Abraham legendarne smučarke in večne skrivnostne mladenke

Mlajši rodovi vedo, da je nekoč, ko so barvni televizorji že prevzeli primat črno-belim, tekmovala Mateja Svet. Tisti z nekoliko bolj raziskovalno žilico znajo dodati, da je prav ona slovensko alpsko smučanje, katerega status je bil v najbolj razviti republiki Jugoslavije dodobra privzdignjen, tudi v ženski konkurenci postavila na svetovni zemljevid. Za vse tiste, ki so alpsko smučanje podrobno in tedaj s prav posebnim zanosom ter nacionalnim nabojem spremljali že v nekdanji skupni državi, pa je bila Ljubljančanka, ki je prav danes dopolnila 50 let, preprosto - "naša Mateja". Športnica, ki so si jo lastili. Mlado damo, ki je zapolnjevala sobotne in nedeljske dopoldneve ter z uspehi in iskrenimi nasmehi navdihovala, so imeli za svojo. Za vse je bila – nekaj več. Ta status pa je, kljub kratkotrajni karieri in dejstvu, da je bil njen opus nato presežen, ohranila vse do danes.  

Sportal Mateja Svet: Ko telefon skoraj pregori, je umik res blagodejen

Prva, prva …

Vse do razcveta samostojne poti Tine Maze se je Svetove držal status najboljše slovenske smučarke v zgodovini. Črnjanka, s katero se, zanimivo, Mateja ni nikoli srečala, si je resda s serijo izjemnih sezon ta naziv priborila zase. A Mateji Svet vseeno za vse večne čase ostajajo prenekateri mejniki. Bila je prva ženska zmagovalka tekme svetovnega pokala iz Slovenije, prva svetovna prvakinja, prva dobitnica malega kristalnega globusa, prva lastnica olimpijske kolajne … Prva, ki je sporočila: "Da, mogoče je!" Na smučeh, jasno, za tiste čase, elegantna in napredna, predvsem pa trdno odločena ure trdih in skrbno načrtovanih treningov pretopiti v tisto minuto na progi. Bila je smučarka, ki je v velikem slogu stopila na dodobra osvetljen oder. Zanj so deloma poskrbele njene predhodnice, še bolj pa člani moške ekipe na čelu z Bojanom Križajem, zaradi katerega je tudi zavladala vseslovenska smučarska evforija.

... Mateja Svet danes. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Neki drugi časi

To so bili časi, ko je alpsko smučanje veljalo za slovenski nacionalni šport. Za šport, ki je kot skupni imenovalec povezoval rodove. Za šport, ki je omogočal slovenski stik s svetovnim vrhom. Obenem pa tudi šport, ki je Slovence zaznamoval na področju nekdanje Jugoslavije. In Svetova je bila v njem velika zvezdnica. Dekle z naslovnic. Junakinja in navdih naroda. Smučarska umetnica. Tista, ki je garala, a dajala vtis igrivosti in navidezne preprostosti. Razlog za nakup kartice Podarim-dobim. Razlog za prilagojen urnik nedeljskega kosila ali med tednom kakšno skrajšano šolsko uro. Športnica, na katero je marsikdo pomislil, preden je na smučišču smučarski čevelj pritisnil v okovje smučke. Bila pa je tudi športnica, ki so jo dobro poznali in predvsem spoštovali celo v preostalih jugoslovanskih republikah, pa čeprav so imeli tam glavno besedo drugi, večkrat globalno precej bolj razširjeni športi. A ob Mateji Svet niso ostali ravnodušni. Bila je tudi njihova. Tudi zanje - naša Mateja.

Najboljša veleslalomistka svetovnega pokala 1987/88, svetovna slalomska prvakinja 1989. Foto: Nace Bizilj, hrani: MNZS Zmagovalna mentaliteta

Spremljanje njenih smučarskih nastopov je bilo v marsikaterem slovenskem domu svojevrsten družinski ritual. Pred malimi zasloni ali radijskimi sprejemniki, a vedno s povišanim srčnim utripom. Ko je smučala Mateja, je bila večina drugih stvari nepomembnih ali vsaj tisto dobro minuto drugotnega pomena. Kot bi dihali z njo, se stresli, ko je smučka oddrsnila malce nižje ali pa je s popravkom linije v zadnjem trenutku ujela naslednja vrata. V slovenskem športu je okrepila zmagovalno miselnost, včasih celo tako, da si je gledalec ob njenem tretjem ali četrtem mestu, za katero je seveda trdil, da je sijajno, dovolil narahlo zmajati z glavo. Mateja je bila v očeh številnih pač zmagovalka. Tudi v lastni percepciji. In je zmagovala. V svetovnem pokalu sedemkrat, enkrat še na svetovnem prvenstvu.

