Ana Kobal Philp: Odhod v ZDA je bil šok, a hkrati najboljša odločitev v mojem življenju

Foto: osebni arhiv Ane Kobal Philp Danes 34-letna Ana Kobal Philp v tem času ni le zgradila uspešne poklicne kariere, ki jo je vodila tudi na sloviti Wall Street v New Yorku, ampak si je ustvarila tudi družino. Poročena je z nekdanjim kanadskim smučarjem Trevorjem Philpom, s katerim sta lani postala starša dečku Liamu.

V pogovoru z energično Slovenko smo obudili spomine na odločitev, ki ji je spremenila življenje, na izkušnjo bivanja v različnih kulturah in preoblikovanje njene miselnosti.

Ana, pozdravljeni v rubriki Druga kariera. Za začetek vprašanje o maternem jeziku. Glede na to, da že vse od leta 2012 živite v tujini in da je mož Kanadčan, me zanima, koliko je slovenski jezik vsakodnevno še prisoten v vašem življenju?

Odkar imava sina, se res trudim, da z njim govorim slovensko, enako seveda velja za komunikacijo z družino, vseeno pa opažam, da se pozna, da nisem vsakodnevno v stiku s slovenskim jezikom. Še posebej težko mi je, ko poskušam razložiti kaj v zvezi s svojo službo, takrat hitro ugotovim, da mi kmalu zmanjka ustreznih besed v slovenščini.

Kakšen naglas imate? Glede na to, da ste dolgo živeli v ZDA, zdaj je vaš dom v Londonu, mož pa je Kanadčan.

Imam povsem ameriški naglas. V Angliji me vedno sprašujejo, iz katerega dela Amerike prihajam (smeh, op. p.).

V tujino ste odšli zaradi smučarske štipendije, kar je, glede na to, da vas je pozneje zaneslo v povsem drugačne poslovne vode, verjetno zelo konkretno spremenilo tok vašega življenja.

Zadnje leto tekmovanja za univerzo, fotografija je s tekme na Aljaski. Foto: osebni arhiv Ane Kobal Philp Da, ravno v času, ko sem v Ljubljani začela študirati kemijo, sem prejela ponudbo z univerze v Utahu za študij v Salt Lake Cityju, ki je vključeval tudi štipendijo za smučanje.

Ponudbo sem sprva zavrnila. Prišla je namreč v obdobju, ko sem bila članica slovenske B-reprezentance oziroma ekipe za evropski pokal, in takrat si preprosto nisem predstavljala, da bi zapustila Evropo. Niti nisem zares vedela, kaj takšna selitev pomeni in kaj vse prinese s sabo.

A med sezono sem začela razmišljati, premlevala sem in ob koncu sezone prišla do spoznanja, da je odhod v ZDA morda vendarle dobra ideja. Pozanimala sem se, ali ponudba še vedno velja – in ko sem izvedela, da velja, sem se odločila, da jo sprejmem in poskusim.

Naj poudarim, da pred tem še nikoli nisem bila v ZDA, niti angleščine nisem najbolje obvladala. A kljub temu sem pripravila kovčke in se podala na pot. Stara sem bila 20 let in iskreno povem, da nisem vedela, v kaj se spuščam. Verjetno se za to niti ne bi odločila, če trener v Salt Lake Cityju ne bi bil Slovenec, Jaka Korenčan, in če pred mano tja ne bi že odšel nekdo iz našega kluba. Prav prek njega sem namreč sploh prišla do te priložnosti.

Kaj ste pričakovali od te izkušnje in kaj ste dobili?

Ko sem odpotovala v ZDA, nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Na začetku je bil to precejšen šok, danes pa mislim, da je bila to najboljša odločitev v mojem življenju. Tja sem pripotovala z dvema potovalkama in se morala znajti, kakor vem in znam. Lahko rečem, da sem ob prihodu v ZDA na hitro odrasla.

K sreči nisem bila edina v takem položaju. Naša smučarska ekipa v Salt Lake Cityju je bila zelo mešana, bili smo od vsepovsod. Prvo leto sem živela s Finko in Norvežanko, kar je bilo zame lažje, saj tudi onidve nista vedeli, v kaj se spuščata, in tudi zanju angleščina ni bila materni jezik. Američanov na začetku sploh nisem razumela. Tako smo skupaj prebrodile prvih nekaj mesecev, potem pa je bilo super.

Ana Kobal Philp v družbi trenerja Jake Korenčana (levo) ob skupni zmagi ob koncu sezone. Foto: osebni arhiv Ane Kobal Philp

V ZDA ste tekmovali za univerzo. Kakšni so bili pogoji za razvoj smučarske kariere?

Pogoji za trening v ZDA so bili res vrhunski. Imeli smo dostop do vsega – sodobno opremljenih telovadnic, fitnes centrov, specializiranih trenerjev za kondicijsko pripravo in moč, fizioterapevta, športne prehrane … Skratka, kar zadeva infrastrukturo in podporo, je bilo vse na zelo visoki ravni.

A žal je obstajala ena, a zelo velika težava – pomanjkanje snega. To je po mojem mnenju tudi največja slabost študija v ZDA za zimske športe. Brez rednega treninga na snegu preprosto ne moreš konkurirati tistim, ki so del reprezentance in imajo možnost več potovanj ter snežnih priprav.

Poleg tega so bile študijske obveznosti na univerzi absolutna prioriteta. Ni bilo tako kot v Sloveniji, kjer sem zaradi statusa športnice imela več svobode in sem lahko večkrat manjkala zaradi treningov ali tekmovanj. V ZDA se je moral ves smučarski trening izvajati zunaj šolskega urnika, kar je bilo logistično zelo zahtevno.

V Sloveniji smo z reprezentanco že poleti odhajali na priprave na sneg – v Čile, Argentino ali Švico –, medtem ko smo v ZDA snežne treninge lahko začeli šele novembra. Do takrat pa smo pri slovenski reprezentanci že opravili celotno pripravljalno obdobje. V ZDA sem zato trenirala približno pol manj kot doma, kar je močno otežilo vzdrževanje vrhunske forme.

Res je, da Američani in Kanadčani veliko lažje usklajujejo študij in smučanje. Tudi mojemu možu je to dobro uspevalo – medtem ko je smučal za univerzo, je hkrati nastopal tudi na tekmah severnoameriškega pokala, kjer je imel neposredno primerjavo s konkurenco in je ohranjal tekmovalni ritem.

Zame pa je bilo to precej težje. Zaradi razdalje nisem mogla tekmovati na evropskem pokalu, kjer bi se merila z najboljšimi smučarkami svoje generacije. Tako sem izgubila stik s konkurenco, kar je dolgoročno vplivalo na mojo športno pot.

S sotekmovalkami ob opravljenem magistrskem študiju Foto: osebni arhiv Ane Kobal Philp Ste se pred odhodom v ZDA zavedali, da v primeru, da se odločite za študij onkraj Atlantika, smučanje ne bo več v prvem planu?

Ko sem odhajala v ZDA, pravzaprav nisem točno vedela, v kaj se podajam. Mislila sem, da bom tam eno leto, morda dve, nato pa se vrnem domov in nadaljujem smučarsko kariero. A stvari so se razvile drugače, kot sem pričakovala.

Kaj ste študirali?

Sprva sem razmišljala o študiju fizioterapije, na koncu pa po spletu različnih okoliščin prišla do magisterija iz financ, diplomski študij pa sem dokončala na kineziologiji. Zraven sem dve leti delala še kot pomočnica trenerja v smučarski ekipi na univerzi.

Glede na to, da ste od zgodnjega otroštva smučali, vam je bilo težko ob koncu kariere? Kako je potekal ta prehod?

Bilo je zelo težko, a sem bila v to nekako prisiljena. V ZDA sem prejela štipendijo za smučanje le za tri leta – po njihovih pravilih se točno določi, koliko let jo lahko koristiš –, medtem ko sem imela študijsko štipendijo zagotovljeno za štiri, pozneje celo pet let. Upala sem, da bodo štipendijo za smučanje podaljšali, a se to žal ni zgodilo. Kljub temu sem vedela, da bom študij dokončala, saj sem imela ta del finančno pokrit, smučarsko kariero pa sem žal morala končati.

Vseeno sem na nek način še vedno ostala povezana s smučanjem – v četrtem in petem letu študija sem prevzela vlogo pomočnice trenerja –, a to ni bilo enako. Še vedno sem veliko časa preživljala na smučiščih, še vedno smo potovali, a tistega občutka, ki ga dajo tekmovanja – to, kar sem imela najraje –, ni bilo več. Pogrešala sem ga. Ampak če sem želela dokončati študij, preprosto ni bilo druge poti.

