Sobotni intervju
Sobota, 5. 7. 2025, 4.00
5 ur, 32 minut
Sobotni intervju
Andrej Kraševec, kreator teniške pravljice, je spregovoril o svojem umiku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,53
Andrej Kraševec se je februarja na presenečenje mnogih poslovil od mesta selektorja slovenske ženske teniške reprezentance.
"Odstopam iz osebnih razlogov …" je za mnoge februarja presenetljivo sporočil Andrej Kraševec, zdaj že nekdanji selektor ženske teniške reprezentance, s katero je na tekmovanju Billie Jean King Cup dosegel zgodovinski uspeh. Kraševec je v pogovoru odkrito spregovoril o bolečini odhoda, zakulisju njegove odločitve in upanju, da njegovim naslednikom uspe, kar je uspelo njemu in njegovi ekipi. Med vrsticami njegove zgodbe se razkriva spoštovanje, človečnost in neizmerna ljubezen do športa – in te stvari ga delajo še bolj posebnega.
Razganjalo ga je na klopi, skakal je, bodril svoje varovanke in proti nasprotnikom usmerjal ubijalske poglede. Takšen je bil Andrej Kraševec vseh deset let delovanja, ko je vodil žensko teniško reprezentanco. Kot nam je zaupal, pri tem delu nikoli ni šlo za denar, ampak je bil pri stvari z vsem srcem. In to je njega, njegovo ekipo in varovanke pripeljalo do največjega uspeha, potem ko se je slovenska ekipa leta 2023 uvrstila v polfinale zaključnega turnirja prestižnega ekipnega tekmovanja Bille Jean King Cup.
Nobena skrivnost ni, da so se po velikem uspehu začele stvari na Tenis Slovenija zapletati. Nekateri pomočniki so se umaknili, na koncu pa se je februarja letos umaknil tudi Andrej Kraševec. Zdaj, ko je že nekaj čas minilo od njegovega odstopa, je nekoliko z distance opisal razloge za svoj umik in spregovoril o tem, ali lahko danes mirno spi. Nismo mogli mimo Wimbledona, ki poteka te dni, in razkril nam je, kaj počne danes in kako gleda na prihodnost slovenskega tenisa. Njegove napovedi pa niso najbolj optimistične. In kje vidi največjo težavo?
"Kadarkoli se peljem v avtu ali kjerkoli drugje, je res lep občutek, ko jo slišim."
Si še kdaj zavrtite pesem z naslovom Na nebo?
Ja, velikokrat. Vsakič, ko jo slišim. Je nek spomin na naše rezultate. Bili so res dobri, zato mi bo ta pesem vedno ostala v spominu. V mojem srcu bo imela vedno posebno mesto. Nikoli se je ne naveličam in mislim, da bo še dolgo odmevala. Bila je skoraj kot naša himna, ki nas je spremljala skozi lepe, dobre in uspešne trenutke, zato jo je vedno prijetno slišati. Kadarkoli se peljem v avtu ali kjerkoli drugje, je res lep občutek, ko jo slišim.
To je namreč pesem, ki je zaznamovala največji uspeh slovenskega reprezentančnega tenisa, katerega del ste bili tudi vi. Kako ste prišli do te pesmi, ste jo vi izbrali?
Izbral sem jo jaz, ampak je bilo vse skupaj precej spontano. Bilo je ravno pred prvim večjim uspehom. Mislim, da v Turčiji pesem še ni bila tako aktualna. Takrat smo se sicer uvrstili v skupinski del, potem pa naprej. Spomnim se, da smo morali pred dvobojem proti Kitajski izbrati pesem, s katero bi odšli na igrišče. Zbirali smo predloge in jaz sem rekel: "Mislim, da bo tale prava." Tisti trenutek mi je bila res všeč, vsi so se strinjali in smo jo zavrteli. Potem so sledili rezultati in seveda nismo spreminjali ne pesmi ne zmagovalne miselnosti.
Pred vsako tekmo je rekel, da gremo na zmago.
Poznani ste bili tudi po svojih napovedih. Vedno ste dali 51 odstotkov možnosti za zmago svojim izbrankam. Ste tudi v življenju takšen optimist?
Sem, seveda. Moraš biti optimist, saj časi niso najlažji. Treba se je boriti, tako kot v športu. In pri vsaki tekmi, na katero smo šli, ni šlo samo za to, da drago prodamo svojo kožo. Cilj je bil zmagati. Vedno sem verjel, da smo favoriti in da moramo izkoristiti svoje prednosti. Dejansko sem tako razmišljal. Pred vsako tekmo sem rekel, da gremo zmagat. Imamo svoje prednosti in izkoristimo jih. In to se je velikokrat tudi uresničilo.
Moram poudariti, da nisem bil le jaz tisti, ki je tako razmišljal. Tudi ostali člani ekipe, ki so bili v reprezentančnih akcijah zraven, so razmišljali podobno. To je bilo ključno. In vse skupaj smo prenesli na punce. Rezultat je bil takšen, kakršen je bil. Sem večni optimist, ampak mislim, da bo to težko ponoviti. Takrat se za tisto polfinale oziroma tretje mesto na svetu niti nismo zavedali, kaj sploh pomeni. Če zdaj pogledamo nazaj, je bil to res eden izmed največjih ekipnih rezultatov v celotni zgodovini Slovenije. Zato mislim, da ga bo težko ponoviti. Vseeno res upam, da puncam uspe. Čeprav nisem več selektor, bom vedno navijal za punce. To je nekaj, kar nosim v srcu.
"V vseh teh letih sem pregorel."
Letos februarja sta nekoliko presenetljivo sporočili, da po desetih letih nepreklicno odstopate z mesta selektorja slovenske ženske reprezentance. Imeli ste še dve leti mandata. Kaj je bil razlog, da ste se umaknili?
Čisto enostavno, tako kot sem že povedal v izjavi. Ne bom rekel, da sem se naveličal ... V vseh teh letih sem pregorel. Začel sem izgubljati motivacijo, ni bilo več tiste prave energije, kar je po desetih letih tudi razumljivo. Ko sem začutil, da ni več tistega pravega zagona, je pri meni zazvonil alarm, da je treba nekaj spremeniti.
Sem takšen tip človeka, ki raje reče, da tako ne gre več, če ne morem dati od sebe sto ali 120 odstotkov. Treba je dati priložnost drugim, da v ekipo vnesejo novo energijo in stvari peljejo naprej na drugačen način. Kolikor vem in slišim, novega selektorja še nimajo. Upam, da ga bodo kmalu našli in da bodo poskušali dobiti najboljšega. V tem trenutku je težko. Lahko je biti pameten, ko gre za izbiro. Realnost je drugačna, kot si morda nekateri mislijo. Selektor ni samo vodja na igrišču, ampak dela veliko več. Postavlja in vodi celotno ekipo, ne samo na taktični ravni ali pri treningih. Skrbeti je treba za vse punce, za celoten strokovni štab, vse mora biti pod nadzorom. Ni enostavno.
Deset let sem res dajal od sebe ne samo sto, ampak tisoč odstotkov. Pozneje se je govorilo, da se je šlo za denar … Jaz sem bil pri tej stvari res samo s srcem in dušo. Tudi ostali, ki so bili zraven, so imeli to miselnost in prav zaradi tega smo uspeli. Mislim, da je bila to prva in najpomembnejša stvar, ki smo si jo vsi želeli. Vsi smo dali svoj maksimum, zato je bil uspeh neizbežen.
"Mislim, da sem z vsemi igralkami, tudi mlajšimi, ki sem jim dal veliko možnosti, vzpostavil korekten odnos. Še zdaj sem v stiku z nekaterimi."
