Maier smuči vendarle postavil v kot

"Dovolj je bilo," je le pičla dva tedna pred začetkom nove tekmovalne sezone, ki je za nameček še olimpijska, naznanil solnograški smučarski junak Hermann Maier. Na ta način je prekinil večtedenska ugibanja o novem poglavju ene najbolj blestečih zgodb v zgodovini športa zasneženih strmin. Še pred dobrim tednom je iz Avstrije prišla vest o dodatni sezoni v karieri. Herminator naj bi nastopal le v hitrih disciplinah. A, kot vse kaže, je bil to vendarle račun brez krčmarja. Nekdanji zidarski delavec in smučarski učitelj je tekmovalne smuči za vselej postavil v kot in smučarski pravljici postavil končno ločilo.

Zgodba o Hermannu Maierju ni le klasična zgodba o uspehu. Ne gre zgolj za zgodbo o športnem junaku. Njegova smučarska pot ponuja precej več. To je zgodba o presežkih, o vzponih in padcih in drama o vztrajnosti osebe, ki so jo mnogi večkrat odpisali. Gola statistika pove marsikaj. S 54 zmagami na tekmah svetovnega pokala je za izjemnim Švedom Ingemarjem Stenmarkom (86 zmag) drugi najuspešnejši smučar vseh časov. No, če boste vprašali Maierja, je na njegovem računu 55 zmag, saj v svojo kvoto šteje tudi uspeh iz Val d'Isera. Tedaj je sicer gladko ugnal konkurenco, a zaradi prezgodnjega odpenjanja smuči ob diskvalifikaciji uradno izgubil zmago. Tudi zbirka njegovih globusov je impozantna. Ob štirih velikih ima v svoji vitrini še kar deset malih. K lesketu zajeten del prispevajo tudi odličja s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger. Na slednjih je nastopil že v Naganu leta 1998 in po brutalnem padcu v smuku, ko so se mnogi zbali celo za njegovo življenje, vstal, se nasmehnil in postal prvak v superveleslalomu in veleslalomu. V Torinu leta 2006 je bil drugi v superveleslalomu in tretji v veleslalomu.

''Nikoli nisem mislil, da bom prilezel tako visoko,'' je na novinarski konferenci ob slovesu dejal zdaj 36-letni smučarki upokojenec, ki se na ta način poslavlja skupaj z avstrijsko divo hitrosti Renate Götschl. Slednja odhaja zavoljo pričakovanega naraščaja, Maier se je za takšno potezo odločil samoiniciativno po nekajdnevnem treningu. Smučanje bo sicer pogrešal, ostal z njim v tesnem stiku, vseeno pa načrtov za prihodnost še nima.

Življenje Hermanna Maierja je brez kančka dvoma izjemna predloga za nadvse razburljiv in v končni fazi čustven film. Danes se sicer to zdi povsem nerealno, a v mladem Maierju pred dobrim desetletjem in pol v Avstriji niso videli nadarjenega smučarskega golobradca, ki bi si zaslužil dres državne reprezentance. Pravijo, da je bil prešibak. Po prvem porazu je svetlolasi športnik s Solnograškega prvič pokazal pravi športni in človeški značaj. Šele z nastopom na državnem prvenstvu in vrhunsko predstavo v vlogi predtekmovalca na domači tekmi svetovnega pokala v Flachauu leta 1996 je opozoril nase. Sledila je strma pot navzgor. Hermanna ni bilo več možno zaustaviti. Na tekmi svetovnega pokala je pri ''zrelih'' 24 letih debitiral leta 1996 in zasedel 26. mesto v veleslalomu. Že leto zatem je v Garmisch-Partenkirchnu v superveleslalomu, sicer svoji paradni disciplini, prvič ugnal vso svetovno elito. Sezona 1996/97 se je nato sicer kmalu končala, a že v naslednji zimi je šampion zasijal v polnem sijaju. V sezoni 1997/98 je Herminator prekinil dolgoletno avstrijsko čakanje in osvojil veliki kristalni globus, zraven dodal še dva mala, ter smukaško srebro, hkrati pa je dokazal, da mu tudi slalomski zavoji niso tuji. V nadaljevanju karieri je gradil na izjemnem superveleslalomu in si prislužil naziv ''Mr. Super-g''. V svoji paradni disciplini je slavil kar 24 zmag v svetovnem pokalu, zadnjo novembra letos v Lake Louise.

Odlikovala ga je agresivna tehnika, brezkompromisni napadi in ustrezno kombiniranje med občutkom za drsenje in tehnično podkovanost v veleslalomskih zavojih. To je s pridom unovčeval v obeh hitrih disciplinah in veleslalomu ter marljivo kopičil zmage, globuse ter medalje največjih tekmovanjih. Ustvarjal se je vtis, da ga nihče oziroma nič ne more ustaviti. No, ustavila ga je prometna nesreča. Poleti leta 2001 je bil ob vožnji z motorjem vpleten v hudo prometno nesrečo, ki bi ga skoraj stala noge. A Herminator se je vrnil. Na velika vrata. Izpustil je sicer olimpijske igre v Salt Lake Cityju, se s solzami v očeh veselil zmage v Kitzbühlu in nato znova začel krojiti svetovni vrh. Leta 2004 je še četrtič osvojil globus, leto zatem postal svetovni prvak v veleslalomu, nato pa se je specializiral za hitri disciplini. O vrhunskosti in izjemnosti ni dvomil nihče več. Tudi tisti, ki ga zaradi občasno vzvišene drže in nedostopnosti niso pretirano marali, so mu priznavali vlogo enega največjih.