S partnerjem Trevorjem Philpom v Koloradu Foto: osebni arhiv Ane Kobal Philp Ko sem pri 24 letih dokončno sklenila smučarsko kariero in našla prvo zaposlitev, kar leto dni sploh nisem stopila na smuči. Tudi smučanja nisem spremljala, popolnoma sem se distancirala, ker mi je bilo preprosto pretežko. Spremljala sem edino Trevorja in moško smučanje, to pa je bilo to.

Ravno zaradi tega sem se toliko bolj zagnala v novo kariero. Hotela sem biti zaposlena in zapolniti vsak trenutek dneva, da ne bi razmišljala o tem, kar sem pustila za sabo.

Vedno rečem, da mi je prav smučanje pomagalo pri prvih korakih nove poti, ravno zaradi discipline in intenzivnosti. Delali smo po 12, včasih celo 14 ur na dan. Bilo je naporno, ampak mi je pomagalo prebroditi tranzicijo, saj preprosto nisem imela časa, da bi preveč razmišljala o tem, kar sem izgubila.

Glede na to, da ste otroštvo in najstniška leta posvetili smučanju, je bil konec smučarske kariere verjetno tudi velik test za identiteto?

Res je, smučala sem od tretjega leta starosti in ko sem sklenila tekmovalno kariero, sem doživela precejšnjo krizo identitete. Biti smučarka ni bila le moja dejavnost – to je bila moja identiteta. In ko se je to naenkrat končalo, sem ostala brez oporne točke.

Tisti dve leti, ko sem kot pomočnica trenerja še vedno delovala v smučarskem okolju, sem se kar lovila. Nisem bila več tekmovalka, hkrati pa tudi nisem zares zapustila smučišč. Bila sem nekje vmes – ne športnica, ne popolnoma "civilna oseba".

Ravno zato mi je tako zelo pomagalo, da sem se po koncu študija povsem posvetila novi službi. To, da sem cele dneve preživljala v službi, me je rešilo iz te krize.

Bi danes karkoli spremenili za nazaj? Bi s to izkušnjo iz tujine karkoli izpeljali drugače?

Z možem Trevorjem na tekmi svetovnega pokala v Beaver Creeku v Koloradu Foto: osebni arhiv Ane Kobal Philp Vedno pravim, da brez smučanja danes ne bi bila tu, kjer sem. Če ne bi bila prej športnica, nikoli ne bi zmogla tako močnega začetka v karieri. Ne bi imela toliko bojevitosti, ne bi znala delati tako trdo. Vse, kar sem se naučila na snegu, sem prenesla tudi v poslovni svet in to mi je izjemno pomagalo.

Če bi lahko karkoli spremenila, bi spremenila le to, da bi se z mentaliteto, ki sem jo pridobila v ZDA, vrnila v Slovenijo in odsmučala še eno sezono.

Američani imajo namreč povsem drugačen pristop kot mi. Pri njih je vse "awesome", sproščeni so, bolj gredo s tokom. Jaz pa sem se takrat v Sloveniji preveč obremenjevala. Oni znajo stvari preprosto pustiti za sabo, mi pa jih pogosto nosimo s seboj.

Ko sem se preselila v ZDA, sem tudi sama začela delovati drugače. Pred tekmami nisem bila več tako napeta, mentalna priprava se mi je močno izboljšala. Po drugi strani pa je res, da sem tam manj trenirala, kar se je poznalo pri rezultatski konkurenčnosti.

Moja prva sezona v ZDA je bila najboljša. Imela sem še dovolj smučarske kilometrine iz Slovenije, hkrati pa sem že mentalno delovala drugače. A če nimaš dovolj treninga, težko ostaneš v stiku z najboljšimi. Zato bi si želela – s to glavo, z ameriško sproščenostjo in samozavestjo – še eno leto smučati za slovensko reprezentanco. Čisto iz radovednosti, da vidim, kaj bi bilo mogoče.

Leta 2015, pri 24 letih, ste smuči dokončno postavili v kot. Kje ste začeli svojo drugo kariero?

Kariero sem začela v banki Goldman Sachs. Prvo leto sem delala v njihovi podružnici v Salt Lake Cityju, kjer so me zaposlili za enoletni program. Sistem je tak, da če si uspešen, te po enem letu premestijo v eno izmed večjih pisarn, v New York ali San Francisco. Mene so poslali v New York, kjer sem začela delati na Wall Streetu.

