Primož Kozmus: Možnosti za vrnitev so nične

Verjetno v Sloveniji ni športnika, ki bi v zadnjem letu dvignil več prahu, kot ga je 30-letni Brežičan. V borbi za pravice športnikov je nekaj mesecev za tem, ko je osvojil naslov olimpijskega prvaka, sprva zagrozil z odhodom iz atletike, a nato svojo odločitev preklical. Vrnil se je in poleti osvojil še naslov svetovnega prvaka. Zdelo se je, da smo dobili šampiona, ki bo Sloveniji medalje z največjih tekmovanj prinašal še nekaj let, a nato je pred tedni kot strela z jasnega udarila novica, da na vrhuncu svoje kariere dokončno odhaja v pokoj. Sprva se je za nekaj časa zavil v medijski molk, a je zdaj vseeno spregovoril v javnosti. Postavil se je tudi pred Sportalov diktafon in bil redkobeseden, a vseeno vsaj malce potešil novinarsko radovednost.

Je odločitev o zaključku kariere dokončna? Mislim, da je. Vedno obstaja možnost, da se vrnem, a za zdaj me prav nič ne mika, da bi se. Nikoli ne reci nikoli, a skorajda zagotovo je, da ne bom več tekmoval. Povsem dokončno se bom, kot sem že dejal, odločil spomladi, a so možnosti, da se vrnem, zelo majhne oziroma nične.

Toda pred manj kot letom dni ste že začasno prekinili kariero, pa se nato vrnili. Zavedam se, da zdaj marsikdo pričakuje podobno, a tokrat je situacija povsem drugačna in ni povezana s tem, kar se je dogajalo ob koncu minulega leta. Zdajšnja odločitev s tisto ni povezana. Tisto je bila neka povsem druga zgodba.

Zakaj odhajate? Glavni razlog je pomanjkanje motiva. Ko sem postal olimpijski prvak, sem doživel vrhunec. Takrat pravega motiva ni bilo več. Nato sem še tekmoval eno sezono in osvojil tudi svetovni naslov, a to enostavno ni bilo to. Odločitev o odhodu je v meni zorela že nekaj časa. Ko sem bil stoodstotno prepričan, da je pravilna in najboljša, pa sem se odločil, da zaključim atletsko pot. Edini pravi motiv je bil svetovni rekord, a sem dojel, da je nedosegljiv, zato v vsem skupaj nisem več videl smisla.

Toda trener Vladimir Kevo pravi, da je rekord dosegljiv… Želje so eno, realnost pa nekaj povsem drugega.

Še pred meseci ste rekord napovedovali v javnosti, govorili tudi o olimpijskih igrah 2012, zdaj je povsem drugače. Besede, ki sem jih takrat govoril, niso bile povsem iskrene. Ker sem že iz prejšnje izkušnje vedel, kako velik bo odziv, če objavim konec kariere, sem se raje dvakrat prepričal o tem, da je odločitev pravilna. Šele ko sem dokončno razčistil s samim sabo, sem jo javno naznanil. V soju žarometov je marsikaj videti povsem drugače, kot je v resnici.

Zakaj takšna izolacija v dneh po tem, ko ste sporočili svojo odločitev? Tako sem se odločil. Zakaj, je povsem moja osebna stvar …

Kako so jo sprejeli ljudje okoli vas? Vsi moji bližnji me podpirajo in mi stojijo ob strani. Tudi sicer nihče ni pritiskal name, naj si premislim, niti trener Vladimir Kevo in niti na Atletski zvezi Slovenije (AZS). Vsi namreč vedo, da gre za mojo odločitev in jo spoštujejo. Nanjo pa tako ali tako ne morejo vplivati.

In navijači? Veliko je bilo različnih odzivov. Vsak ima svoje mnenje in pravico, da ga izrazi. Jaz spoštujem mnenje vsakega, morajo pa tudi vsi spoštovati mojo odločitev. Sicer pa ne mislim, da sem kogarkoli pustil na cedilu.

Je slovenska atletika z vašim odhodom veliko izgubila? Ne bi rekel. Na vrhuncu moje kariere je veliko pridobila, zdaj pa pač odhajam. Vsega je enkrat konec. Prišel je čas za slovo in nove junake. Slovenska atletika bo, če se bo delalo tako, kot se zdaj, še naprej za zgled številnim. Za njeno prihodnost se ne bojim. Ni nobenega strahu, da še naprej ne bomo imeli atletov in atletinj, ki bodo na največjih tekmovanjih posegali po najvišjih mestih.

Kaj boste počeli zdaj, ko ste prenehali s tistim, kar ste delali skorajda celo življenje? Ne vem še. Trenutno sem povsem izklopljen od vsega dogajanja in niti najmanj ne mislim na atletiko. Vzel sem si čas za sebe in ne razmišljam o tem, kaj in kako naprej. Bo pa zagotovo treba nekaj delati. S tem, kar sem zaslužil z atletiko, sem povsem zadovoljen, a to še zdaleč ni dovolj za preostanek življenja.

Vas bodo prsti, ko bodo nove velike tekme, zasrbeli? Zagotovo. To sem že izkusil, ko sem bil poškodovan, in vem, da mi ne bo lahko. Veliko bom razmišljal o tem, kako bi bilo, če bi bil tam, a bom vseeno vedel, da sem ravnal pravilno. Dobro namreč vem, koliko truda je potrebno vložiti, da zmaguješ na največjih tekmah in za kaj takega pač nimam več motiva.

Boste kladivo še kdaj vrgli? Za zdaj me še ne vleče, a glede na to, koliko časa sem to delal, ga bom kdaj rekreativno zagotovo še zalučal.

Bi se bilo, če bi se odločili za vrnitev, težko vrniti v vrhunsko formo? Vračati se je vedno težko. Sploh če nič ne delaš in vse skupaj postaviš v kot …