Smučanje, zbogom

Že kot petnajstletnica je nastopila na velikem tekmovanju. Pri šestnajstih letih se je veselila prvih stopničk. Skupno jih je v svetovnem pokalu zbrala kar 22. Ob srebrni olimpijski kolajni iz Calgaryja ima v domači vitrini še pet kolajn s svetovnih prvenstev. Vse to je dosegla do trenutka, ko je leta 1990 pri še nedopolnjenih dvaindvajsetih letih tekmovalne smuči postavila v kot. Imela je dovolj. Česa konkretno, ni nikoli natančno pojasnila. Zvesta svoji odločitvi in obdana z ozkim krogom zaupnikov je, tudi v prepričanju, da bi bili tisti najvišji cilji zanjo v danem okolju in trenutku nedosegljivi, odkorakala. Za njo so ostali izjemna rezultatska zapuščina, utrta pot za nove rodove in večni dvom o vseh vzgibih za umik. Ta je posledično odprl pot raznoraznim govoricam. Kakšna od teh, verjetno prežeta z obtožbami na račun tedanjih funkcionarjev, se bo bržčas znašla tudi pod tem zapisom.

Mateja Svet, rojena, 16. 8.1968: diplomirana delovna terapevtka, izobražena za psihodramo. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Novo življenje  

Svetova se danes redko pojavlja v javnem življenju. Ko se, o umiku ne govori. Ima novo življenje. Kot mama in kot delovna terapevtka na ljubljanski psihiatrični kliniki.  "Javno izpostavljanje mi ne ustreza. V njem nisem dobra. Po tem nisem nikoli hrepenela. Tudi kot aktivna smučarka tega nisem marala. Številni v tem uživajo. Jaz zanesljivo nisem. Poleg tega sem imela občutek, da je bilo o meni povedanih že dovolj smučarskih zgodb. Moje zdajšnje življenje je drugačno. Osebno menim, da ne počnem nič tako posebnega, da bi bilo to vredno javne pozornosti," nam je v intervjuju zaupala pred enajstimi meseci in dodala: "Na splošno dobro živim. Nimam razloga za pritoževanje. Lahko se pohvalim z dobrimi službenimi odnosi. Imam podporo in čutim, da sem del ekipe. Rada imam paciente, s katerimi delam. Tudi v prostem času mi je lepo."   

Skok v leto 1987, ko je vsakdo želel delček Mateje Svet. Foto: Nace Bizilj, hrani: MNZS

Spomini

Živi v Ljubljani. Povsem umirjeno in, z nekaj izjemami, tudi odmaknjeno od smučarskih krogov. Popolno nasprotje nekdanjega življenja. "Moje domače bivanje je bilo med kariero večinoma kratkotrajno. Bila sem na treningih, potovala po tekmovanjih … Tudi po sezoni sem bila veliko zdoma. A če sem prišla domov zgolj za en dan, je bil občutek grozljiv. V tistih časih so bile telefonske številke vseh v javno dostopnem imeniku. Telefon pri nas doma je skoraj nepretrgoma zvonil 24 ur na dan. Telefon je skoraj pregorel. Včasih so ljudje zvonili tudi na domača vrata. Ni bilo prijetno. Pogosto sem si želela le, da mine dan in se znova odselim. Umik je bil blagodejen. Potrebovala sem mir, ki pa ga doma žal nisem bila deležna. Pravzaprav sem domov prihajala le še na pranje in menjavo perila ter druge opreme," se spominja večkratna slovenska športnica leta in večna legenda našega športa, ki bo tudi zaradi umika iz javnega življenja v slovenskem športnem spominu za vselej ostala tista Mateja iz osemdesetih let preteklega stoletja. Zmagovalka in skrivnostna mladenka.  Pač, "naša Mateja".