Zdi se, da ste se nekoliko neopazno umaknili. Je bilo to s kakšnim posebnim namenom?
Niti ne. Moram reči, da sem imel skozi vsa ta leta izredno korekten odnos do igralk, pa tudi do njihovih trenerjev. Do njih ne gojim nobene zamere. Seveda smo se kdaj znašli na različnih bregovih, ampak tako je to v športu. Hitro smo razčistili, se usedli za mizo, povedali svoje in šli naprej. Mislim, da sem z vsemi igralkami, tudi mlajšimi, ki sem jim dal veliko možnosti, vzpostavil korekten odnos. Še zdaj sem v stiku z nekaterimi. Veliko smo se pogovarjali, tako da glede tega nimam nobenih zamer.
Seveda pa včasih pride do kakšne odločitve, ki ni vsem všeč. To je logično, če si selektor, ampak mislim, da smo skozi leta kar dobro delali, kar se kaže tudi pri rezultatih. So pa nekateri, ki imajo drugačno razmišljanje, kar je razumljivo. Jasno je, da te ne morejo vsi imeti radi, še posebej, če si uspešen. To vemo vsi. Jaz sem zadovoljen, da sem z igralkami vzpostavil takšen odnos, da jih lahko kadarkoli pokličem in se z njimi pogovorim. Vesel sem, da mi je to uspelo.
A ko smo bili nižje, če pošteno povem, ni bilo veliko pametnih ljudi okoli nas. Ko pa prideš na tretje mesto, se začne pojavljati veliko "svetovalcev". Jaz teh stvari nisem poslušal in sem imel svoj sistem, kako bi moralo biti in kaj bi moralo biti. Imeli smo svoj način, kako voditi ekipo in tega sistema smo se držali. Morda bi bil lahko tudi neuspešen, a bil je uspešen. Zato nimam nobene slabe vesti. Mirno spim, saj sem bil vedno zelo korekten do vseh. Zato nimam nikomur kaj očitati ali se bati, da bi kdo meni karkoli zameril.
Teniška reprezentanca leta 2023 v Sevilli.
Tisti uspeh v Sevilli je bil odmeven in kot ste dejali, je bilo po tistem veliko "svetovalcev". Bi danes naredili kaj drugače? Navsezadnje so se po tistem pojavile nekatere težave, ki so prišle tudi v javnost.
Po bitki je lahko biti general. Prvič smo bili v takšni situaciji, to vemo vsi. V danem trenutku smo delali po svojih najboljših močeh. To je tako, kot če gradiš hišo. Prvo gradiš, kot znaš, četrto pa že veliko bolje. Za vse nas je bilo to nekaj novega. Morda bi danes kakšno stvar naredil drugače, a v osnovi sistema, ki smo ga takrat postavili, ne bi spreminjal. Ampak načeloma smo stvari izpeljali zelo dobro.
Se vam zdi, da je slovenska športna javnost znala ceniti tisti uspeh iz Seville?
Takrat se niti sami nismo povsem zavedali, kaj ta uspeh pomeni. Zdaj, ko gledamo nazaj, se tega zavedamo še bolj. Mislim pa, da širša javnost tega ni prepoznala v pravi meri. Če pogledamo tenis kot šport, gre za enega najbolj globalnih športov na svetu. Če se dotaknem Športnika leta – bili smo tretji na svetu in šele četrti v glasovanju za ekipo leta. Morda se v tem primeru vidi, da se ta uspeh ne ceni tako.
Vedeti moramo, da smo med 170 reprezentancami na svetu s tako majhno državo prišli do tretjega mesta. To je bil za Slovenijo res neverjeten uspeh. Z vsem spoštovanjem do vseh športov menim, da bi si naš uspeh zaslužil večje priznanje. Javnost tega takrat ni prepoznala tako, kot bi po mojem mnenju morala.
