Pohorski car z zajetno porcijo zarečenega kruha

Foto: MaPa Kot mladinski svetovni prvak in drugi slalomist evropskega pokala se je v člansko konkurenco prebil z oznako velikega talenta. Dobrih osem let se je uvrščal med dobitnike točk svetovnega pokala. Vselej jih je zbiral le v slalomu, največ pa se jih je na njegovem računu znašlo v sezoni 2007/08, ko je bil 16. slalomist svetovnega pokala. S četrtim mestom je bil dvakrat zelo blizu tudi odru za zmagovalce na tekmah svetovnega pokala.

Vse to so rezultati, ki bi jih danes z veseljem sprejeli, a se v njegovem primeru nikoli nismo povsem znebili občutka, da bi lahko ob bolj urejenih razmerah, jasnejši trenerski doktrini in stabilnosti ter predvsem ob boljšem zdravstvenem stanju iztržil veliko več. Tudi Ante Kostelić rad poudari, da je bil Geli, kot so ga klicali reprezentančni sotekmovalci, oziroma Draksa, kot ga je poimenoval sam, velik neizkoriščen potencial.

"Smučanje sem obvladal do te mere, da bi moral imeti vsaj eno uvrstitev na stopničke. Četrto mesto ni bil moj optimalen domet," nam je 6. 3. 2011 s solznimi očmi ob slovesu od tekmovalnega smučanja dejal Mitja Dragšič, ki tedaj še ni vedel, kakšna bo njegova druga kariera. Manj kot devet let pozneje nam je pod Pohorjem roko stisnil 40-letni trener v mariborskem Braniku in vodja tekmovanja za Zlato lisico.

Ste se pred osmimi leti in pol, ko ste tekmovalne smuči tudi uradno postavili v kot, znašli v krizi? Ste se dolgo iskali?
Potreboval sem skoraj dve leti, da sem se usmeril na novo pot. Med tekmovalno kariero sem bil prepričan o tem, da nikoli ne bom trener. A zarečenega kruha se pač največ poje … In tako je prišel dan, ko sem potrkal na vrata Smučarskega kluba Branik ter se ponudil. Hitro smo našli skupen jezik. V smučanju sem preživel več kot 25 let. Temu športu sem posvetil otroštvo in mladost. To je pač svet, v katerem se počutim domače. V teh krogih se dobro znajdem in se čutim samozavestnega. No, zdaj sem tu. Trener selekcij U-14 in U-16. V tej skupini je dvanajst otrok. Gre za smučarje v pubertetniških letih, a po drugi strani vendarle že za bolj izoblikovane in športno usmerjene otroke. Če pri desetih letih otrok ne ve, ali bo smučar ali košarkar, je pri tej starosti usmeritev že bolj jasna.

"Zlata lisica bo. No, če bo vreme," pravi Dragšič. Foto: Sportida Pred časom ste namignili, da je vloga klubskega trenerja mlajših kategorij za vas svojevrsten kompromis, saj ne gre za službo, ki bi zahtevala stalno odsotnost zdoma. Ostajate pri tem?
Da, vsekakor. Po dolgoletni tekmovalni karieri, ko sem bil redno veliko na poti, želim drugačno življenje. Družina mi ogromno pomeni. Ta starostna kategorija je zame zgornja meja. To je namreč tista stopnja, ki še omogoča združevanje družinskega in službenega življenja. Potovanja so krajša, veliko treningov opravimo na domačih smučiščih … Tudi zaradi tega sem se zahvalil za vse ponudbe za delo na višji tekmovalni ravni.

Trener, voznik, pedagog, kuhar, serviser … Kaj vse vključuje vaše delo?
Rad se pošalim, da smo v prvi vrsti turistična agencija. Pri tem mislim, da moram ob odločitvi za trening zagotoviti nočitev, zbrati vse potrebno za prevoz, urediti smučarske vozovnice, rezervirati terene … No, potem sem oče, mama, včasih tudi učitelj in pomočnik pri kuhanju. Ob meni je še pomočnik Domen Jaunik. Šele ko pridemo na teren, postanem tisto, kar sem – trener. Šele takrat se pogovarjamo o levem in desnem zavoju. Popoldne sem znova voznik. Mimogrede, na leto prevozimo 35 tisoč kilometrov. Zvečer pa sem tudi serviser. Trenersko torej obsega širok pester znanj.

