Rene Mihelič: Bolj motiviran, kot sem bil kdajkoli

Rene Mihelič je kot zelo mlad okusil nogometno elito. V članski ekipi Maribora je debitiral pri 17 letih. Leto pozneje je blestel v pokalu intertoto, v katerem so vijoličasti navdušili in med drugim izločili španski Villarreal, ki je nekaj mesecev pred tem igral v finalu lige prvakov. Na začetku sezone 2007/08 ga je doletela velika čast. Pri zgolj 19 letih je postal kapetan najbolj trofejnega slovenskega kluba in debitiral v članski izbrani vrsti Slovenije. Breme, ki so ga naložili na pleča najstnika, je bilo preveliko. Igral je pod pričakovanji, zato so se v Ljudskem vrtu pred začetkom te sezone odločili, da ga razbremenijo. Kapetanski trak so dali izkušenemu Zoranu Pavloviču, kar se je obrestovalo. Čudežni deček slovenskega nogometa je pri 20 letih spet na začetku.

Po skorajda enem letu ste se spet vpisali med strelce in zabili gol pri zmagi nad Hitom Gorico. Zelo sem zadovoljen. Na ta gol sem čakal dolgo časa, zato mi je odleglo, ko sem naposled le premagal nasprotnikovega vratarja. Dobro sem treniral in trdo delal, kar se je zdaj obrestovalo. Vselej sem verjel v svoje sposobnosti, v klubu pa sem imel polno podporo. Proti Gorici mi je šlo res dobro in verjamem, da bom s podobnimi igrami nadaljeval tudi v prihodnjih tekmah. Sicer pa ni važno, kdo zabija. Najbolj pomembno je, da zmagujemo.

Pred dvema letoma ste navduševali slovensko in tudi evropsko nogometno javnost, nato je vaš razvoj nekoliko zastal. Zakaj? Ne vem. Težko je govoriti, kaj je natančen vzrok mojega nenadnega padca forme. Najverjetneje se razlog za slabše igre skriva v glavi. Imel sem veliko odgovornost, saj sem kot zelo mlad postal kapetan največjega slovenskega kluba. Ni mi bilo lahko, kar se je poznalo tudi na igrišču. Toda zdaj sem spet razbremenjen. Pozabil sem na vse, kar se je dogajalo. Sem še zelo mlad. Bilo je nekaj vzponov, bil je velik padec, toda zdaj sem se spet pobral in sem bolj motiviran, kot sem bil kadarkoli doslej.

S kapetanskim trakom so vas v klubu želeli spodbuditi k hitrejšemu razvoju, a zgodilo se je ravno obratno … V klubu imam že od samega začetka veliko podporo. Lahko sem zelo zadovoljen, da sem član tako velikega kluba. Ponosen sem, da igram za Maribor. Sicer pa, kot sem že rekel, niti sam ne vem, zakaj je prišlo do nenadnega padca forme. Izgubil sem samozavest, ni mi bilo lahko. Ne bi pa z gotovostjo trdil, da je bil zgolj kapetanski trak ta, ki je zavrl moj razvoj. Sicer pa se preteklostjo ne obremenjujem. Gledam v prihodnost in verjamem, da bo odslej šlo zgolj še navzgor.

Kdo je bil tisti, ki je predlagal, da oddate kapetanski trak? Vsi skupaj smo se odločili, da je tako najbolje. Po pogovoru z Zlatkom Zahovičem, trenerjem Darkom Milaničem in še nekaterimi ljudmi v klubu smo se odločili, kot smo se. Prepričan sem, da smo ravnali pravilno.

Zdaj je kapetan Zoran Pavlovič. Povsem zasluženo in pričakovano. Je igralec z veliko izkušnjami in veliko nogometnega znanja. Na igrišču vselej da vse od sebe in je takšen kapetan, kot si ga lahko le želiš. Tudi zunaj igrišča je zelo dober človek. Mlajšim igralcem je v veliko pomoč.

Po nasvete se verjetno zatečete tudi k Zahoviču … Seveda. Vsi dobro vemo, kaj Zlatko pomeni v evropskem nogometu. Menim, da je najboljši slovenski nogometaš vseh časov, ki ima izkušnje z igranjem največjih tekem na največjih štadionih in v najbolj pomembnih tekmovanjih. Z njim se veliko pogovarjam in mi pogostokrat pomaga. Vselej mi stoji ob strani, na kar sem zelo ponosen.

V navijačih imate podporo? Seveda. Vselej nas spodbujajo. Fantastični so. Zdaj, ko igramo na novem štadionu, je vzdušje še toliko boljše. Ko mi ni šlo, so me podpirali. Tudi v njih sem našel spodbudo.

Načrti za prihodnost? Tako kot vsak nogometaš si tudi jaz želim nekoč igrati v tujini. V kakšni izmed najmočnejših evropskih lig. Upam, da mi bo čim prej uspelo. Kdaj se bo to zgodilo, ne vem. Sem še zelo mlad, počasi si nabiram izkušnje. Ko bo prišel čas, bom odšel. Zdaj gledam samo na to, kako bi iz tekme v tekmo igral bolje. Pod vodstvom zdajšnjega trenerja delamo zelo dobro, zato imam lepe možnosti za napredovanje. Moram biti samozavesten in priden. Trening, trening, trening … je moje vodilo.

Pred časom se je že veliko pisalo vašem o morebitnem odhodu v tujino. Na mizi so bile bojda ponudbe Porta, Valencie, Olympiakosa … Pisalo in govorilo se je veliko, toda jaz konkretne ponudbe nisem dobil. Seveda godi, ko slišiš, da se za tebe zanimajo takšni velikani evropskega nogometa, a se sam s tem nisem obremenjeval in se nikoli ne bom. Jaz moram čim bolje igrati, o ponudbah pa naj razmišljajo drugi.

Kar nekaj vaših vrstnikov (Gorazd Zajc, Dragan Jelič …) je že okusilo igranje v tujini, a jim ni uspelo in so se kmalu vrnili nazaj. Pri njih se je izkazalo, da so Slovenijo zapustili prekmalu. Smo dobri prijatelji, zato so mi veliko govorili o svojih izkušnjah z igranjem zunaj slovenskih meja. Pravijo, da je zelo težko. Tujci se morajo vselej bolj dokazovati kot domači igralci. Potrebnega je veliko dela, a se sam izziva ne bojim. Ni me strah. Ko bo prišla prava ponudba, bom pripravljen in prepričan o svojih sposobnostih.

Čeprav vas v zadnjem času ni v članski reprezentanci, se lahko pohvalite s tremi nastopi v izbrani vrsti Matjaža Keka. To je nekaj najlepšega, kar se mi je doslej zgodilo. Zelo sem ponosen, da sem lahko bil del ekipe, ki jo vodi odličen strokovni štab, in v kateri so odlični igralci. Spomini na igranje v reprezentanci so nepozabni. Že takrat sem videl, da so nogometaši sposobni največjih dosežkov, kar so zdaj tudi dokazali. S tem, kdaj bom spet članski reprezentant, se ne obremenjujem. Če si bom zaslužil, bom zagotovo dobil priložnost. Do takrat pa bom povsem osredotočen na igranje v mladi vrsti, za katero lahko igram še dve leti. Pod vodstvom novega selektorja Tomaža Kavčiča lahko naredimo veliko. Pred nami je nov kvalifikacijski ciklus, v katerega bomo vstopili z visokimi cilji.

Zadnji tekmi članske vrste proti Poljski in Slovaški ste spremljali? Sem. Na tekmi proti Slovaški sem igralce spodbujal s tribun in moram priznati, da sem bil nad tem, kar so prikazali, navdušen. Povsem zasluženo smo prišli do treh točk. Veseli me, da ima reprezentanca spet pravo podporo. Prav vzdušje na tribunah je po mojem mnenju tisto, ki je 'krivo' za preskok. Nekaj povsem drugega je namreč igrati pred 2000 nezainteresiranimi gledalci v Celju kot pa v Ljudskem vrtu, kjer več kot 10.000 ljudi navija v en glas.

Se lahko Slovenija spet uvrsti na veliko tekmovanje? Možnosti vsekakor obstajajo, a za konkretnejše napovedi je še prekmalu. Smo šele na začetku kvalifikacij za svetovno prvenstvo, zato moramo še malce počakati. Čez leto dni bomo lahko že povedali kaj pametnejšega. Upam na najboljše!