Žensko reprezentanco ste vodili vse od leta 2015 in v tem času se je nabralo kar nekaj nastopov. Kateri dvoboj vaših
Delo selektorja in vseh v ekipi ni samo tisto, kar se vidi na igrišču.
izbrank vam je ostal najbolj v spominu?
Uf, ko se spomnim, mi gredo kar kocine pokonci. Tega se res ne da pozabiti. Vsaka zmaga je bila posebna, tekem je bilo res veliko, ampak ena zmaga res izstopa. To je zmaga v Kopru proti Romuniji. Mislim, da je bila ena izmed najslajših, morda kar najbolj čustvena.
Pravijo, da ste znali držati pravo vzdušje v ekipi. Zdelo se je, da vam nikoli ni zmanjkalo energije. Pa vseeno, kako naporno je delo teniškega selektorja? Verjetno ne gre samo za bodrenje igralk ob igrišču?
Če sem iskren, je najlažje spodbujati in bodriti. Ampak vsaka reprezentančna akcija je od mene zahtevala vsaj teden dni, da sem prišel psihično in fizično k sebi. Delo selektorja in vseh v ekipi ni samo tisto, kar se vidi na igrišču. Dan se začne ob petih, šestih zjutraj in traja do polnoči. In tako vsak dan.
Sam sem precej čustven človek in sem dajal energijo tudi v najtežjih trenutkih. Tudi takrat, ko je šlo navzdol. Res ni tako preprosto, kot je morda videti. Prav zato sem v zadnjem obdobju, ko sem se odločil za odstop, začel čutiti, da nimam več toliko energije kot nekoč. Ko sem prevzel reprezentanco, sem bil star 35 let, zdaj jih imam 45. Ne pravim, da nimam več energije, a je je morda včasih malo manj. Da, bilo je kar pestro.
Andrej Kraševec je pred leti sodeloval tudi s Polono Hercog.
Tudi v trenersko delo ste že dolgo vpeti, kajne?
Da, več kot 25 let. Takoj po končani igralski karieri, ki se je končala kar zgodaj, sem začel trenirati. Šestnajst ali sedemnajst let vodim svoj klub. V času, ko sem bil selektor, je bil klub morda nekoliko v ozadju, če nisi stoodstotno prisoten, se namreč to pozna. Po mojem odstopu kot selektor spet postopoma dvigujemo delo na nivo, ki smo ga imeli pred leti.
Sicer je v tenisu precej pestro. Če povzamem, je eden večjih problemov močan negativni vpliv staršev na mlade igralce. Veliko jih gleda YouTube in si ustvarja napačne predstave brez ustreznega znanja. Mislim, da je preveč vmešavanja. V Sloveniji se to še toliko bolj pozna. Vsi vse poznajo in to postaja velik problem. Imamo tudi precej trenerjev, ki nimajo potrebnega znanja ali izkušenj in prihajajo le po denar za tisto uro učenja. To je resen problem. Če se stvari ne bodo obrnile na bolje, se bojim, da takšnega rezultata, kot je bilo tretje mesto na svetu, še dolgo ne bomo dosegli.
Treba je razumeti, da so vsi tisti rezultati, tako pri dekletih kot pri fantih, prišli iz domačega okolja. Naučili so se igrati tenis doma, z delom in disciplino. Večina nas, trenerjev, se je učila sproti, skupaj z njimi. Danes pa je veliko informacij dostopnih na internetu, a to ni realna slika. Starši se pogosto zgledujejo po velikih zvezdnikih. "Nadal je tako treniral," pravijo. Ja, Nadal je Nadal, ti pa si ti. In to je treba razumeti.
Danes na reprezentanco gledate kot zunanji opazovalec. Verjamete, da dekleta lahko ponovijo uspeh iz leta 2023?
