Tina Pisnik: Ko sem začela smrdeti po ketonalu, ni bilo več smešno

Tina Pisnik je skupaj s Katarino Srebotnik, Tino Križan in Majo Matevžič sestavljala nepozaben kvartet mušketirk, ki je slovenski ženski tenis popeljal na svetovni zemljevid. In to na zelo vidno mesto. Skoraj desetletje pozneje je aktivna le še ''Kata'', pa še ona zgolj v konkurenci dvojic. Pisnikova, rojena borka in nepopustljiva Štajerka z ''ubijalskim'' bekend rezanim udarcem, daleč naokrog priljubljenim ''slajsom'', je kariero končala klavrno. Pot so ji prekrižale poškodbe, ki pa jih ni staknila na igrišču, pač pa v jeklenih konjičkih. Julija 2004 se je uradni voznik WTA zaletel v podzemni garaži, bolečine v vratu so bile nepopisne, obnovila pa jih je še ena prometna nesreča, ki se je šest mesecev pozneje pripetila v Mariboru. Nekdaj je premagovala tudi Kim Clijsters in Amelie Mauresmo, se na svetovni lestvici zavihtela med najboljših 30, dvakrat nastopila na olimpijskih igrah in dvigovala prah z ''afero'' v pokalu Fed, zdaj pa ostaja zaprisežena ljubiteljica tenisa in živali. Je občasna trenerka, ima tudi tuje varovanke, dan pa si rada zapolni s poslovnim preizkušanjem v gostinskih vodah.

V zadnjem času polnite vrstice predvsem s slaščičarskimi dosežki. Ste sploh še prisotni v tenisu? Sem. Delno sem zraven. Sem trenerka, individualno delam z mlajšimi in prenašam izkušnje. Trudim se. Nekaj zanimivih zgodb je, nekaj smo naredili, tako da lahko že nekaj ponudimo za naprej.

Si po teh mučnih letih več ne očitate, da ste morda prehitro obupali in se vdali v usodo? V bistvu sem bila s tisto prometno nesrečo, če lahko tako rečem, grdo prekinjena. Nato pa še z operacijo vratu. In tako res ni šlo več naprej. Zdaj lahko vsaj normalno živim, nisem pa stoodstotno pripravljena, da bi lahko karkoli počela drugače kot zgolj ljubiteljsko. Pa vem, da so nekaterim uspevale čudežne vrnitve. Denimo Thomasu Musterju. Tudi sama sem poizkušala na vse pretege, se leto in pol trudila vrniti. Bili so neki poskusi, potem pa sem počasi že smrdela po ketonalu in protibolečinskih tabletah. Ni bilo več smešno in treba je bilo zaključiti kariero. V bistvu sem srečna, da se je z operacijo vratu izteklo tako, kot se je in da lahko sploh normalno živim. Da ne doživljam več glavobolov in da sem lahko še športnica.

Torej je to zmaga posebne vrste? Prav to. Meni je že to, da lahko igram, da lahko hodim na fitnes, pa na Pohorje, da tečem, kolesarim, da grem na nogomet (njen oče je nekdanji nogometaš, op. p.), resnična zmaga. Tenisa pa se niti po naključju nisem prenasitila.

Če ne bi prišlo do nepričakovanih zdravstvenih zapletov, bi bili morda še vedno aktivni v teniški karavani. Navsezadnje imate komaj 31 let ... Težko je reči, kaj bi se potem zgodilo. Dejstvo pa je, da sem bila takrat na vrhuncu kariere. Tisto leto (2004, op. p.) sem začutila, da igram in v tem tudi uživam. Denar ni več predstavljal pritiska, ni bilo več vprašanj, ali boš prišel na naslednji turnir ali ne, ali si lahko privoščim trenerja ali ne. Takrat mi je steklo. Vsi pravijo, da se vse na svetu zgodi s svojim razlogom. Ampak ... Sama še nisem našla razloga, zakaj se mi je to zgodilo. No, mogoče pa kdaj bom.

Je ostala kakšna teniška želja nepotešena? Še vedno si govorim, da bom osvojila Wimbledon (smeh). Mogoče ga bo pa kdo, ki ga bom kdaj trenirala in bo morda to povezava z mojo željo.

Ste ohranili stik z nekdanjimi soigralkami in tekmicami? Sem. Veliko krivde pripisujem Facebooku, veliko se dopisujemo prek njega, tu so še telefoni, pa sporočila in maili. Smo kar aktivne. Z Majo (Matevžič, aktualno kapetanko ženske reprezentance, op. p.) se, ker je v Sloveniji, slišiva malce več, Katarino (Srebotnik) pa spremljam po novičkah (smeh). Smo še v stikih.

Zanimivo je, da je danes slovenski moški tenis medijsko in rezultatsko že skoraj pred dekleti. Ko ste bili na vrhuncu teniških moči, ste bile predstavnice nežnejšega spola nekaj razredov višje od rojakov. Rezultatom zagotovo ne gre oporekati. Super je, da so tudi moški prišli do te ravni oziroma da so dokazali, da niso bile to le iluzije. Vesela sem, da se dogaja in upam, da se bo postopno začelo tudi v ženskem tenisu. Da se bodo mlajše igralke "sestavile" in priključile svetovni eliti.

Polona Hercog je že vrsto let prva violina ženskega tenisa, pa tudi osamljena na vrhu. V vaših igralskih letih se je med najboljšimi na svetu kar trlo slovenskih mušketirk. Kakor je včasih naporno, da imaš nekoga zraven tebe, ki ti je konkurent, je to tudi zelo pozitivno, saj te tišči gor. Le tako delaš vsak dan s polno paro in pomagaš drug drugemu. Pozitivna konkurenca je bila vedno dobrodošla.

Bi sprejeli kakšno bolj aktivno vlogo v slovenskem tenisu, denimo na krovni zvezi ali pa v ekipi za pokal Fed? Bi, a nisem bila do zdaj v nobenih pogovorih. Ne vem ... Mojo telefonsko številko imajo. Če bo treba, bodo verjetno že poklicali ...

Kam pelje fenomen svetovnega ženskega tenisa? Dobro, treba je priznati, da postaja zelo fizičen. Glede "dretja", o katerem je zadnje čase zaradi Marije Šarapove in podobnih igralk veliko govora, mi to ni simpatično. Zdi se mi, da je nepotrebno in negledljivo. Če sem iskrena, mi je moški tenis bolj gledljiv, več ga gledam kot ženskega. Drugače pa je postal veliko bolj fizičen. Treba je dobro delati, biti pripravljen in fit, na koncu pa odločajo podrobnosti. Ni več silnih razlik.

Ste Bol na Braču, vaše srečno mestece, kjer ste pred 12 leti osvojili edini turnir WTA v karieri, še kdaj obiskali? Seveda sem. Nazadnje leta 2010, ko sem se z eno izmed punc udeležila "satelitskega" turnirja za 10.000 evrov. Gostitelji so me prepoznali in me zelo lepo sprejeli.

Verjetno ste jim ostali v spominu tudi po nenavadnih in drznih pričeskah ... No, če mislite tisto z "dreadi", je bil to že eksperiment po koncu kariere. Tam se mi je res malo "odpeljalo". Pa saj se mi še vedno. Takšna sem. Treba je preizkusiti stvari. Nikoli ne želim razmišljati v življenju le v tem smislu, kaj pa če bi ali ne bi. Sama poizkusim. In včasih zgrešim, včasih je lahko smešno, a tako pač pri meni gre (smeh).