Smo Slovenci športen narod?

Koliko časa se ukvarjate z osebnim trenerstvom?
Osebni trener sem zadnjih osem let. Po drugi strani sem praktično vse življenje, ker sem sam sebi trener. Vedno si sam sebi trener in ni pomembno, na katerem področju. To velja na športnem, družinskem ali poslovnem področju. Konec koncev imaš svoj lastni govor in sam se odločiš, ali boš neko stvar izboljšal ali ne. V osnovi sem v športu že od mladih nog sam svoj trener. Ukvarjal sem se z več športi. Če bi lahko še enkrat izbiral tekmovalni šport, bi zbral kolesarstvo. Z atletiko sem zgrešil. Prepričan sem, da bi pri kolesarjenju dosegal boljše rezultate, mi je pa atletika dala boljšo osnovo za tisto, kar počnem danes.

Kako ste prišli do tega poklica?
Načeloma se je to zgodilo samo od sebe. Zakaj? Dober osebni trener ni samo tisti, ki prebere deset knjig. Po mojem mnenju je dober osebni trener tisti, ki dejansko živi za to. Pomembno je, da dojameš bistvo vsega skupaj. Ne govorim o lepih telesih in izgubi kilogramov, ampak o tem, da dejansko čutiš tisto, kar delaš.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Omenili ste kilograme. Se vam zdi, da smo Slovenci na splošno pretežki?
Pri otrocih lahko rečem, da so. Pa ne samo otroci, tudi starejši. Seveda ne morem Slovenije primerjati z ZDA, saj menim, da smo Slovenci še vedno dovolj športen narod. Veliko vlagamo v športno aktivnost. Težava je način življenja, saj otroci praktično niso več na igrišču. Takšni otroci imajo dolgoročno ne slabši, ampak drugačen razvoj kot pred leti. Lahko rečem, da je veliko otrok pretežkih. Včasih prav namenoma pogledam, kaj kakšna mama kupi svojemu otroku. Opažam, da je veliko sladkarij, gaziranih pijač … Če bi samo to dali stran, bi bilo že veliko bolje.

Kakšen je ponavadi delovnik osebnega trenerja?
Delovnik osebnega trenerja traja ves dan, se pravi od jutra do večera. Seveda je tudi veliko prilagajanja. Zelo veliko je stvari, ki jih stranke ne vidijo in ki so pomembne za razvoj trenerja. Pomembno je načrtovanje. Sam skušam narediti tedenski načrt, nikoli ne delam nekajmesečnih načrtov, saj se zavedam, da je stranka živa. Veliko je načrtovanja, pogovarjanja in tudi izobraževanja. Veliko stvari preizkušam tudi sam. Ne morem vam pametovati o nečem, česar ne poznam. Pri osebnem trenerju je zelo veliko vidnih in nevidnih stvari.

Med osebnim trenerjem in stranko mora biti strogo profesionalen odnos. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kaj je pravzaprav primarna naloga osebnega trenerja? Verjetno ni samo trener, ampak tudi motivator.
Tisti, ki govori, da motivacija pri človeku vseskozi raste, verjetno v življenju ni veliko dosegel. Tudi zase lahko rečem, da imam obdobja, ko se mi nič ne da in iščem vzvode, da si dvignem motivacijo. Ravno zato, ker se zavedam, da je motiviranje zelo pomembno. Ne zato, da bom stranki vpil, naj naredi še eno ponovitev, saj skušam biti bolj človeški. Razumem, da ima lahko vsak slab dan in da ima vsak svoje obveznosti. Moj varovanec mi mora zaupati. Če tega ni, sem lahko še tako dober motivator, pa se vse skupaj ne bo izšlo.

Verjetno je med osebnim trenerjem in stranko vseeno potrebna neka distanca. Včasih se iz tega odnosa razvije tudi razmerje.
Zagotovo gre za strogi profesionalizem. Sam na to gledam kot na svoj posel. To delam zato, ker to rad delam, res pa je, da je meja med poslom in prijateljstvom zelo tanka. Pomembno je zaupanje, ampak kljub temu strogi profesionalizem. Če tega profesionalizma ne bi bilo, to ne bi bilo zame. Verjamem, da gredo nekateri tudi čez to mejo.

Verjetno se vam dogaja, da se vam stranke osebno odpirajo.
Da, se dogaja, vendar imam že toliko izkušenj, da se me določene stvari ne dotaknejo. Poslušam stranko in ji skušam svetovati, če pa me želite vprašati, ali si dovolim kakšne simpatije, je odgovor ne. Nikakor, zagovarjam strogi profesionalizem.

"Zagotovo nisem primeren za nekoga, ki me bo poklical in mi rekel, da želi določen obseg bicepsov in da bi rad v zelo kratkem času shujšal." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Zdi se, da je v Sloveniji že prava poplava osebnih trenerjev. So po vašem mnenju vsi, ki so osebni trenerji, res pravi trenerji ali so med njimi tudi takšni, ki prodajajo "meglo"?
Prvo, kar mi pride na misel, je, da nisem tisti, ki bi lahko sodil, kaj so oni in kaj sem jaz. Ne morem presoditi, ali so dobri ali niso. Lahko rečem, da je trener lahko dober ali slab samo v interakciji, ki jo ima z nekom, torej s stranko. Ta odgovor prihaja od strank, ki delajo z določenim osebnim trenerjem. Sam zagotovo nisem primeren za nekoga, ki me bo poklical in mi rekel, da želi določen obseg bicepsov in da bi rad v zelo kratkem času shujšal. Ne gre za to, da se branim dela. Tudi sam sem se že razšel s stranko. Dala sva si roko in to je to. Ne maram pa pljuvanja za hrbtom … Ne maram ljudi, ki ne znajo povedati stvari v obraz. Raje zrastem s kritiko, kot da govorijo za mojim hrbtom. To je težava pri nas.

