Planica
Druga kariera
Nedelja, 2. 4. 2023, 18.02
1 leto, 7 mesecev
Druga kariera (304.) – Jernej Košnjek
Po hudem padcu na letalnici v Planici je hitro našel novo poslanstvo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,91
2
Jernej Košnjek je nekdanji smučarski skakalec, ki se je po koncu športne kariere hitro lotil postavljanja temeljev druge kariere. Na poseben način ga je zaznamovala tudi Planica. Na velikanki je namreč padel na isti dan kot Primož Roglič.
"Ne me spraševati, kaj je šlo narobe in zakaj sem padel, ker ne vem. Naslednjih 20 dni se namreč ne spomnim. Ne vem niti, kako sem padel." 22. marca je minilo natanko 16 let, odkar je nekdanji smučarski skakalec Jernej Košnjek grdo padel na planiški velikanki. Ni bil edini, tisti dan je padel tudi Primož Roglič, s katerim sta skupaj z Robertom Hrgoto in Jurijem Tepešem leto prej osvojila drugo mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu v Kranju. Kakšne posledice je pustil padec in kaj 34-letni Tržičan počne danes?
V 304. zgodbi rubrike Druga kariera gostimo nekdanjega smučarskega skakalca Jerneja Košnjeka, ki je februarja 2006 na mladinskem svetovnem prvenstvu v nordijskih športih v Kranju skupaj z Robertom Hrgoto, danes glavnim trenerjem slovenske skakalne reprezentance, Primožem Rogličem in Jurijem Tepešem osvojil naslov svetovnih mladinskih podprvakov. Ekipno srebro je najvidnejši športni rezultat v karieri 34-letnega Tržičana, ki jo je močno zaznamoval dramatičen padec na letalnici v Planici 22. marca 2007, na isti dan, kot je padel tudi Roglič.
Košnjek se je po dolgi rehabilitaciji takrat vrnil na skakalnice, ne pa na raven, na kateri je bil pred padcem. Sam pravi, da je šlo v zadnjih letih kariere bolj za preživetje kot pa za lov za vrhunskimi dosežki.
Kariero je uradno končal leta 2011 in se hitro lotil postavljanja temeljev druge kariere. Po študiju velnesa si je kot maser izkušnje nabiral na Bledu, nato pa v novi vlogi sodeloval s kopico vrhunskih športnikov, od deskarja Žana Koširja, slovenske ženske skakalne reprezentance in kombinatorcev do atletske izbrane vrste in kajakašev na divjih vodah. Danes ima lasten salon, le nekaj metrov zračne linije od olimpijca in sokrajana Žana Koširja, uživa v svojem delu in življenju, kjer se trenutno vse vrti okrog enomesečnega Oskarja in štiriletne Zoje. V prostem času igra kitaro in poje. Pred dnevi je izdal skladbo z naslovom Otroški smeh. Besedilo in melodija sta njegovo delo, pri nastajanju skladbe pa sta mu pomagala nekdanji skakalec Dejan Žujič, ki je avtor Rogličeve himne S tabo je Slovenija, in basist Anže Langus Petrović.
"Po padcu v Planici leta 2007 bi prej rekel, da je šlo bolj za preživetje kot pa za doseganje rezultatov."
Kakšne spomine imate na obdobje, ki ste ga posvetili smučarskim skokom, na leta, ki ste jih podredili športu?
Po padcu v Planici leta 2007 bi prej rekel, da je šlo bolj za preživetje kot pa za doseganje rezultatov. Vsako telo se različno odzove in moje si je očitno zelo dobro zapomnilo padec na letalnici, kar je ravno obratno, kot se je zgodilo Danielu-Andréju Tandeju, ki zaradi padca nima večjih težav.
Kako se je ta spomin na padec odražal na skakalnici?
Bojeval sem se sam s sabo. Ko sem se pripeljal do odskočnega pomola, mi je telo enostavno zmrznilo.
Ste po tistem padcu poiskali pomoč psihologa? Ste poskušali na ta način odpraviti mentalne posledice padca?
Sem, vsak teden sem obiskoval psihologa, ki mi ga je omogočil klub (Tržič Trifix, op. a.), vse v želji, da se vrnem na prejšnjo raven skakanja, kar pa mi ni uspelo.
Poskusili smo z več metodami, je pa res, da takrat, star sem bil 18 let, nisem bil dovolj zrel, da bi to resno jemal. K psihologinji sem bolj hodil na pogovor. Je pa pozitivna stran teh obiskov ta, da sem se naučil tehnik in metod sproščanja, ki jih danes uporabljam pri reševanju svojih težav.
"Pozitivna stran obiskov psihologinje je bila ta, da sem se naučil tehnik in metod sproščanja, ki jih danes uporabljam pri reševanju svojih težav."
Vam ta znanja pomagajo tudi pri delu maserja?
Da. To je v bistvu zelo pomemben del mojega dela. Že ko sem kot maser delal z vrhunskimi športniki, je bilo pomembno, da sem njihov prijatelj, da jih poslušam, dam primeren komentar, pri čemer pa je ključnega pomena to, da ne igraš dvojne igre.
Da bi poslušali športnika, potem pa njihove besede odnesli trenerju?
Da, na tak način. Tega ne smeš početi.
Se radi spomnite let, ki ste jih namenili športu? Se sploh kdaj spomnite tega obdobja, ali spomini zaživijo šele konec marca, ko je v Planici zaključek sezone?
Lepe spomine imam, skoke imam še vedno rad. Danes drugače gledam na življenje. Šest let sem bil član slovenske skakalne reprezentance, kjer sem se boril za čim boljši uspeh, nato pa sem leta 2007 padel na planiški velikanki in kar nekaj časa preživel v bolnišnici. Nikoli se ne ukvarjam s tem, kaj bi lahko bilo drugače. Sprijaznil sem se s tem, kar je.
Košnjek v svojem salonu v Pristavi, kjer je odraščal.
Kako ste se sploh začeli ukvarjati s smučarskimi skoki?
Bolj kot ne po naključju. Oče je nekaj pomagal pri delih na skakalnici v Sebenjah in me vzel s seboj. Trener je predlagal, naj poskusim. Med šestim in 12. letom nisem preveč izstopal, v bistvu sem skakal precej povprečno, nato pa sem s 13. leti postal član reprezentance, kjer sem bil naslednjih šest ali sedem let. Skakal sem skupaj z Robertom Hrgoto, Primožem Rogličem …
Kaj je šlo 22. marca 2007, ko ste z 18 leti dobili priložnost na planiški letalnici, narobe?
Ne me spraševati, kaj je šlo narobe in zakaj sem padel, ker ne vem. Naslednjih 20 dni se namreč ne spomnim. Ne vem niti, kako sem padel.
Pa se spomnite občutka, ko ste se spustili z rampe?
Ne, se pa spomnim dneva pred tem.
Na tekmi državnega prvenstva leta 2008 v Kranju.
Ste komaj čakali na svojo priložnost na letalnici ali je bil prisoten tudi strah?
Ne vem, zdi se mi, da se na strah vsak odzove drugače. Zase mislim, da sem strah bolj ali manj potiskal noter. Danes mislim, da sem bil preveč pogumen oz. da sem bil v tem primeru preveč pogumen v negativno smer.
Kakšne so bile posledice padca?
Takoj po padcu so me intubirali in me s helikopterjem odpeljali v bolnišnico, kjer sem bil približno deset dni v umetni komi. Imel sem poškodbo glave. Sledilo je pol leta rehabilitacije v URI Soča, kjer sem se marsičesa moral naučiti na novo. Kmalu zatem sem se spet vrnil na skakalnico.
Sta bila z Rogličem skupaj v bolnišnici?
Da, sva bila, le da jo je on precej hitreje zapustil kot jaz. Mislim, da si je zlomil samo nos. V hecu sem večkrat izjavil, da sem mu, ker sem padel prvi, vzel helikopter, saj so njega v bolnišnico prepeljali z reševalnim vozilom, mene pa s helikopterjem.
Startna številka, ki jo je leta 2007 nosil med skokom na velikanki, kjer je grdo padel.
Omenili ste, da ste se po padcu na letalnici dokaj hitro vrnili na skakalnice. Niste čutili nobenega strahu?
Niti ne, tudi začel sem zelo dobro. Celo zmagal sem v kvalifikacijah tekme za evropski pokal in se uvrstil na tekmo v Kuusamu, a me potem tja preventivno niso poslali, saj je skakalnica najbolj znana zaradi vetrovnih razmer, kar bi lahko bilo nevarno. Takrat sem se potem udeležil mladinske tekme za alpski pokal in še enkrat padel. Potem sem še poskušal, a ni bilo več enako.
Kariero ste končali dokaj mladi, pri 22 letih, leta 2011. Ste takrat že imeli kakšen okviren scenarij, kaj boste počeli v drugem življenjskem poglavju?
Kot športnik, ki je vajen biti ves čas v pogonu, nikakor pa ne sedeti križem rok in gledati v zrak, sem želel čim hitreje obrniti nov list – in to ne glede na to, na katerem področju. Brez neke vizije, kaj bi lahko počel, sem se vpisal na tečaj masaže, še prej pa sem študiral velnes. Sam verjamem, da če si v svojem delu uspešen, potem lahko v njem tudi uživaš. In mislim, da na tem področju delam zelo dobro. Če pogledam širšo sliko, lahko rečem, da odkar sem nehal skakati, zelo uživam v življenju.
