Urban Planinšek: O uspehih je treba tudi sanjati

Po dveh veleslalomih ste v slovenskem taboru zardevali. Se po 13. mestu Mitje Valenčiča in še dveh slalomskih finalistih vendarle z lažjim srcem poslavljate od Kranjske Gore? Slalom je bil res kar soliden. Predvsem za Valenčiča nastop po treh neuspešnih tekmah ni bil preprost, kar se je videlo v spodnjem delu drugega teka. Ima še dovolj rezerv. Po drugi strani je bil Vajdič hiter v strmini, za še boljši rezultat pa bo moral v kakovostno celoto povezati celoten nastop. Obžalujem tudi Dragšičevo napako, saj bi nam lahko za novo sezono priboril dodatno mesto na tekmah svetovnega pokala. A tekme se hitro pozabljajo. Veleslalom je pozabljen, kmalu bo tudi slalom. Gremo naprej. Sezona je še dolga, prave analize v vseh disciplinah sledijo marca.

Toda nadaljevanje veleslalomske more si vendarle že danes zasluži nekaj besed. Alarmantno stanje v bazični disciplini ste zaznali že pred leti, a pravih premikov ni … Žal mi je, da fantje niso izkoristili dobre podkorenske proge. Predvsem sobotna tekma me je razočarala, saj nismo bili niti blizu. V petek sem v Skubetovem nastopu videl vsaj iskrico upanja. Količino veleslalomskega treninga smo povečali, toda pravih rezultatov na najvišji ravni še ni.

A ob popolni slalomski specializaciji tehnične ekipe in na drugi strani smukaški zasedbi se ustvarja vtis, da za strokovno veleslalomsko delo ni pravega časa in prave ekipe. Se kakšne spremembe obetajo na tem področju? Koledar tekem svetovnega pokala večinoma vključuje le sedem veleslalomov. To je premalo za specializacijo. Položaj moramo reševati s kombinacijo treninga superveleslaloma in veleslaloma. Janez Jazbec se bo tako ob prehodu v svetovni pokal pridružil ekipi za hitri disciplini, ki je z novim trenerjem opravila več veleslalomskega treninga. Rezultatov na najvišji ravni še ni, a Šporn in Križaj vendarle napredujeta. V svetovnem pokalu je vse več smučarjev, ki se gibljejo med smukom in veleslalomom.

Aleš Gorza? Razčistiti mora določene stvari in se odločiti, kaj bo z veleslalomom. Prva naloga bo izboljšanje FIS točk, morda prek tekem evropskega pokala.

Nova sezona je prinesla novo potrditev svojevrstnega smučarskega paradoksa. Medtem ko so slalomisti utonili v povprečje, veleslalomisti ne dosegajo niti te ravni, zato pa za vrhunske dosežke skrbi ekipa za hitri disciplini … Kot trener bi bil najbolj vesel konkurenčnosti v vseh disciplinah. Žal v ekipi ne vidim tekmovalca, ki bi ustrezal profilu smučarja za superkombinacijo, a za dobre rezultate v posamičnih disciplinah bi vendarle morali dozoreti. Strinjam se, da je razkorak velik. V smuk smo vložili veliko dela in energije, kar se nam končno obrestuje. Fantje so opravili ogromno dela. Gre za napore, ki so očem javnosti skriti. Podobno velja za serviserje in vse, ki so vključeni v ta proces. Smučarji so izjemno prizadevni, zato so treningi kakovostni. Izpostavil bi Andreja Jermana. Pri njem sem že pred leti slutil, kako visoko lahko poseže. In ko je v ekipi tako dober smukač, to pozitivno vpliva tudi na vse ostale.

Tu verjetno mislite predvsem na Šporna in Križaja. Kakšen pa je po vašem mnenju domet ostalih fantov v ekipi za hitri disciplini? Vse je odprto. Trdim, da je s trdim delom in željo možno premagati marsikatero prepreko. Predvsem pa je treba o uspehih tudi sanjati. Dejstvo je, da niso vsi rojeni za zmagovanje. Za mnoge so uspeh že točke. Andrej Križaj je napredoval, Gašperju Markiču je nekoliko težje, saj je imel v preteklosti obilo zdravstvenih težav. Posebna zgodba je Rok Perko. Na določenih odsekih je že izjemno hiter, a ni prave kontinuitete. Pri smukačih ni pravila, kdaj pride do preskoka. Če pogledamo trenutni položaj, vidimo, da zmagujejo tudi 35-letni smukači. Po tej logiki lahko Perko čez 10 let slavi zmago v Kitzbühlu.

Ali vodstvo alpskih disciplin sledi smelim smukaškim ciljem, saj gre prav gotovo za najdražjo disciplino? Ko smo pripravili program, smo vanj vključili samoprispevke tekmovalcev. V nasprotnem primeru program ne bi bil izvedljiv. Na ta način smo bili konkurenčni z ostali reprezentancami. Varčujemo pri manj luksuznih prenočiščih, prehrani … A pomembno je, koliko si na snegu, ne pa v katerem hotelu spiš.

V trenutkih Jermanove smukaške preobrazbe in ob prvi zmagi se je sprožilo vprašanje zaslug. Jasno je, da je na prvem mestu tekmovalec, a ko je pogovor oplazil trenerske prispevke, so mnogi, vključno z osrednjim junakom, odločno zavrnili misel o zaslugah Dejana Poljanška. Danes vsi hvalijo Burharda Schafferja. Kakšen je vaš pogled na to temo? Vse to ni pošteno do Dejana Poljanška. V končni fazi je kot trener prav on podpisan pod prvo zmago. Osebno nerad izpostavljam posameznike, saj je zame ključen celoten mozaik. V njem so ob glavnem trenerju še smukaški trener, trije pomočniki, serviser, maserji ... In če dodamo še tekmovalca, dobimo pravo sliko. Če manjka en člen, je mozaik nepopoln. Strinjam pa se, da je Schaffer vrhunski trener. Verjemite pa mi, da bi tudi on potrdil, da je pomembno predvsem delo celotne ekipe.

Verjetno pa ima pomembno vlogo tudi kontinuiteta trenerskega dela. Vi ste ob izjemni trenerski pretočnosti, ki je izrazita predvsem v ženski reprezentanci, pravi rekorder po sezonah na enem trenerskem mestu. Se v vlogi prvega trenerja skupaj z odgovornima trenerjema za tehnični in hitri disciplini vidite tudi v naslednjem olimpijskem obdobju? Kar se dogaja v slovenski ženski reprezentanci, je ekstrem. S tem se kot trener nikakor ne morem strinjati. Dovolj pove pogled v druge reprezentance, kjer imajo trenerji daljše mandate. To je zelo pomembno predvsem v hitrih disciplinah, kjer se mora vzpostaviti posebna vez zaupanja. O svoji usodi sicer ne odločam sam, a osebno bi rad nadaljeval. Naslednja sezona prinaša tudi svetovno prvenstvo, na katerem imamo možnost za medalje.

V zadnjih letih je v oči bodlo dejstvo, da se med dobitnike točk ni uspelo prebiti novim tekmovalcem. Izjema je bil Alek Glebov. Letos je nekoliko drugače, saj so do prvih točk prišli Skube, Markič in Jazbec, med dobitnike pa se je vrnil tudi Križaj. Gre za napoved boljših časov? To me je v minulih treh letih 'grizlo'. A obstajajo objektivni razlogi. Janez Jazbec si je leta 2006 zlomil nogo, težave je imel tudi Markič. Skube? On je še vedno mlad. V svetovnem pokalu je malo njegovih vrstnikov med dobitniki točk. Rekli boste, kaj pa Marcel Hirscher. On je čudežni deček. Takšnih ni veliko. Po drugi strani pa prinaša vloga mladinskega svetovnega prvaka tud dodatno breme. Pred kratkim sem se lotil statističnih primerjav in prišel do šokantnih zaključkov, koliko dobitnikov medalj z mladinskih svetovnih prvenstev se povsem izgubi.

Za prihodnost pa je ključno tudi delo v mlajših kategorijah. Ali delo na tej ravni trpi na račun zategovanja pasu, kar se utegne čez nekaj let vrniti kot bumerang? Ekipa za evropski pokal je dobro organizirana. Dejal bi celo, da na višji ravni kot v preteklosti. Tudi rezultati Skubeta, Klineta ter Patricka in Janeza Jazbeca v evropskem pokalu to potrjujejo. Skrb vzbujajoča pa je ukinitev reprezentance C. Ekipa obstaja le na papirju, skupnih treningov pa ni. Prav v tej kategoriji bi potrebovali najboljše trenerje, saj gre za naložbo v prihodnost.

Pred vami je selitev v olimpijski Vancouver. S kakšnimi pričakovanji se vračate v Kanado? O uspehih ne sanjajo le tekmovalci. Medalja bi bila prava nagrada in krona štiriletnega dela. A na odru so le tri stopničke. Na voljo je 15 medalj. Storili bomo vse, da bo ena pristala na slovenskih prsih.