Nole za zgodovino, Serena za pozabo

Đoković je prvi igralec, ki je turnir v Melbournu osvojil trikrat zapored (2011-2013). Na avstralskih tleh se je prvič veselil lovorike za grand slam (2008), na avstralskih tleh se je začela najbolj uspešna sezona v zgodovini tenisa (2011), na avstralskih tleh poteka Đokovićev najljubši turnir velike četverice … Kako tudi ne, ob tako prijetnih spominih.

Resda je bil pred tekmovanjem favorit, toda kljub še vedno zelo uspešni lanski sezoni ni bil tako dominanten kot leto poprej. V odsotnosti poškodovanega Španca Rafaela Nadala je njegov glavni tekmec začel postajati Škot Andy Murray, ki ga je ugnal v olimpijskem polfinalu in nato še na odprtem prvenstvu ZDA, tako da so nekateri že začeli ugibati o koncu ali vsaj krhanju Novakove premoči. Murray se je ob sodelovanju z legendarnim Ivanom Lendlom prelevil v drugačnega igralca in prav nobeno presenečenje ni bilo več, ko je v polfinalu nadigral Rogerja Federerja. Niti za Švicarja.

Napovedi pred finalom so bile zato negotove, bolje pa je začel Škot, ki je v izenačenem prvem nizu ob ključnih trenutkih pokazal več zbranosti in domišljije. Zdel se je samozavesten in pripravljen znova oditi do konca. A ''Nole'' se je kot že tolikokrat doslej v pomembnih finalih šele ogreval, nato vrnil udarec in dobil prav tako izenačen drugi niz, potem pa le še stopnjeval pritisk in svojega prijatelja Andyja dokončno zlomil v četrtem. Balkansko slavje se je lahko začelo.

Veliki beli z otroško iznajdljivostjo

Koliko Đokoviću pomeni uspeh, je bilo videti tudi iz njegovih vzdihov, ko se je na odru za zmagovalca najprej vljudno zahvalil organizatorjem in nasprotniku, nato pa priznal, da je neverjetno še enkrat v rokah držati veliki pokal.

Po številu avstralskih naslovov (4) se je tako izenačil s Federerjem in Američanom Andrejem Agassijem ter ostaja prvi igralec sveta in prvi zvezdnik teniške igre zaradi vsega kar ga krasi – neverjetna fizična pripravljenost, otroška iznajdljivost, fanatična borbenost, popadljivost belega morskega psa ob načetem nasprotniku, smisel za zabavo … in danost ter predanost, da sanje živi.

''Obožujem ta turnir. Čutim veliko radost. Zelo sem srečen in blagoslovljen, ker se lahko ukvarjam s športom, ki ga imam najraje na svetu. Posvetil sem mu vso notranjo moč in energijo, strast in ljubezen. Vedno sem sanjal, da bi bil najboljši v tistem, kar počnem. Kaj več lahko sploh še povem?''

''Dva najbolj grozna tedna''

Če že iščemo osmoljenca turnirja, je to po lastnih besedah najbrž kar Američanka Serena Williams, ki je dejala, da sta bila to zanjo ''dva najbolj grozna tedna na grand slamih''. Lahko ji verjamemo, glede na to, da je v Melbourne prišla kot prva favoritinja za naslov, poleg tega pa je v Avstraliji slavila že petkrat. Tekmice so zagotovo trepetale pred neugodnim žrebom, ki jim je namenil črno gazelo, saj je lansko sezono kot tank teptala konkurenco, pred uvodnim grand slamom sezone pa je nazadnje izgubila 17. avgusta 2012. Toda tokrat zvezde res niso bile na njeni strani, že v prvem krogu si je poškodovala gleženj, ki ji je po vsakem dvoboju otekel, morala pa je poseči tudi po protibolečinskih tabletah.

V nadaljevanju sicer sprva ni bilo videti, da bi jo zvin kaj dosti oviral, saj je tekmice dobesedno ''brisala'' z igrišča vse do četrtfinala, ko je naletela na najstniško rojakinjo Sloane Stephens. Takrat so se pojavile še bolečine v hrbtu, ki so zagotovo prispevale k nepričakovanem porazu, saj je morala po dobljenem uvodnem nizu nekajkrat zaprositi za zdravniško pomoč in po preobratu priznati tudi premoč nasprotnici, nakopičeno jezo pa je znesla nad loparji. Po dvoboju je tožila, da se ni mogla več normalno gibati in servirati, vendar pa na predajo ni pomislila niti za sekundo. A zgolj borbenost ni pomagala. Za nameček se je s sestro Venus od tekmovanja v četrtfinalu poslovila še v dvojicah, zato ji nejevolje ne gre zameriti.

Ni še najstarejša številka ena

Po izpadu s turnirja ji je zaradi vseh tegob celo malce odleglo, sliko otečenega gležnja pa je na socialnih spletnih omrežjih delila tudi z javnostjo, ki se je lahko prepričala, da s tako neprepoznavno okončino res ni bilo prijetno nastopati.

Zdravstvene nadloge so preprečile še en mejnik – če bi v finalu znova dvignila pokal, bi postala najstarejša številka ena na svetu, tako pa kljub vsem uspehom na svetovni lestvici še vedno gleda v hrbet Belorusinji Viktoriji Azarenki. Prav z njo bi se morala pomeriti v težko pričakovanem polfinalu, a si je ''Vika'' ob Sereninem izpadu zagotovo oddahnila, saj se je v dvanajstih medsebojnih dvobojih le enkrat veselila, lani pa je morala kar petkrat položiti orožje. Tako ji je bila pot do finala in končne zmage odprta, Sereni pa ostaja v uteho, da je v tenisu že osvojila vse, kar se je dalo, kljub temu pa ji motiva še vedno ne manjka.