Petra Majdič: V življenju nimam športne sreče

V kolikšni meri ste uspeli odmisliti popolnoma spodletelo olimpijsko generalko v Canmoru? Priznati moram, da sta me tista dva nastopa v prvem trenutku zelo prizadela. Dva spodrsljaja sta res hud udarec. Prvi dan sem bila izjemno razpoložena. Štart je bil neverjeten, kar potrjuje podatek, da sem bila enakovredna z Justyno Kowalczyk, ki bi mi v normalnih razmerah pobegnila za 20 sekund. Nato pa …. Ni šlo. Bila sem zelo razočarana. Sledil je še šprint in novo razočaranje. Tedaj sem se spraševala, kaj se dogaja. A pomirila me je analiza, ki je pokazala, da sem bila hitra. Miri me tudi dejstvo, da si krivde nisem mogla pripisati.

Ali je z omenjenima tekmama in nesrečno Roglo letošnji bonus smole ter spodrsljajev izpolnjen? Spoznala sem, da v svoji športni karieri nimam sreče. Primerov, ki to potrjujejo, je veliko. Že v minuli sezoni so spreminjali pravila za globus, ki se mi je nato izmuznil. Nekatere tekmovalke so zbolele pred svetovnim prvenstvom v Libercu, velika večina pozneje, jaz pa prav med tekmovanji. Če ima kdo smolo, potem sem to jaz! Zato ne bom govorila o tem, da je konec s smolo. Srčno pa upam, da je vsaj med olimpijskimi igrami ne bo. Večkrat pa sem že rekla, da se zame svet po ZOI ne bo spremenil. Z olimpijsko medaljo ali brez nje. Poglejte Janneja Ahonena. Znova je bil četrti in znova je ostal brez olimpijske medalje. Številni športni velikani v svojih zbirkah nimajo olimpijske medalje. Naj se naslonim na besede alpskega smučarja Andreja Jermana, ki je dejal, da lahko na olimpijskih igrah ogromno dobiš, izgubiš pa nič. Trdim, da je pravi pokazatelj kakovosti položaj v skupnem seštevku po končani sezoni svetovnega pokala.

A Jermanovo izhodišče je vendarle nekoliko drugačno. V svoji zbirki nima dveh malih globusov, srebrne kolajne iz skupnega seštevka in medalje svetovnega prvenstev. Vam manjka le še olimpijsko odličje … Prav gotovo. Tudi zato smo nekoliko preračunljivi pri odločitvi o nastopu na prvi tekmi. Po drugi strani pa se sprašujem, kaj mi v tem trenutku pomagajo našteti rezultati. Kakovost bom morala pokazati v sredo, na štartu pa bo kar nekaj tekmovalk, ki mi bodo to skušale preprečiti. Tudi Marit Björgen in Virpi Kuitunen sta na igre prišli kot zmagovalki, domov pa sta potovali objokani.

Je torej 25 uvrstitev na stopničke v svetovnem pokalu v predolimpijski in olimpijski sezoni pozabljenih? Da. In prav to je tragika olimpijskih iger. Športniki na olimpijske igre gledamo bolj realno kot mediji in javnost. Prvi pripravijo 'bum', javnost pa ga sprejme.

Koliko pa je v olimpijskih igrah prostora za ''padalke'', za tekačice, ki se pojavijo in proti vsem pričakovanjem posežejo po odličju? Veliko. Poglejte Kanadčanko Chandro Crawford, ki je zmago slavila v Torinu. Ona je popolna 'padalka'. A to je šprint, v katerem je vse več mladih in agresivnih deklet. Vadijo le šprint, nato pa pritečejo in zmagajo.

A vi ste vendarle prvo ime šprinta. Zanimiva pa je ocena, da imate najraje tek na najdaljšo razdaljo? Moja najljubša disciplina je že več let 30 km v klasičnem slogu. Tam sem sama na svoji progi. Do izraza prideta moč in vzdržljivost. Pravi zmagovalci zmagujejo na takšnih preizkušnjah. Tudi v svetovnem pokalu so zmage na tej razdalji najbolj cenjene. Ugled v smučarskem teku sem si priborila prav z močjo na 30 km in seveda z vsestranskostjo. Poznavalci to cenijo. Šprint je drugačen. Ob novem valu tekmovalk do izraza pride predvsem agresivnost. V tem sem sicer dobra, a tega ne maram. Raje stavim na vzdržljivost in izkoriščanje zadnjih atomov moči. Zanimivo je tudi, da se tekmovalke, ki nastopamo v vseh disciplinah in smo nekoliko starejše, veliko bolj spoštujemo in pazimo druga na drugo na progi. Pri mlajših je drugače, saj napadajo na vso moč. Zdi se mi, da se bosta v teku izoblikovali dve različni struji. Pri moških se to že dogaja.

Ustvarja pa se tudi občutek, da vas vsi mogočni pritiski ne ganejo. V zadnjih mesecih je bilo verjetno zelo malo intervjujev, v katerih se pogovor ne bi dotaknil Vancouvra … Zame je bil največji udarec Liberec. Pravi šok. A znova nisem bila kriva. Tedaj sem se nekoliko umaknila. Klical me je nekdanji trener in mi dejal: 'Videl sem te. Nisi imela moči. Ko bi morala napasti, si padala.' Strokovno oko torej vidi, da ga ne slepim. Sezona je šla naprej. Na koncu sem bila druga, kar je super. A zakaj nisem imela sreče?! Danes sem zaradi vsega tega zelo hladna.

Zlata olimpijska kolajna ali globus? Oboje. Ha, ha … Večkrat sem prebrala, da si moraš želeti največjo in najsvetlejšo zvezdo v vesolju. Tudi če je ne boš nikoli dosegel, pa boš na poti do nje pobral mnogo drugih. Po drugi strani pa lahko ostaneš praznih rok, če si želiš le najbližjo zvedo. Cilji morajo biti visoki. Jaz sem storila vse, kar je bilo v moji moči. Zadnjih 23 mesecev živim za te igre. V celoti sem se podredila Vanocuvru, zato imam tudi zelo mirno vest. Storila sem vse!