Federer na lovu za Lendlom in Samprasom

Zgodovina priljubljenih ''mastersov'' se je začela leta 1970, ko je turnir v Tokiu pod okriljem Mednarodne teniške zveze (ITF) osvojil Američan Stan Smith. Rodila se je nova navada, ki je predstavljala izziv za najboljše, hkrati pa s prestižnim dejanjem zaključila koledarsko leto. Elitna druščina se je zbrala ob zaključku sezone, nastop na turnirju pa ni prinašal novih točk, ki bi vplivale na uvrstitev na jakostni lestvici.

Dvajset let kasneje je vodstvo nad vedno bolj uveljavljenim dogodkom prevzelo Združenje teniških poklicnih igralcev (ATP), ime ''masters'' pa je nadomestil naziv ''ATP Tour World Championship'' oziroma svetovno prvenstvo ATP turneje. Zmagovalec je prejel enako število točk kot bi si jih prislužil z zmago na enem izmed štirih turnirjev za nagrado grand slam. ITF ni stal križem rok, luč sveta je ugledal ''Grand slam cup'', ki je združil 16 najboljših igralcev na podlagi učinka na štirih največjih turnirjih. Decembra 1999 sta se obe ''sprti'' strani dogovorili, da ne bo več prihajajo do nepotrebnih zmešnjav.

Nastal je pokal Masters, ki je bil do leta 2008 v središču pozornosti v Šanghaju, nato pa se je teniški spektakel preselil na evropska tla. Štiri leta zapored ga bo namreč gostil London in njegova prekrasna večnamenska dvorana O2, novo ime tekmovanja pa je finale ATP svetovne turneje. Osem najboljših igralcev na svetu bo letos v britanski prestolnici navduševalo od 21. do 28. novembra. Lani je naslov osvojil Rus Nikolaj Davidenko, ki pa letos ne bo stopil na igrišče v Londonu.