Željko Obradović: Potni listi me ne zanimajo

Že kot košarkar se ni zadovoljil s sivim povprečjem. A ko je na klopi beograjskega Partizana leta 1992 prišel do naslova evropskega klubskega prvaka, je začel pisati pravo zgodbo o uspehu. Partizanu so sledila nova uspešna poglavja. Joventut, Real Madrid in Panathinaikos. Skupna lastnost? Vsi so do zmage v evroligi prišli pod vodstvom trenerja iz Čačka, ki je vodil tudi Benetton, s katerim je prišel do evropskega pokala. Že skoraj desetletje sedi na klopi atenskega Panathinaikosa, s katerim je bil trikrat najboljši v evroligi, v tem obdobju pa je sodeloval tudi s slovenskima reprezentantoma …

V Atenah vprašanja o ciljih bržkone niso potreba. Panathinaikos namreč vselej meri na vrh v vseh tekmovanjih. Mar ne? To načeloma drži, a pred novo sezono vseeno ne razmišljam zgolj o rezultatskih ciljih. Izpostavil bi dejstvo, da smo imeli v minuli evroligaški sezoni najbolj številčno publiko. Prekosili smo celo sezono 1995/96, ko je barve Panathinaikosa branil ameriški zvezdnik Dominique Wilkins. Seveda sem se vprašal, zakaj smo privabili ljubitelje košarke. Po mojem mnenju je odgovor preprost: lepa igra. In prav na tem temelju smo si postavili cilj pred novo sezono. Igrati dobro košarko in na ta način polniti dvorano. To je primarni cilj. Če ga bomo izpolnili, se bomo lažje soočili z ostalimi cilji. Pred slednjimi si ne zatiskam oči. Panathinaikos bo skušal v vseh tekmovanjih nove sezone priplezati kar se da visoko. Tako je bilo tudi v minuli sezoni, zato ne vidim razlogov za spremembe.

Toda na nedavnem ljubljanskem turnirju vas vaši izbranci niso navdušili, tako da ste jim namenili kar nekaj ostrih besed … Za košarkarje mora biti tekma praznik. Tekem se morajo veselili in na njih uživati. Predvsem pa morajo imeti ob tem razvit občutek za odgovornost. Z videnim v Tivoliju res nisem bil zadovoljen, saj lahko marsikomu očitam pomanjkanje borbenosti in resnosti. Resda gre za uveljavljene igralce, a pričakujem, da bodo dokazovali, zakaj nosijo dres Panathinaikosa. Opozarjam, da ni nihče v tej ekipi nenadomestljiv. Jasno, tudi jaz ne.

Večno košarkarsko vprašanje: napadati ali braniti lovorike? Že vrsto let igrajo vsi klubi proti nam z največjo možno mero motiviranosti. Svojim igralcem zato vseskozi dopovedujem, da tekmečeva motivacija ne sme presegati naše. Dobro vem, da so v našem klubu zbrani zvezdniki, ki so osvojili že marsikaj. Toda življenje prinaša vsakodnevno dokazovanje. Tako je tudi v športu oziroma košarki. Minule zmage je treba pozabiti in zreti v prihodnost. Le na ta način lahko nizaš zmage.

Ko govorimo o novi sezoni, ne moremo mimo vašega večnega rivala – Olympiacosa. V Pireju so sestavili zvezdniško ekipo, ki vas bo napadala tako v domačem prvenstvu kot tudi evroligi. Verjetno pa prav vi lahko potrdite, da skupek odličnih košarkarjev še ne prinaša naslovov? Tako za grško kot tudi evropsko košarko je nadvse pozitivno, da se pojavljajo klubi z visokimi proračuni, ki so sposobni v svoje vrste uvrstiti izjemne posameznike. Olympiacos je vsekakor takšen klub. Res je, da gre za našega največjega tekmeca, vseeno pa nisem nikoli skoparil s spoštljivimi izjavami. Prepričan sem, da se v prihajajoči sezoni obeta izjemno grško prvenstvo. Tudi če pogledamo onstran grških meja, pridemo do spoznanja, da so mnogi klubi krepko povečali proračune. To je vsekakor dobro za košarko. Vesel bom, če se bo ta trend nadaljeval. Na ta način se bo igrala kakovostna košarka, dvorane bodo polne …

V Atenah sta v minulih letih pod vašo taktirko igrala tudi Jaka Lakovič in Sani Bečirović. S kakšnimi občutki se spominjate sodelovanja s slovenskima reprezentantoma? Oba sta s svojim košarkarskim znanjem v veliki meri pomagala Panathinaikosu. Ob tem pa verjamem, da je tudi klub pomagal tako Lakoviču kot tudi Bečiroviću. Pri tem mislim predvsem na razvoj. Verjamem, da sta po sezonah v Atenah oba postala boljša košarkarja in, vsaj upam, tudi boljši osebi. Obema želim obilico sreče.

Predvsem Bečirović, ki je sicer s Panathinaikosom postal celo evropski klubski prvak, se od Aten ni poslovil s širokim nasmehom. V minuli sezoni je bil namreč vidno nezadovoljen z vlogo in minutažo. Sta se o tem pogosto pogovarjala? Večjih težav ni bilo. Vsaj z moje strani. Večkrat sva se povsem odkrito pogovarjala, nazadnje ob koncu sezone, ko se je odločil, da zapusti grško prestolnico. Dve sezoni sva zgledno sodelovala. O Saniju vam lahko povem kopico lepih stvari, tako na košarkarski kot tudi človeški ravni. Imela sva korekten in zelo odprt odnos. Poznam tudi njegova starša. Gre za odlično družino, iz katere Sani črpa energijo. Jasno pa je, da si vsak košarkar želi prisvojiti zajetno minutažo. To je povsem logično. A Panathinaikos je klub s številnimi odličnimi košarkarji. Dovolj zgovoren je podatek, da je v grški ligi Vassilis Spanoulis v povprečju na parketu prebil 24 minut in imel med vsemi največjo minutažo. Nihče ni igral več. Sem povedal dovolj?! To je moč Panathinaikosa. Kar pa se Bečirovića tiče, morate upoštevati tudi njegove zdravstvene težave, ki so vplivale na igro, in kajpak tudi minutažo. Ponavljam pa, da nisva bila v sporu. Daleč od tega. Naj ta intervju izkoristim tudi za javno zahvalo. Resnično sem mu hvaležen za vse, kar je storil za Panathinaikos.

Ste se morda poleti spogledovali še s kakšnim slovenskim košarkarjem? Ne. Ekipa je sestavljena. Sicer pa me ne zanimajo potni listi košarkarjev. Pomembni sta le dve področji – košarkarsko znanje in osebne značilnosti. Vsi novinci so skrbno izbrani. Poleg že omenjenih košarkarskih lastnosti je ključnega pomena, da novinec ne podre harmonije.

Ekipa Panathinaikosa se je v zadnjih letih krepko spremenila, trenerski stol pa je še naprej rezerviran za vas. Očitno uspešno kljubujete grškemu pritisku? Že dolgo sem v trenerskih vodah. Vselej sem vodil ekipe, ki so se spogledovale z vrhom. Vse od Partizana do Panathinaikosa. Pritisk mi ni tuj. Toda uveljavil sem svoj način dela, poleg tega pa sam sebi najbolj zaupam. Zato se lahko soočam s tem pritiskom. Slednji je sestavni del mojega poklica. Predvsem v pripravljalnem obdobju pa je pomembno, da se celotna ekipa nekoliko umakne in dela v miru.

Je morda Grčija po tej plati specifična ali pa bi jo lahko primerjali z Italijo in Španijo? Povsod sem se srečeval s pritiskom. Pri tem pa je ključnega pomena, na kakšen način se soočiš s tem. Vsak človek vendarle potrebuje tudi mir. Od tega ne odstopam.

Za konec še skok v reprezentančne vode, iz katerih ste se po neuspehu na domačem evropskem prvenstvu umaknili leta 2005. Lahko legendarni selektor Dušan Ivković združi kakovost srbskih košarkarjev v uspešno reprezentančno celoto? Vztrajam pri odločitvi, da o reprezentanci ne dajem izjav. Tako sem se odločil po omenjenem EP. Edini človek, s katerim govorim o reprezentanci, je prav moj učitelj in prijatelj Dušan Ivković. On dobro ve, kakšno je moje mnenje.