"Sam verjamem, da če si v svojem delu uspešen, potem lahko v njem tudi uživaš. In mislim, da na tem področju delam zelo dobro. Če pogledam širšo sliko, lahko rečem, da odkar sem nehal skakati, zelo uživam v življenju."
Več let ste kot maser sodelovali tudi z vrhunskimi športniki. Kako ste pristopili k temu?
Da, še prej pa sem si vrsto let nabiral izkušnje v različnih hotelih na Bledu, od hotela Golf do hotela Grand Toplice. Nisem želel samo masirati, ampak sem želel vedeti, kaj je v ozadju, kaj je funkcionalnost mišice in podobno, zato sem se tudi zelo veliko izobraževal. Moje delo me nekoliko spominja na sestavljanko. Ko ljudje tožijo o bolečinah, skušam vse, kar vem, povezati v neko celoto, in najti rešitev za njihove težave.
Kar pa zadeva delo z vrhunskimi športniki, sem naprej delal z deskarjem Žanom Koširjem. Z njim sem hodil po tekmah. Najlepše je bilo, ko sem bil lahko zraven v sezoni, ko je na 12 tekmah osvojil 12 medalj. Iz tega se da zelo lepo črpati motivacijo za delo.
Približno pet let sem potem delal z žensko skakalno reprezentanco in se z njimi udeležil tudi olimpijskih iger, približno leto dni sem delal pri kombinatorcih, sodeloval sem z Bolgarom Vladimirjem Zografskim, s kolesarjem Petrom Veselom, z atleti, kajakaši oz. spustaši na divjih vodah …
Najnovejša skladba Jerneja Košnjeka z naslovom Otroški smeh:
Ali je velika razlika med delom z običajnimi ljudmi in vrhunskimi športniki?
Drugače je predvsem zato, ker ljudje k meni ne hodijo samo na masažo ali sprostitev, takih je v bistvu zelo malo, ampak večina k meni prihaja z določenimi težavami. Ko jih s terapijami odpravimo, tudi sam vidim svoj napredek in ob tem čutim veliko zadovoljstvo.
Trenutno delam samo v svojem salonu, kar mi zelo ustreza, ne bom pa si zapiral vrat za delo tudi drugje. Mislim, da sem na dobrem glasu. Moja vizija namreč je, da se pri meni nihče ne počuti kot številka, ampak si za vsakega vzamem čas in se mu res zelo posvetim. Tudi sam iz tega črpam ogromno zadovoljstva.
Vas trenerske vode niso nikoli zanimale?
Niti ne, imel sem ponudbo, a se tega nikoli nisem lotil. Vse, kar sem si želel po koncu kariere, je bilo, da obrnem nov list v življenju in začnem delati s tako energijo, kot sem prej delal v športu.
Košnjek doma še vedno hrani izvod časopisa Sportske novosti iz leta 2006, kjer so poročali o ekipnem uspehe slovenske reprezentance na mladinskem svetovnem prvenstvu v Kranju.
Ste imeli v skokih višje ambicije, kot vam jih je uspelo doseči?
Ko sem bil mlad, še preden so se mi začeli dogajati padci, nisem nikoli razmišljal o svojih ambicijah. Želel sem si biti dober, nisem pa si zadajal nekih rezultatskih ciljev. Ko gledam nazaj, mi je iz športne kariere v najlepšem spominu ostalo mladinsko svetovno prvenstvo leta 2006, ko smo s fanti (Hrgota, Roglič, Košnjek in Tepeš, op. p.) osvojili naslov mladinskih svetovnih podprvakov. Prvenstvo je bilo doma v Kranju in vsi naši znanci in domači so prišli navijat. Res lepi spomini.
Kaj bi rekli, da vam je dal šport, kar vam koristi tudi v vsakdanjem življenju in drugi karieri?
Najprej to, da znam iti čez sebe. No, ne vem če mi je to dal šport, so mi pa to vsekakor dale pretekle izkušnje. To pomeni, da znam narediti in ponuditi nekaj več kot drugi, res pa je, da te to lahko ovira. Dejstvo je, da ne moreš biti vedno najboljši, stvari se včasih ne izidejo tako, kot si zamisliš.
"Šport mi je dal tudi to, da sem se že kot mlad fant naučil skrbeti sam zase."
Naslednja pomembna stvar, ki mi jo je dal šport, je to, da sem se že kot mlad fant naučil skrbeti sam zase. Ko sem imel na dan po dva treninga, sem si vmes moral sam pripraviti kosilo, sicer bi bil na treningu brez energije. Še danes zelo rad kuham in pečem. To mi je zelo prav prišlo. Na splošno pa bi rekel, da mi je šport vcepil disciplino.
Preberite še:
2