SiolNET. Sportal Zimski športi
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gorza se poslavlja brez dlake na jeziku

3

termometer

"Dovolj je bilo," si je dejal dolgoletni smučarski reprezentant Aleš Gorza in leto po izpadu iz izbrane vrste tudi javno naznanil svojo tekmovalno upokojitev.

Potem ko je lani skupaj z velikim prijateljem in dolgoletnim sotekmovalcem Bernardom Vajdičem izpadel iz državne reprezentance, je Aleš Gorza sicer poskušal ohranjati stik s tekmovalnim smučanjem, a brez ustreznih sredstev in osebne odločnosti ni bil kos samostojnemu programu. Nastopil je na šestih tekmah nižje ravni, nato pa dokončno tudi sebi priznal, da je pri enaintridesetih letih napočil čas za slovo. "Občutki so mešani. Vem, da je konec. Roko na srce, z ljudmi, ki so trenutno vključeni v delovanje smučarske zveze, ne bi mogel sodelovati. Zaradi tega mi pri srcu ni težko. Imel sem dovolj volje, a sem kmalu spoznal, da nima pravega smisla vztrajati. Zdaj šele vidim, kako zelo smo se motili, ko smo pozdravljali zamenjave na čelu zveze. Tedaj smo bili prepričani, da slabše ne more biti. Zmota. Trenutno je stanje še precej slabše. Začetki so bili sicer obetavni, nato pa je šla pot navzdol. Tudi Jure Košir in somišljeniki so kmalu obupali," z zanj značilno razigranostjo, a hkrati tudi s cmokom v grlu pripoveduje Gorza, ki se ne more znebiti občutka o krivici, ki se mu je godila ob izgubi reprezentančnega statusa.

"Na zvezi so pravzaprav le čakali, da ne bom izpolnil pogojev za uvrstitev v reprezentanco. Ob prvi priložnosti so mi pokazali vrata. Zategovanje pasu je le izgovor. Dejstvo je, da pri zvezi še vedno obstajajo ljudje, ki so svoje smučanju že dali. Njihov čas je minil, vseeno pa imajo pogosto odločilno besedo. Ne skrivam, moja sezona 2010/11 je bila slaba. A nihče si ni vzel niti sekunde časa, da bi se vprašal, zakaj. Takoj so me odpisali. Odločali so omenjeni gospodje iz strokovnega sveta, tako imenovane staroste slovenskega smučanja, za katere pa trdim, da jih je že pred desetletjem povozil čas. Jasno, ob namigih mojega avstrijskega 'prijatelja'," pripoveduje Črnjan in ne skriva, da se za masko "avstrijskega prijatelja" skriva šef moške ekipe za hitri disciplini Burkhard Schaffer. S slednjim nikakor ni našel skupnega jezika, zato je tudi skeptičen do njegovega nadaljnjega dela v slovenski vrsti. "Dokler bo imel glavo besedo Avstrijec, bodo šli rezultati navzdol. To se je videlo v nedavno končani sezoni. Pogovarjam se s fanti in vem, da si želijo sprememb, a ni pravega posluha. Schaffer je nedvomno vrhunski trener, ko gre za organizacijo treninga. A tu se konča. On je človek, ki ne priznava sogovornikov. Tudi ko ve, da ima sogovornik prav, trdi svoje. Žal mi je le, da so se pri SZS odločili, da je trener pomembnejši od petih ali šestih tekmovalcev," je nezadovoljen zdaj že nekdanji reprezentant.

Vseeno pa Schaffer ni edini trener, s katerim Gorza ni bil na isti valovni dolžini. Tudi odnos z nekdanjim šefom moške reprezentance Urbanom Planinškom ni bil prav idiličen, sodelovanje z Janezom Šmitkom pa tako ali tako v sebi skriva množico anekdot. Mar to priča o tem, da je bil tekmovalec, ki ni priznaval prave avtoritete? "Imam svoj prav, predvsem pa sebe poznam bolje kot kdorkoli. Janez Šmitek? V prvi sezoni sva dobro sodelovala. V drugi sezoni pa je bil to povsem drugačen človek. Sinova smrt ga je prizadela. Spremenil se je. Zaradi tega je trpela celotna ekipa. Jaz sem bil na udaru, saj nisem bil nikoli tiho. Ko vsi sklonijo svoje glave in umolknejo, jaz povem svoje mnenje. Prav zato se je govorilo predvsem o meni, vsi po vrsti pa smo bili enotnega mnenja, to pa je, da nam Janez ne more pomagati. Čas je to potrdil. Tudi z Urbanom Planinškom sem večinoma sodeloval dobro in imela kakovostne rezultate, izjema je le zadnja sezona, ko pa je bil v ekipi tudi že 'Burki'. Tedaj se je vse skupaj začelo. Če ne bi imel v glavi olimpijskih iger, bi verjetno takoj 'počilo'. Nekako sem zdržal in se po sezoni na svojo željo preselil v tehnično vrsto. Ta poteza ni bila dobra," odgovarja Gorza, ki pa je v reprezentanci vendarle naletel tudi na trenerje, o katerih govori z izbranimi besedami. Lepo mnenje ima denimo o Dejanu Poljanšku, na prvo mesto pa postavlja Rasta Ažnoha. Prav s slednjim utegne nekdaj najboljši slovenski veleslalomist sodelovati tudi v prihodnje. S predstavniki SK Črna se namreč že pogovarja o poklicnem sodelovanju.

Čeprav je bil Gorza, ki je med strokovnjaki vselej velja za tekmovalca z izjemnim občutkom in široko paleto smučarskega znanja, vrsto let najboljši slovenski veleslalomist in edini, ki je stopil tudi na superveleslalomske stopničke svetovnega pokala, pa se ob njegovem slovesu ustvarja vtis, da odhaja tekmovalec, ki v karieri ni povsem izkoristil svojega potenciala ter se približal realnemu dometu. "V življenju je vedno tako, da bi se dalo doseči več. Tako je tudi pri moji karieri. Imel sem nekaj smole, občasno sem bil naiven … Tudi konec ni bil takšen, kakršnega bi si želel, svoje pa so storile še zdravstvene težave in skromen posluh odgovornih za le-te. A ko pogledam nazaj, sem z rezultati lahko zadovoljen," razmišlja 31-letni Korošec, ki ima v svoji smučarski biografiji zapisanih 139 nastopov v svetovnem pokalu, dve uvrstitvi na oder za zmagovalce ter udeležbo na petih svetovnih prvenstvih in dveh olimpijskih igrah. "Največ mi pomenita uvrstitvi na stopničke. Sledi najboljša uvrstitev na svetovnih prvenstvih (4. mesto v veleslalomu na SP 2003, op. p.). Žal pa mi je razpleta na olimpijskih igrah 2010 v Vancouvru. Bil sem odlično pripravljen in hiter, manjše neumnosti pa so me stale celo kolajne," se spominja sveži smučarski upokojenec.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin