Razingar: Dva dneva se je kdo postrani gledal, nato smo pozabili na zamere

Dolgoletni kapetan slovenske izbrane vrste Tomaž Razingar je februarja z reprezentančnimi kolegi spisal olimpijsko pravljico. Zdaj jih čaka nov reprezentančni izziv – na severu Evrope si bodo poskušali zagotoviti obstanek v elitni diviziji. S 34-letnikom smo se pogovarjali tudi o klubski sezoni, Ravensburgu, ki mu je vrnil mesto med "risi", željah za naslednjo sezono, odnosih med reprezentančnimi kolegi, tujini, ki jih je naredila bolj zrele, in stockholmskem cilju, v katerega verjamejo.

Za vami je pestra klubska sezona. V drugo nemško ligo k Ravensburg Towerstars ste se preselili šele sredi januarja in sezono zaključili pred dobrima dvema tednoma, ko ste obstali v polfinalu. Kako bi ocenili nemško izkušnjo? Zame je bilo res lepo, da sem si našel okolje, pa čeprav zelo pozno, šele januarja. V Nemčiji je bilo dobro, a vedno je lahko še boljše. Vodstvo kluba je bilo z uvrstitvijo v polfinale zadovoljno. Kot igralec pa bi si vsekakor želel, da bi nam uspelo priti še dlje. A je bil to kar realen domet.

Zdaj vas čaka pomembna reprezentančna akcija, naslednje leto prvič olimpijske igre. Že veste, kje boste nadaljevali klubsko sezono? Je Ravensburg ena od možnosti? Za prihodnjo sezono ne vem še popolnoma nič. Glede Ravensburga pa … ne vem … naslednje leto so olimpijske igre. Poleti bom spet garal in naredil res vse, da bom pripravljen na ta spektakel. Tako da ne skrivam, da bi si rad našel klub drugje.

V nemškem prvenstvu ste se srečali tudi z bratoma Rodman, ki imata za seboj odlično sezono (v torek sta postala nemška prvaka). Kako je bilo igrati proti njima? Vsekakor je bila to zanimiva izkušnja. Za njima je res krasna in dolga sezona, zaslužila sta si, saj sta bila glavna konja te ekipe. A zdaj je tu reprezentanca in verjamem, da bo za njiju kar težko, saj prav spočita ne bosta, bosta pa zato v zelo dobrem tekmovalnem ritmu.

Omenili ste reprezentanco, na letošnje priprave ste fantje prihajali v intervalih, Marcela in Davida zaradi finalne serije sploh ni bilo v Mariboru. Kako je to, da reprezentanca ni bila popolna, vplivalo na priprave? Prav gotovo bi bilo bolje, da bi bili vsi zbrani in da bi opravili nekaj treningov skupaj že v Mariboru, a tako pač je. Trenerju to, da nismo bili kompletni in da zaradi tega npr. ni bilo mogoče potrenirati kakšnih kombinacij v igri z igralcem več ali igralcem manj, vsekakor ni bilo všeč.

Včasih je polovica reprezentance prihajala z Jesenic, druga polovica iz Ljubljane. Sta bila ta dva tabora vzrok, da klima v reprezentanci kdaj ni bila taka, kot bi na največjih tekmovanjih morala biti? To je bilo včasih dejstvo. Igrali smo slovensko državno prvenstvo. Polovica jih je bila iz Ljubljane, polovica z Jesenic. Morda so bile na začetku zamere, zaradi kakšnih dogajanj v finalu. Dva, tri dni je bilo nekoliko napeto in se je kdo postrani gledal, ampak potem smo na to pozabili. Ne nazadnje smo vsi igrali za isti cilj. Zdaj je res drugače, saj skoraj cela reprezentanca igra v tujini.

Večina reprezentantov igra v tujini, le Žiga Pance in Aleš Mušič prihajata iz slovenskega kluba. Je tujina pripomogla k temu, da je v reprezentanci več zrelosti in da se morda tudi bolje razumete? Mislim, da je tu v ospredju res predvsem dejstvo, da večina igra v tujini. Imamo osem branilcev, ki igrajo v tujini. To se ni še nikoli zgodilo. Imamo vse vratarje in skoraj vse napadalce, ki ne igrajo doma, tako da je ekipa bistveno bolj zrela. Raven naše igre se je s tem krepko dvignila. Ko si v tujini, je to povsem nekaj drugega. Fantje so pravi profesionalci. In tudi tisti mlajši, ki prihajajo, so v veliki večini začeli v domačih klubih, a so že zelo zgodaj odšli v tujino. Nazaj pa se vračajo kot zreli igralci, kot zrele osebnosti. Povsem drugače je, ko v tujino odideš star 18 let in si prepuščen sebi, saj te nihče ne obravnava drugače zato, ker si mlad.

Zdi se, da ste od prihoda Matjaža Kopitarja fantje kot družina, da dihate eden za drugega … S fanti se res odlično razumemo. Ko so uspehi, je vse lahko in dobro. Ampak tudi prej je ekipa dihala skupaj. Bile so sicer določene težave, ki se lahko vedno pojavijo. Predvsem so vidne takrat, ko ni rezultata. Zadnja tri leta je bil tukaj vedno nek rezultat, vedno dobra igra. Zame je osebno veliko bolj pomembno, da imamo dobro igro, kajti le z dobro igro lahko na dolgi rok narediš tudi dobre rezultate. S slabo igro pa morda dober rezultat narediš le enkrat ali dvakrat. Ampak pri nas je zgodba obrnjena.

Prve tekme na prvenstvu vas čakajo ob zelo zgodnji uri, lahko bi rekli v času kosila. Kako gledate na to? Res je, prvi dve, tri tekme naj bi se igrale ob 12. uri, kar ni normalno za hokejske tekme. To popolnoma spremeni naš ritem in da bi ga ujeli, je bilo treba ogromno stvari prilagoditi. Vse se začne že pri bujenju, kdaj vstati, misliti je treba na to, ob kateri uri bo zajtrk, kaj sploh jesti pred tekmo … veliko stvari smo morali spremeniti.

Cilj je obstanek v eliti. Ste v težki skupini, v kateri je tudi država gostiteljica naslednjega prvenstva, ki ne more izpasti, Belorusija, kar vaš cilj še nekoliko otežuje. Težko bo. Vsi se dobro zavedamo, da ne bo lahko. Belorusi imajo res obstanek že zagotovljen, Danci se nam bodo hoteli maščevati za Vojens … verjetno bo še težje, kot je bilo na februarskih kvalifikacijah za olimpijske igre. Sedem tekem v desetih dneh, ritem bo naporen, ampak naša ekipa raste, imamo vse boljše rezultate, tako da bomo storili vse, da bomo sezono končali odlično. Verjamem, da nam tudi tokrat lahko uspe.