Mislite, da je danes že preveč tovrstnih trenerjev?
Ogromno jih je, ampak težko rečem, ali jih je preveč.

Kakšen je po vašem mnenju dober osebni trener?
Dober osebni trener je tisti, ki ima neko dobro osnovo in ki je doživel določene stvari. Tak, ki je tudi sam velikokrat na svoji poti "padel" in se znal sam znova motivirati. Določene stvari ti pomagajo postati dober trener. Tako lahko svoji stranki svetuješ iz lastnih izkušenj. Veste, osebni trener ni samo dvigovanje uteži.

Ste trenerji povezani med seboj, delite svoje izkušnje?
Trenerji smo povezani. Seveda nisem povezan z vsemi, z nekaterimi se malo manj slišimo in vidimo, z drugimi malo več. Večinoma se videvamo na seminarjih. Sam večinoma obiskujem seminarje tujih predavateljev in tam so trenerji, ki vedo, zakaj so tam. Pred nekaj časa smo bili na zelo vrhunskem seminarju. Tam jasno vidiš, kdo živi za to. Je pa tudi tako, da so nekateri osebni trenerji zaradi svojega načina razmišljanja kontradiktorni tistemu, kar počneš sam. Ali pa ti ne privoščijo …

"Če bi bil ponosen samo na enega, ki je prepoznaven v svetu, bi rekli, da se 'šlepam' samo na njega." Foto: Kamp Gorana Dragića

Verjetno ste v svoji trenerski karieri delali že z veliko ljudmi in tudi vrhunskimi športniki. Na koga ste najbolj ponosni?
Ponosen sem na vse. Če bi bil ponosen samo na enega, ki je prepoznaven v svetu, bi rekli, da se "šlepam" samo na njega. V tem primeru lahko govoriva o Goranu Dragiću. Ponosen sem na vse skupaj, ne samo na njega. Seveda je on potrditev tega, da delam dobro in da sem mu lahko pomagal. Tukaj je šlo za obojestransko pomoč. Jaz sem zrasel na svojem področju, on pa na svojem. On je bil eden izmed tistih, zaradi katerih sem dobil zagon za naprej.

Zdi se, da nočete izpostavljati Gorana Dragića.
Mi je Goran v Sloveniji prinesel kakšno dodano vrednost? Konkretno je ne vidim. Če bi živel v drugi državi, bi bilo verjetno drugače. Meni je prav, da je tako. Dobil sem tisto, kar sem želel. Nisem ga hotel izkoriščati. Lahko bi ga izkoriščal pri košarkarski evforiji. Šel sem tudi na finale v Istanbul, ker sem vedel, kaj jim to pomeni. Nočem ga izpostavljati. Če se bo kdaj v življenju zaradi tega kaj zgodilo, bom vesel, če se ne bo, pa tudi dobro. Naučil sem se, da ne smeš izsiljevati stvari, ker dobiš ravno obratno od želenega.

S kom je lažje delati oziroma kaj vam je večji motiv - delati z mlajšimi ali že izdelanimi vrhunskimi športniki?
To sta dve povsem različni zgodbi. Obe področji sta zame izziv. Ko sem bil mlajši, mi noben trener ni zagotavljal takšne kakovosti in takšnih informacij, kot jih lahko sam danes mlajšim. To so temeljne stvari, da se bodo lahko razvili ne samo v dobre športnike, ampak tudi v zdrave ljudi. To je zame res velik izziv. Otrok potrebuje zdrave potrditve. Znati mu moraš povedati, kdaj je kaj narobe. Predvsem želim, da bi znali otroci razmišljati tudi širše.

Pri vrhunskih športnikih je druga zgodba, saj so do neke mere že izdelani. Lahko rečem, da mi je vrhunski šport bližje. Pri njih vidim nekatere malenkosti. Pri otrocih je pomembnejša širina, pri vrhunskih športnikih pa malenkosti, dvig njihove forme. Lahko rečem, da mi je vrhunski šport ljubši, delo z mladimi pa je večji izziv, ker dejansko vidim, kaj jim dajem.

Smo po vaših izkušnjah Slovenci športen narod? Smo dovolj dosledni in pridni pri treniranju? "Da, Slovenci smo športen narod, a je preveč pretiravanja." Foto: osebni arhiv/Lana Kokl
Slovenci smo vsekakor dovolj športen narod. Včasih je težava, da rekreativci pretiravajo. Želijo si vedno več, kar ni dobro. Treba je razumeti, da je včasih treba iti dva koraka nazaj, da greš lahko enega naprej. Pretiravanje vsekakor ni smiselno. Da, Slovenci smo športen narod, je pa preveč pretiravanja. Zdravje je pomembno in pretiravanje vsekakor ni zdravo.

Kaj bi bil vaš prvi nasvet nekomu, ki se je odločil, da se bo začel ukvarjati s športom (rekreacijo)?
Če je čisti začetnik, bi mu svetoval, naj se vpraša, kaj si želi z rekreacijo doseči. Rekreacija je v redu, ampak moramo paziti, da si z njo ne poslabšamo svojega stanja in da se ne poškodujemo. Tek je dobra aktivnost, a ti ne ponuja vsega. Treba je dodajati druga stvari, da se lažje doseže cilj.