To obdobje je bilo noro intenzivno. Službo sem začela ob devetih zjutraj, domov pa nikoli nisem prišla pred polnočjo, včasih celo šele ob eni zjutraj. Sobote sem večinoma prespala, saj sem bila za karkoli drugega preveč utrujena, nedelje pa sem preživljala v pisarni. Ko danes pogledam nazaj, se še sama sprašujem, kako sem vse to zdržala. A takrat me je vse skupaj neizmerno motiviralo, vse mi je bilo fascinantno in novo. Tako kot sem prej zavzeto trenirala smučanje, sem zdaj z enako vnemo dajala vse od sebe v službi.

Ker sem imela ob sebi ljudi, ki so bili povsem osredotočeni na finance, jaz pa nisem bila tak človek, je bil zame še večji izziv, da te ljudi dohajam.

Kako dolgo ste zdržali tak tempo?

Tri leta, potem pa sem zamenjala službo in se pred štirimi leti preselila v London, kjer delam v ameriškem podjetju Blackstone, ki se ukvarja z investicijami v nepremičnine. Delam v skupini, ki se ukvarja s sekundarno investicijo v nepremičnine, kar pomeni, da v nepremičnine investiramo skozi sklade.

Koliko se je v tem času, odkar živite v tujini, spremenilo dojemanje Slovenije?

Ana Kobal Philp z možem Trevorjem in sinom Liamom v Londonu Foto: osebni arhiv Ane Kobal Philp Zelo. Ko sem prvič prišla v ZDA, skoraj nihče ni poznal Slovenije, zdaj pa se mi pogosto zgodi, da mi ljudje, ko omenim, da prihajam iz Slovenije, rečejo, da so že bili pri nas, in pohvalijo, kako je lepo. Mislim, da je s turističnega vidika Slovenija res zelo prepoznavna.

Kaj je največja razlika med Slovenci in Američani ali Kanadčani?

Najbolj me je presenetil način komuniciranja. Slovenci smo zelo neposredni – povemo, kot je, brez olepševanja, medtem ko Američani, še posebej tisti z zahodnega dela države, vse zavijejo v celofan. Zanje je vse "awesome", čudovito, fantastično.

Slovenci bi nekaj opisali kot fantastično le, če bi imeli res ekstremno dober dan, oni pa takšne izraze uporabljajo vsakodnevno, tudi za povsem običajne stvari.

Sprva sem se kar težko privadila na ta slog, saj sem imela občutek, da ljudje mislijo, da sem nenehno nezadovoljna, ker svojih odzivov nisem izražala na tako navdušen način. Sčasoma sem se naučila, da če želiš, da te razumejo in da ne izpadeš negativno, moraš tudi sam začeti uporabljati ta njihov jezik navdušenja.

Opazila sem tudi, kako zelo dobro znajo Američani govoriti o sebi – pohvaliti se, se postaviti v ospredje. Pri nas je to skoraj tabu. Spomnim se primerov, ko mi je nekdo rekel, da res "awesome" igra tenis, pa se je izkazalo, da komaj zna poslati žogico čez mrežo. To seveda ne pomeni, da lažejo, le da imajo drugačen način predstavljanja svojih sposobnosti ali izkušenj. Tudi v vsakdanji komunikaciji se močno razlikujemo. Američani, še bolj pa Kanadčani, so znani po svoji prijaznosti. Američani se pogosto šalijo na njihov račun, ker naj bi bili "preveč prijazni."

Kakšni so vaši načrti glede prihodnosti? Boste ostali v tujini, se boste prepustili toku? Razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?

V Angliji zagotovo ne bomo ostali za vedno – morda še nekaj let –, Trevor je ravno dobil službo, tudi on dela na področju investicij v nepremičnine, potem pa načrtujeva selitev v Kanado ali Slovenijo.

Slovenija nama je vedno bolj pri srcu, predvsem zaradi kakovosti življenja. Šele ko živiš v tujini, zares začneš ceniti, kaj vse Slovenija ponuja – dostop do narave, bližino morja in gora, vse je na dosegu roke, da o sorodstveni mreži in mreži prijateljev sploh ne govorim.  

Preberite še:

Sportal Tjaša Vozel: Šport me je naučil, da v življenju ni vedno vse, kot si zamisliš, in da to ni slabo #video

Sportal Andreja Slokar želi z novim trenerjem in Massijem odpraviti dvome, ki jih ima

Sportal Meta Hrovat po težkih preizkušnjah našla svoj košček sreče

Sportal Od smučarskih skokov do razvoja opreme za svetovne rekorderje: zakaj je Urban Remic zapustil tekmovalne skoke?