Kakšen je bil vaš današnji dan?
Bujenje ob 6.00. Petdeset minut pozneje smo se z zbornega mesta odpeljali na trening na Kope. Smučali smo od 8. do 12. ure. Sledila je vrnitev v Maribor. Proti večeru me v kleti čaka še priprava smuči. Jutri spet naprej.

Nam lahko prišepnete, ali se pod vašim okriljem kali kakšen bodoči smučarski šampion?
V smučanju je ogromno stopničk, zato ne bi upal pokazati na posameznika in trditi: "To je ta!" Da, imamo tekmovalce z več delovnimi navadami, s primernimi motoričnimi sposobnostmi in pravim smučarskim občutkom. A pred njimi je še veliko vzponov in padcev. Pred vsemi, tako trenerji kot tudi starši in tekmovalci, je še toliko preizkušenj. Nekdo lahko danes zmaguje na otroških tekmovanjih in se vidi v zvezdah, pa se bo že jutri znašel v krizi, ko bo na FIS tekmah zaostajal za več sekund. Kje sta tukaj šele evropski in svetovni pokal. Prav zaradi tega bi težko trinajstletniku napovedal zvezdniško kariero. Poleg tega pa sem zagovornik vztrajanja na realnih tleh. V preteklosti smo prevečkrat iskali novo Tino Maze.

Dvakrat na olimpijskih igrah, štirikrat na svetovnem prvenstvu, 97 tekem v svetovnem pokalu. Foto: Sportida

Kako pa s trenerskimi očmi gledate na svojo tekmovalno kariero?
Oh, seveda vidim napake. Logično. Z zdajšnjo glavo bi pri petnajstih letih seveda ravnal drugače. Ne le v športu. A za prav nič mi ni žal. V danem trenutku sem ob osredotočenosti naredil maksimum.

Kako pa gledate na rezultate?
Včasih me je okolica prisilila, da sem malce zaničevalno gledal na svoje dosežke. "Eh, petnajsto mesto. Kaj pa je to?" Ko pa zdaj gledam slalom svetovnega pokala in pomislim, da sem se uvrščal tudi med najboljših petnajst, se zavem vrednosti teh rezultatov. Smučal sem na visoki ravni. Tega ne zmore vsak.

Sportal (Ne)vidna slovenska zmaga: prva po Tini Maze

Ena od ovir na poti do boljše kariere so bile težave s kolenom …
Zaradi kolena sem bil le slalomist. V tej disciplini je pritisk najmanjši in najbolj kratkotrajen. Hitra bolečina, ki hitro popusti. Že v veleslalomu je bila ob tresljajih bolečina večja. Posledično nisem bil sposoben opraviti zavoja, ki bi bil potreben za najvišjo tekmovalno raven. Skoki v hitrih disciplinah pa so zame tako ali tako postali nekaj nedosegljivega. Trpel pa je tudi trening. In prav to je razlog za moja številna rezultatska nihanja. Če mi je koleno dovoljevalo kakovosten trening, sem se počutil dobro. Če je bilo vreme slabše, moje bolečine pa večje, sem treniral po eni nogi, tako da sem na tekme prihajal nepripravljen. No, je pa zanimivo, da na samih tekmah nikoli nisem čutil bolečin. Morda zaradi adrenalina. A če na treningih ne smučaš do limita, ne moreš pričakovati tekmovalnega uspeha. Na najvišji tekmovalni ravni pač ne gre.  

