Slovenka in Poljak, "bikepakerja", ki sta na kolesu raziskovala svet: Za tujce je Slovenija rajska destinacija

Saška Bellian v svojem naravnem kolesarskem elementu Foto: Osebni arhiv Saška Bellian in Przemek Duszynski, ki sta se srečala in zaljubila v Šoštanju, kjer je Poljak sodeloval pri enem od projektov tamkajšnje termoelektrarne, sta se maja lani za osem mesecev odpravila na kolesarsko potovanje po svetu.

Na "bikepaking" v pravem pomenu besede, torej prenočevanje v šotoru, ustvarjanje kulinaričnih presežkov ob tabornem ognju in tovorjenje vsega, kar sta imela, na kolesu.

Ustvarjalni parček, ki v prostem času kolesari, se ukvarja z glasbo, izdeluje pohištvo, Saška tudi plete, je prekrižaril  Škotsko, Islandijo, ta je bila že dalj časa na njunem seznamu želja, od tam poletel v Kanado, iz Kanade kolesaril do Mehike in po osmih mesecih odletel domov. S potovanja sta se popotnika sproti javljala na blogih Z biciklom naokoli in In between spoken, kjer sta razvajala z atraktivnimi fotografijami s poti in marsikomu postala poseben športni navdih.

Prihodnje mesece Saška ne bo prav veliko na kolesu. Za to ima poseben razlog ...

Parček je trenutno na Poljskem, pogovor pa smo opravili prek Skypa.

Slovensko-poljska življenjska in kolesarska naveza na trasi Baja Divide v Mehiki. Foto: Tales on tyres.

"Dolžina najinega potovanja bo odvisna od počutja in financ," sta zapisala na svoji spletni strani. Kako dolgo sta vama ta dva dejavnika pustila vztrajati na potovanju?

Potovala sva osem mesecev. Ni šlo za to, da bi nama potem zmanjkalo volje ali denarja, preprosto sva začutila, da je čas za odhod domov.

V vsem tem času se nama nikoli ni zgodilo, da bi naju močno vleklo domov, le zadnja dva tedna v Mehiki je pogovor večkrat nanesel na dom, na zimo, na stvari, ki naju čakajo doma. Ker naju ta občutek ni minil, sva to razumela kot znak, da je napočil čas za pot domov. Ni nama žal, da sva se tako odločila.

Osemmesečno kolesarsko pustolovščino sta maja lani začela na Škotskem. Foto: Osebni arhiv

Omenjate dom. Kje je zdaj za vaju dom? Vi prihajate iz Velenja, vaš partner je Poljak.

Hm, imava srečo, da lahko rečeva, da imava tri domove, Slovenijo, Hrvaško in Poljsko. Trenutno sva na Poljskem, pri Przemkovih starših. Aprila, ko bo začel sodelovati pri novem projektu, se bova verjetno preselila v Opole na Poljskem, tam pa bova za nekaj časa spet na svojem.

Kako velik preizkus je osemmesečno potovanje brez udobja, z obilico odpovedovanja, s 24-urnim stikom z boljšo polovico?

Način, ki sva si ga izbrala za potovanje, je seveda naporen, prikrajšan si za marsikaj, a si po drugi strani nagrajen z nepozabnimi trenutki, številnimi novimi poznanstvi in spoznanji.

Takšno potovanje je brez dvoma velika preizkušnja. Ko si z nekom skupaj 24 ur na dan, ko si lačen in te zebe, ko moraš premagovati klance ter si utrujen, siten in jezen, ko si sam in po več dni ne srečaš nikogar, takrat do izraza pridejo vse človeške lastnosti. Če imaš ob vsem tem podporo sopotnika, je to zlata vredno in dober pokazatelj vrednosti odnosa.
 

Nekje v notranjosti Islandije, kjer štiri dni nista srečala nikogar. Foto: Osebni arhiv

Kdaj je dozorela ideja, da se odpravita na večmesečno potovanje zunaj cone udobja in meja Evrope?

Že po prvem mesecu zveze sva se začela pogovarjati o tem, da bi se za dalj časa odpravila v svet. To je bila moja želja že od nekdaj. Tudi Przemek si je tega želel, a je imel takrat krasno službo, ki je ni mogel kar tako izpustiti iz rok.

No, ko se mu je projekt, pri katerem je takrat sodeloval, maja lani iztekel, se je odločil, da pusti službo. In takrat sva odpotovala.

Kakšen je bil takrat vajin načrt in koliko se je spotoma spreminjal?

Načrti so se nama glede na počutje in želje sproti spreminjali. Najprej sva načrtovala pot od Aljaske do Argentine oziroma  tako daleč, kot nama bo uspelo priti, potem pa sva načrt sproti prilagajala. Tudi zaradi ljudi, ki sva jih na poti srečavala in ki so nama svetovali to in ono.

Potovanje sva začela na Škotskem, nadaljevala na Islandiji, ki je bila že dalj časa na najinem seznamu želja, od tam letela v Kanado, iz Kanade kolesarila do Mehike in po osmih mesecih odletela domov.

Saška na islandski snežni odeji Foto: Osebni arhiv

Verjetno nista ves čas samo kolesarila. Ali pač?

Glede na to, da so Kanada in ZDA ogromne in da bi potrebovala res veliko časa za kolesarjenje od ene do druge gorske poti, ki so bile najin cilj, sva na določenih mestih potovala z avtoštopom. V Mehiki nisva niti enkrat štopala, dva meseca sva le kolesarila.

Nekaj cestnih razdalj sta v ZDA si skrajšala z avtoštopom. Pri tem sta imela precej srečno roko, saj na prevoz nikoli nista čakala dlje kot deset minut. (Na fotografiji: na poltovornjaku na avtoštop iz Utaha v Arizono). Foto: Osebni arhiv

Ženske imajo običajno pri štopanju več sreče, kako pa je s tem v paru?

Nad pričakovanji. Zanimivo je, da v Sloveniji sama nikoli nisem potovala z avtoštopom, saj sem slišala precej opozoril in slabih stvari, v ZDA pa s tem res nisva imela prav nobenih težav.

Prvič sta se za štopanje odločila povsem spontano, po naključju. Bila sva utrujena, veter nama je pihal v prsi, pred nama je bilo še ogromno kilometrov in vsega sva imela dovolj. Dvignila sem prst in po treh minutah nama je nekdo ustavil. Neverjetno, res, nikoli nisva štopala dlje kot deset minut.

Večinoma so nama ustavljali vozniki s poltovornjaki, kar pomeni, da je bilo tudi za prevoz koles dobro poskrbljeno. Ustavljali so nama sami krasni ljudje, med njimi tudi Indijanci. Tako sva marsikaj izvedela o krajih, skozi katere smo potovali.

Skoraj vsi vozniki so nama dejali, da nikoli ne ustavljajo štoparjem, da se bojijo, naju pa se očitno niso. Verjetno so videli, da jim dva umazana in utrujena kolesarja nočeta nič slabega.

Ves čas potovanja sva se počutila povsem varno, verjetno tudi zato, ker sva potovala po gorskih vasicah in manjših krajih, verjetno je zgodba v večjih mestih povsem drugačna.

Przemek v Mehiki Foto: Osebni arhiv

Potovalno kolo, ki je bilo osem mesecev njun najtesnejši zaveznik. Foto: Osebni arhiv

Verjetno so vaju pred odhodom opozarjali na vse mogoče nevarnosti, ki bodo na vaju prežale v velikem belem svetu. Drži?

V vsem času potovanja nisva bila izpostavljena nobeni, ampak res nobeni nevarnosti. Nihče naju ni grdo gledal, nihče naju ni hotel oropati, doživljala sva same pozitivne stvari in srečevala same neverjetne ljudi.

Dogajalo se nama je, da so nama že po desetih minutah ponujali prenočišče. In če dobiš takšno povabilo, ga seveda ne odkloniš (smeh, op. a). Takrat si končno lahko privoščiš toplo prho, gostitelji ti nekaj skuhajo … Skratka super.

Uporabljala sva tudi t. i. warm shower, posebno spletno stran, prek katere kolesarji drugim kolesarjem ponujajo prenočišča. V nasprotju s Couchsurfingom, kjer ti gostitelji želijo razkazati kraj, v katerem živijo in podobno, te tukaj pustijo pri miru. Zaradi utrujenosti se ti pač ne da klepetati pozno v noč. Včasih potrebuješ samo počitek.

Glede ljudi pa še to: na svetu je res ogromno dobrih ljudi in ni vse samo slabo, kot večkrat vidimo v medijih. Če greš v svet, je dobro, da se tega lotiš brez strahu.

Ugotovila sem, da si Američani predstavljajo, da v Evropi divja vojna. Njihovi mediji o Evropi poročajo samo v povezavi z migranti in bombnimi napadi, tako da ne preseneča, da imajo tak občutek.

Kokopeli trasa v Utahu. Na določenih predelih drugače kot s kolesom na rami ni šlo. Foto: Osebni arhiv

Kaj je bilo na poti najbolj naporno?

Smešno, ampak trenutki, ko je šel eden od naju v trgovino, drugi pa je pazil na kolesi, ki sta bili zaradi vseh dodatkov zelo opazni. Vsak, ki je šel mimo, naju je ogovoril ter se pozanimal, kdo sva, od kod prihajava in kaj počneva. Včasih se je zgodilo, da sem že stotič pojasnjevala eno in isto.

Ker je bilo včasih tako zelo utrujajoče ponavljati eno in isto, sva kolesi odložila nekaj metrov stran, toliko, da sva ju imela na očeh, a še vedno dovolj stran, da ljudje niso vedeli, od koga sta. Potem so si ju le ogledovali, jaz pa sem bila vesela, da mi ni bilo treba stotič odgovarjati na ista vprašanja.

Jih pa razumem, tudi mene bi zanimalo, če bi srečala ljudi s tako "okrancljanimi" kolesi.  

Večino noči ste preživela v šotoru, včasih pa sta sprejela tudi povabilo prijaznih domačinov, ki so ju povabili v svoj dom. Fotografija je bila posneta v Kanadi. Foto: Osebni arhiv

Kaj pa fizična utrujenost? Sta bila dovolj pripravljena na takšno potovanje?

Ne, nekaj mesecev pred potovanjem nisva niti sedla na kolo. Morda to ni bilo najbolj pametno, a tako je bilo. Tvegala sva. Začela sva zelo počasi, s kolesarjenjem po Škotski, kar pa je bilo zaradi nepripravljenosti in odvečnih kilogramov precej težavno. Sproti sva izgubljala kilograme in pridobivala fizično moč, kar nama je pozneje olajšalo potovanje.

Pazila sva, da sva si privoščila počitek, ko sva začutila, da je to potrebno. Tako sva se izognila morebitnim poškodbam.

Pri kolesarjenju je na udaru predvsem zadnjica. Še posebej težavno je to za tiste, ki na kolesu ne sedijo ravno vsakodnevno. Ste tudi sami imeli takšne težave?

Nobenih. Najbolj me je skrbelo, kako bo s koleni, a so zdržala. Tudi sedež na kolesu sva imela vrhunski, usnjeni sedež znamke Brooks, ki se lepo prilagodi zadnjici kolesarja. Z bolečinami v zadnji plati tako nisva imela težav.

Kolesarila sva v navadnih bombažnih kratkih hlačah, ne v kolesarskih. Mislim, da je bilo prav to odločilno, da na poti nisva staknila vnetja. Med kolesarji, ki sva jih srečevala na poti, je bilo takšnih primerov težav res veliko. Mislim, da je to ravno zaradi teh kolesarskih hlač, ki imajo všito podlogo, v kateri se nabere na tisoče različnih bakterij, ki jih iz zadnjice in hlač ne spereš tudi po nekaj dni.

Priprava ribe, ki sta jo dobila od lokalnega ribiča. Foto: Osebni arhiv

Večino časa ste prenočevala v šotoru, s čim sta se prehranjevala?

Da, v šotoru sva se počutila kot doma. Tudi jedla nisva slabo. Izogibala sva se konzervirani prehrani. Pojedla sva ogromno zelenjave, por sva tovorila kar na krmilu (smeh, op. p.), pripravljala sva omake s testeninami. Pekla sva ribe, rebrca, delala tortilje, vse mogoče. Preprosto, hrano zaviješ v aluminijasto folijo in vržeš v ogenj. Še posode ti ni treba umazati.

Kupovala sva predvsem hrano, zapakirano v manjši, lahki embalaži, ki jo je lahko prevažati s kolesom. Tuna sva na primer kupovala kar v plastičnih vrečkah.

Vaju je okolica pred odhodom poskušala odvrniti od načrtov?

Starše in prijatelje je seveda skrbelo, češ da bova sama v gozdu med medvedi, kaj vse se nama lahko zgodi, kaj če se poškodujeva in podobno. Komentarjev večine ljudi za Mehiko sploh ne bom omenjala, saj nima smisla (smeh, op. p).

Potovala sva brez pametnega telefona ali SOS-odzivnika, ki oddaja signal s koordinatami, tako da nisva bila dosegljiva. S seboj sva imela vsak svoj računalnik, prek katerih sva se tudi javljala domov. Seveda takrat, ko sva imela možnost uporabe interneta.

Najpomembnejši del opreme sta bila GPS, ki nama je kazal pot, in dinamo, prek katerih sva si lahko polnila baterije najinih tehnologij.

Kljub vsemu mislim, da sva se na potovanje zelo dobro pripravila. Nisva odpotovala kar čez noč. Načrt sva sestavljala pol leta pred odhodom.

Kakšno nezgodno zavarovanje sta si uredila?

Na Poljskem sva se zavarovala za ekstremne primere, v kar je vključeno tudi helikoptersko reševanje. Zanj sva odštela samo 80 evrov, velja pa za vse leto in v vseh državah sveta.

Na poti ste srečali ogromno ljudi. Kako dobro poznajo Poljsko in kako dobro Slovenijo?

Ob omembi Poljske nihče ni kazal nekih posebnih znakov, ob omembi Slovenije pa so se kar raznežili. Večina ljudi, ki sva jih srečala, Slovenijo pozna in jo ima za sanjsko destinacijo.

In zanimivo, res veliko Kanadčanov, ki sva jih spoznala na poti, je že obiskalo Slovenijo. Poznajo seveda Melanio Trump, pa naše gore, ferate in slovenske športnike.

Nad odzivom sem bila res zelo pozitivno presenečena.

Presenetilo me je tudi to, da skoraj nihče od Američanov, s katerimi sem se pogovarjala – v ZDA sva bila ravno v času ameriških predsedniških volitev – in me je zanimala njihova politična usmeritev, ni rekel, da bo glasoval za Donalda Trumpa, na koncu pa je zmagal prav on.  Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da je večina medijev predstavljala samo dvoboj med Hillary Clinton in Donaldom Trumpom, na preostale kandidate pa so pozabili. 

Przemek med pripravo večerje (klobas) na vrhu kanjonov v Utahu Foto: Osebni arhiv

Kaj je bila na poti največja preizkušnja tako za vas osebno kot za vajin odnos?

Za odnos niti ne, zame so bile zahtevne predvsem fizične preizkušnje. Najtežje trenutke sem doživljala na gorskokolesarski trasi Colorado trail, ki velja za eno od najtežjih na svetu.

To je bila zame res velika preizkušnja. Zjokala sem sem najmanj enkrat na dan. V družbi prijateljev z ameriške Aljaske, ki sem ju spoznala na svojem prvem kolesarskem potovanju po Črni gori, Albaniji in Kosovu, Przemek pa že pred tem, smo kolesarili na res visoki nadmorski višini, tudi po vrhovih do 3.800 metrov visokih gora. Večkrat je deževalo, na več odsekih je bilo kolo treba nositi, imela sem težave z vrtoglavico, skratka naporno obdobje, ki pa je po nekaj tednih minilo.

Trasa je dolga 600 milj in se razteza od Denverja do Duranga. Nam je uspelo prekolesariti polovico, prišli smo do Salide, tam pa smo se odločili, da bomo vrnili po severozahodni poti do Utaha in Arizone.

"Ta pot je bila ena izmed lepših izkušenj v najinih življenjih," pravi Saška. Foto: Osebni arhiv Je bilo vredno? Kaj vam je takšno potovanje prineslo?

Vsekakor. Ta pot je bila ena izmed lepših izkušenj v najinih življenjih. Domov sva živa in zdrava prinesla čudovite spomine, ki naju bodo zagotovo spremljali še dolga leta. Ogromno stvari sva doživela, se veliko naučila, videla stvari, za katere niti vedela nisva, da obstajajo, se čudila neverjetnim stvaritvam narave in prijaznosti ljudi, zato je bilo to potovanje zares dobra naložba.

Verjetno že zorijo načrti za novo potovanje. O čem ste razmišljali?

Idej za potovanja nama zares ne zmanjka. Na zalogi imava veliko destinacij, ki si jih nekoč želiva prekolesariti. In jih tudi bova.

Glede na to, da se nama čez nekaj mesecev pridruži en član v najin kolesarski tim, bova to leto malo manj na kolesu.

Zagotovo bova svoje kolesarske poti prilagodila najmlajšemu članu. Balkanske gore so blizu, a prav tako mamljive kot mehiške.