

Sam sem to lani poskušal rešiti. Na treningih je dobro skakala, mislil sem, da ji bo zdaj le uspelo, a je bila v Pekingu na posamični tekmi znova četrta. Vprašal sem se, ali je to sploh mogoče.

Ob vsem tem jo je močno potrlo dogajanje na mešani ekipni tekmi, to, kar se je zgodilo z dresi, ko je na koncu celo Kanada dobila odličje. Po lanski sezoni sem ji rekel: "Sara, 12 let sva skupaj delala, marsikaj sva dosegla, poskusiva kaj drugega. Prosim, pojdi domov, najdi trenerja, pogovarjaj se s smučarsko zvezo, usedite se za mizo, poskusite rešiti stvari."

Zwitter s Saro Takanaši sodeluje že več kot desetletje. Kot pravi, so olimpijske igre v Pekingu nanjo vplivale zelo negativno, a verjame, da rekorderko v številu zmag v svetovnem pokalu lahko znova popelje med najboljše. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Naredila je to, a se v začetku decembra vrnila, povedala, da ta ideja ne deluje, in prosila, ali se lahko vrne. Rekel sem, da ni težav. Tudi v prihodnji sezoni želi spet trenirati z nami. Točno vem, kaj je treba narediti pri njej, verjamem, da jo lahko spet spravimo vsaj v bližino najboljših.

Breme diskvalifikacije je zagotovo pustilo posledice tudi po mentalni plati.
Vsekakor. Po tistem je morala prestati ogromno medijskih stvari. Ob vsem tem pa ni vedela, kako se bo odzvala država. Zanje je goljufanje ena najhujših stvari, ki jo lahko narediš v življenju. Oni ne goljufajo. A če se oblečeš v prevelik dres, moraš vedeti, da si oblekel prevelik dres.

Je pa tako, da če smo pošteni, je ona že ostala brez olimpijske kolajne, ker ni goljufala. V Sočiju. In tega se pri FIS dobro zavedajo.

To meče zelo slabo luč na celotne smučarske skoke.
Zelo. Bomo videli, kaj bo v prihodnosti. Obljubili so nam, da bodo meritve malo boljše. Bomo videli, kako se bo to razvijalo. Upam, da se tu kaj spremeni. Majhne nacije, kot je kanadska, so namreč vedno malo zadaj, pa čeprav menim, da imamo najboljšega krojača mi.

Zwitter pred Bloudkovo velikanko, objektom, na katerem so pred slabim mesecem slavili naslov svetovne prvakinje. Foto: Grega Valančič/Sportida

V čem so se ženski skoki v vseh teh letih najbolj korenito spremenili in kje je še največ prostora za izboljšave? 
Največja sprememba je zagotovo profesionalizem deklet. Na začetku je bila to malce večja družina. Zelo so bile talentirane, a žal takrat ni bilo pravega profesionalizma.

Ob tem sta se spremenila tehnika in način treninga. Menim, da je tehnika pri dekletih celo boljša kot pri fantih. Nočem primerjati ženskih in moških skokov, ker je anatomija drugačna, pri nas je večji poudarek na tehničnem razvoju v primerjavi s fanti. Tam jih imaš deset, 15, ki lahko zmagajo, tega pri dekletih še ni, se bo pa to zgodilo v prihodnosti. Vrh se širi. Zdaj imamo pet, šest deklet, ki lahko vsak dan zmagajo, pa še kakšnih pet, šest, ki so lahko na stopničkah, in še pet, šest, ki so lahko med prvih pet. To že imamo. V prihodnjih letih se bo to še bolj spremenilo in bo kot pri fantih. Trening bo postal še bolj specifičen.

Vsi upamo, da se bodo denarne nagrade v ženskih in moških skokih še nekoliko zbližale. Če bi mi delali zaradi denarja, ne bi bilo smisla. To delamo iz ljubezni do tega športa, vsaj jaz.

"Kar zadeva občutek, so po mojem mnenju najbolj razviti slovenski fantje. Timi, Žaba (Anže Lanišek, op. a.), Domen Prevc ... Oni res letijo lepo." Foto: Grega Valančič/Sportida

Pred ženskimi skoki ste delovali tudi v moških skokih. Kaj je največja razlika ob anatomiji?
Kar zadeva to, bi najraje imel mešanico (smeh, op. a.). Fantje so preveč matematični, imajo premalo občutka. Pri ženskah pa manjka celotna dinamika v primerjavi s fanti. Če bi to nekako združili, da bi dobili nekoga, ki ima občutek, kot ga ima ženska za letenje, bi dobili najboljšega skakalca na svetu.

Kdo je po vašem najboljši približek temu?
Približek (premor, op. a.) ... Kar zadeva občutek, so po mojem mnenju najbolj razviti slovenski fantje. Timi, Žaba (Anže Lanišek, op. a.), Domen Prevc ... Oni res letijo lepo.