Prevlada, ki ji ni videti konca

Rokomet, ki ni ravno paša za oči, zato pa je že leta najbolj učinkovit in uspešen. Gradnja tako prepričljivega obrambnega sistema temelji na fizični moči in izjemni telesni pripravi. Načelo trdne obrambe z rokoborskimi prijemi je Francozom prineslo že sedem odličij v zadnjih devetih letih, od tega kar štiri zlata.

Obramba, ki ne da dihati

Francoska reprezentanca v prvih tekmah prvenstva stare celin sicer ni bila tako prepričljiva kot prejšnja tekmovanja. Še enkrat pa so izbranci Clauda Oneste dokazali, da jim ni para. Kako dolgo pa bo ta ekipa še zdržala, je drugo vprašanje, saj ni več najbolj mlada. Tako kot francoska različica zelo gibljive obrambe, je uspešna tudi hrvaška, ki je morda včasih še celo bolj udarna. Ne temelji pa toliko na moči in trdih prijemih, slabost hrvaške glede "Les Blues" pa je tudi počasnejši napad. Še vedno pa je najbližje glede na preostala moštva. Zato se zdi, da francosko-hrvaškim obračunom še ni videti konca.

Deveta medalja za hrvaške rokometaše v zgodovini samostojne države pove mnogo. Ne glede na to, da je selektor Červar doma pustil "stare leve", kot sta Metlićić in Dominiković, je s kombinacijo mlajših in nekaj bolj izkušenih zadel v polno. Do srebra so prišli z obrambo, ki nasprotnika drži na oddaljenosti od gola, zato ne čudi, da blestijo tudi vratarji. Pri obeh, tako Francozih kot Hrvatih. Gre za preverjen recept, kjer v napadu ni takšne hitrosti, veliko pa je igre "ena na ena". V primerjavi s slovensko izbrano vrsto govorimo o kakovostih, ki so naši ekipi bolj tuje kot domače.

Pravi recept slovenske igre bo …

Obramba 5-1 za selektorja Serdarušića ni tista ta prava, odslej je osnovna 6-0. Slednja pa ne prija najbolj najboljšemu slovenskemu vratarju zadnjih let Gorazdu Škofu, ki strele od daleč ustavlja mnogo lažje kot tiste bližje. Slovenci so se na prvenstvu predstavili z različnimi obrambnimi sistemi, bolj ali manj učinkovitimi. Jasno je, da je slovenska obramba prejemala vse preveč zadetkov, le na prvem obračunu s Švedsko jih je dobila manj kot 30 (na preostalih obračunih pa po 34, 30, dvakrat 37 in kar 40 proti Španiji!!!). Četudi igra sloni na hitrih protinapadih in izvajanju hitrega centra, toliko golov v mreži ne more prinesti nič dobrega.

Evropski prvaki in podprvaki so denimo največ zadetkov prejeli 28 (Francozi prav proti Sloveniji, Hrvati pa v obračunu z Rusijo). Slovenski selektor bo nedvomno moral še enkrat premisliti, kako in kaj, če želi vknjižiti vidnejši uspeh. Kot sam pravi, na voljo ima, kar ima, zato bo moral igro prilagajati.

Razočarani Poljaki

Zakaj ne bi uspelo tudi nam, če pa nacija s 310.000 prebivalci lahko? Islandija je fenomen. Z najlepšim rokometom ta čas ter veteranom Olafurjem Stefanssonom (36 let) je srebru z OI v Pekingu dodala bron z evropskega prvenstva. Razočaranja pa niso skrivali Poljaki, ki so v Avstrijo prišli po zlato, ostali pa brez odličja. Njihova igra temelji na izrednih strelcih od daleč in visoki obrambni postavitvi. Tokrat prvič so se izbranci Bogdana Wente zdeli stabilni skozi cel turnir, a znova jim se spodletelo. Evropska prvenstva jim kot kaže niso pisana na kožo.

Pogled na končni vrstni red je pretresljiv, saj so denimo manj rokometni narodi, kot so Norveška, Češka in Avstrija, zasedle mesta pred Nemčijo, Slovenijo, Rusijo, Srbijo, Madžarsko. Zgodba, ki priča, kako izenačeno in nepredvidljivo je prvenstvo stare celine. Tudi zaradi sistema tekmovanja. Nekaj manj kot 14 dni v avstrijskih mestih pa presenetljivo ni ponudilo enega samega mladega obraza, potenciala, ki bi obetal. To se zgodi le redkokdaj. Očitno bo treba počakati na konec olimpijskega ciklusa leta 2012, saj večina moštev snuje in ohranja moštva prav za londonski veledogodek.