Nezanimivo in apatično

Že tako ali tako (pol)amaterski ženski rokometni kolektivi, ki se več let borijo sami s sabo za preživetje ter poskušajo privabiti mecene in sponzorje, so globalno recesijo doživljali s katastrofalnimi posledicami. Sredi sezone sta se za izstop – iz že tako šibke lige – odločila kar dva kluba – Brežice in Kočevje. Ne glede na njuno uspešnost oziroma neuspešnost gre za neželeno potezo, ki je prvo žensko ligo pripeljala do boja deseterice namesto dvanajsterice. V okoljih, kjer ni prav velikanske podpore, že moški rokomet težko preživi, kaj šele ženski. Apatičnost in nezanimivost za ta šport sta v Sloveniji redna spremljevalca.

Trojica v boju za drugo mesto

Po eni strani je to razumljivo, saj že desetletje ni konkurenčnosti v boju za vrh. Krim Mercator je v vsakem primeru že vnaprej prvak. Organiziranost, spekter igralk – od slovenskih do tujih –, finančna sposobnost so pač dejavniki, ki izničijo trud in željo drugih klubov. V tej sezoni tako lahko vidimo zgolj boj Zagorja, Žalca in Olimpije za drugo mesto. Kot kaže, bi to moralo pripasti Ljubljančankam, kar je pričakovano in razumljivo. V Tivoliju namreč trenira in igra kopica reprezentantk, pri katerih je sicer očitno, da so mnogo slabše pripravljene in v formi kot njihove "kvazi rivalke" na Galjevici. Kakorkoli že, še sreča, da je Olimpija ob skorajšnjem zlomu preživela.

Brez pomoči nekaterih vodilnih mož slovenskega gospodarstva ji to ne bi uspelo. Če bi slovenski rokomet ostal še brez "zmajčic", bi ligo lahko kar prečrtali. Tako pa Olimpija skupaj z Zagorjem in Žalcem tvori nekakšno trojico, ki bi se lahko bila za vrh in še pomembneje, ki ustvarja reprezentančne kadre. V evropskih pokalih pa tako ali tako ni konkurenčen nihče, z izjemo Krima Mercatorja, čeravno so v tej sezoni poskušali Olimpija, Zagorje in Celeia Žalec. Brez vidnih uspehov, seveda.

Na pol amaterizem slovenskega ženskega rokometa pač ne more pripeljati do večjih uspehov, hkrati pa (ne)popularnost v slovenskem športnem prostoru ne omogoča česa več. Še manj zanimiva bo končnica, ki se začenja že prvo marčno soboto, prvo mesto je oddano, zadnjih dveh ekip ni, torej boja za obstanek praktično ne bo. Še sreča, da se konec meseca obeta pokalni turnir, kjer pa je mogoče prav vse. Ena tekma, en dober dan, ena zmaga – preobrat. Že lansko leto je bilo presenečenje blizu, morda se ponovi tudi letos. Ali pa vsaj napetost do zadnjih minut!

O tem, kako popularen je ženski rokomet v naši domovini, pričajo tudi tekme elitne lige prvakinj. Ko Krimu ni šlo najbolje, so ga podpirali le najzvestejši. Danes, ko prikazuje lep rokomet in ponuja upanje za polfinale, pa je dvorana vselej nabito polna.