Spomin na Salt Lake City 2002: v družbi Draga Grubelnika in Reneja Mlekuža. Foto: MaPa

Ob koncu kariere ste potožil, da se otroku pri igri z avtomobilčki ne morete pridružiti na kolenih. So posledice vseh operacij še vedno tako izrazite?  
Ko sem bil star 22 let, sem si zlomil plato tibije. Zlomljeno koleno. Sledilo je šest let, v katerih sem bil šestkrat operiran na istem kolenu. Stalni popravki. Zakaj? V bolnišnici preprosto niso vedeli, kaj naj storijo. Poškodoval sem se na Norveškem. Prva diagnoza je bila poškodba križnih vezi. "Kar stopi na nogo, da mišica ne bo atrofirala," so mi dejali. Jaz sem ubogal. Še zdaj se spominjam, kako sem po prihodu iz Osla v Frankfurt zavrnil prevoz z električnimi vozilom. Ne, želel sem peš do terminala za let v Ljubljano. Veste pa, da je imela Adria Airways svoje mesto vedno nekje pri koncu. Bil sem mlad in nor, predvsem pa prepričan o tem, da delam nekaj dobrega. Sledil je pregled z magnetno resonanco, ki je pokazal, da je v resnici stegnenica razklala tibijo. Po šestih operacijah v Sloveniji sem pomoč iskal tudi v tujini. Jasno, kot samoplačnik. Bil sem v Avstriji, pa v Švici. Prijatelj Ivica Kostelić mi je večkrat omogočil rehabilitacijo v Selcah. Vse sem poskusil, da bi se rešil bolečin. Ni šlo. Nikoli. Še zdaj, ko sediva, čutim bolečino. Noge ne morem več stegniti. Skrčim jo lahko do 90 stopinj. Mišice ne morem več aktivirati. To seveda vpliva na moje življenje in športne aktivnosti. Moja edina prava rekreacija je kolesarstvo. Če igram nogomet ali tenis, nato dva tedna ne morem hoditi po stopnicah.

Obstaja rešitev?
Ko sem bil star 25 let, mi je zdravnik dejal, da imam koleno petdesetletnika. "Čez 15 ali 20 let boš zrel za umetno koleno," je dodal. Zdaj je prišel ta čas. Jaz vseeno vztrajam, da se še ne bom podal na to pot. Stanje mojega kolena je torej moj športni davek. Drugih poškodb nisem imel.

Za konec se dotaknimo še vaše druge službe. Pred štirimi leti ste postali vodja tekmovanja za Zlato lisico. Zdi se, da je delovanje v organizaciji mariborskih tekem svetovnega pokala sestavni del članstva pri Braniku.

Ko so mi ponudili vlogo vodje tekmovanja, sem to sprejel kot potrdilo, da sem v tem športu vendarle nekaj storil, obenem pa kot priložnost za nadgradnjo. Ostal sem v tekmovalnem stiku. Imel sem veliko tekmovalnih izkušenj, veliko pa sem se naučil od tistih, ki že pet desetletji pripravljajo Zlato lisico. Gre za čast. Na to sem ponosen.

Pet tednov nas loči od Zlate lisice. Letos ste pod Pohorjem predvsem zaradi sodobnejšega sistema zasneževanja večji optimisti.
Vsekakor. Imamo še dovolj časa za pripravo terena. Pri tem bi pohvalil Marprom, ki kot upravljavec smučišča dela dobro. Skupaj smo močnejši. Imamo boljše topove in hladilne naprave v vodnih zbiralnikih. Ta tehnologija nam omogoča, da izkoristimo vsako minuto za zasneževanje. Ni več potrebe, da delavec stopi do vsakega topa, ga nastavi in sproži. Zdaj za tem stoji tehnologija. Žal je letos zima slaba. A imamo bazo.

Kdaj pa boste zares zavihali rokave?
Že vse od oktobra se tehnični odbor redno sestaja. Izvajamo, kar je potrebno. Ko se bo tekma bližala, se bomo, skladno z vremensko napravo, lotili tudi proge.

Sportal Eden od vsega štirih Slovencev, ki so nosili ta laskavi naziv

Sportal Nove dimenzije boja za Zlato lisico

Sportal Z Ilko je pisal zgodovino, zdaj prevzema smukaške vajeti

Sportal "Če sem pravi, me je težko premagati"