Mislim, da v tem trenutku težko. Takrat je šlo za skupek različnih okoliščin. V nekaterih primerih smo imeli tudi nekaj sreče, ampak veste, pravijo, da sreča spremlja hrabre. Zdaj točno ne vem, kaj se trenutno dogaja. Vem, da iščejo novega selektorja. Slišim tudi, da naj bi igralke predlagale, kdo naj to postane. Po mojem mnenju je to napaka. Vem, da so tudi pred menoj selektorja izbirali na ta način, in vemo, kam je to vodilo. Če se to, kar slišim, res dogaja, mislim, da je to ena največjih napak, ki jih lahko naredijo. Selektor mora biti popolnoma neodvisna oseba, izbira pa mora temeljiti na strokovnosti in ne na priporočilo igralk. Mislim, da se nam, če ne bodo tega spremenili, obeta slabo obdobje reprezentančnega ženskega tenisa.
Ali ste po reprezentančnem slovesu kot trener znali vnovčiti kredite uspehov z reprezentanco, so prišle prave ponudbe?
Ponudbe sem imel. Vendar se moramo zavedati, da imam doma dva otroka, eden izmed njiju je avtist. V vseh teh letih, ko se odločam za nadaljnje korake, dajem prednost temu otroku. Moram reči, da mi ni žal in nikoli mi ne bo. Seveda pa nikoli ni prepozno. Mogoče se še odločim za kakšne nove izzive ali ponudbe, ki jih imam. A za zdaj to pustimo ob strani. Trenutno uživam v delu v klubu. Stvari se izboljšujejo in dela je veliko. Rad imam tenis. Mislim, da bom v tem ostal še kar nekaj časa, morda celo do konca življenja.
Torej še danes pridete nasmejani na teniško igrišče?
Vedno! Ni mi problem biti deset ali 12 ur na igrišču. V zadnjem obdobju sem preživel tam ogromno časa. Predvsem bivši nogometaši, s katerimi smo res prijatelji in so igrali v reprezentanci, pridejo na tenis še za kakšno uro in se potem lahko to razvleče v dolge debate.
Tudi v prostem času hodim na tenis. Res imam rad ta šport in zdi se mi, da mi je sčasoma še bolj pri srcu. Ko pridem domov po desetih urah, gledam tenis. Na primer Wimbledon. Danes bom spremljal tudi našo Veroniko Erjavec (z Andrejem smo se pogovarjali v četrtek op. p.). Tenis je moje življenje. Celotno življenje sem posvetil temu in nikoli mi ni bilo žal. Še enkrat bi naredil enako.
Andrej Kraševec v družbi Marka Milića, očeta slovenske teniške igralke Ele Nale Milić.
Ljudje cenijo vaše trenerske rezultate in znanje. Se pogosto obračajo na vas?
Jaz sem trener, ki ne govori tistega, kar bi starši želeli slišati, ampak povem, kar mislim. Vendar staršem to večinoma ni všeč. Sem človek, ki ne more govoriti tako, kot oni želijo. Povem, kakšno je realno stanje. Če ne bodo spremenili svoje miselnosti, bo težko napredovati, saj nimajo izkušenj in želijo stvari delati po svoje.
Takšnih primerov je vsak dan veliko. Starši ne poslušajo, vztrajajo pri svojem, čeprav jim poveš drugače. Nekaj vendarle vem, saj sem 26 let trener in 15 let sem bil igralec. Malo mi je hudo, ko to vidim in slišim, a to je njihova odločitev. Vedno imajo oni škarje in platno v rokah.
Trenutno poteka turnir v Wimbledonu, kjer je izpadlo kar nekaj nosilcev. Bi si upali napovedati zmagovalko in zmagovalca za letos?
Jaz bi rekel Carlos Alcaraz in Arina Sabalenka.
Kaj pa Novak Đoković?
Njega ne smeš nikoli odpisati. Mislim pa, da sta trenutno mladca premočna, ampak bi mu privoščil, čeprav nisem njegov največji navijač.
Preberite še:
