Sobota, 17. 4. 2021, 12.02
3 leta, 7 mesecev
INTERVJU: ŽIVA DVORŠAK
Ne bo se vračala. Gradila bo na novo.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,05
"Olimpijska medalja je dosegljiva. Vsekakor. A to lahko reče 50 strelk," po premierni zmagi na tekmi svetovnega pokala v Indiji razmišlja najboljša slovenska strelka Živa Dvoršak. A zdi se, da v teoriji pozna recept. "Ne bom se vračala v preteklost. Ne bom iskala zmagovitih občutkov. Zgraditi jim moram na novo," pravi 29-letna ljubljanska matematičarka s puško.
Potem ko na ljubljanskem strelišču odklene vrata klubske sobe, ki dodobra spominja na pisarne iz nekega drugega obdobja, tistega, v katerem je bil Rajmond Debevec še mladinec, najprej prižge kalorifer. Oblečena v debelo jakno, ki je ves intervju ostala trdno zapeta, se ne zdi kot nekdo, ki bi ga to izrazito motilo. Vseeno Živa Dvoršak težko zanika razliko med Slovenijo in najbolj razvitimi strelskimi državami.
"Največja prednost bolj razvitih strelskih okolij je možnost notranjega strelišča za malokalibrsko orožje. To je večna slovenska problematika. Od nekaj se govori o dvorani za 50 metrov. Ker je nimamo, imamo težave v zimski sezoni," pravi 29-letna Ljubljančanka, ki sicer dobro ve, kakšni so boljši pogoji. Navsezadnje je del kariere prebila kot del strelske ekipe univerze West Virginia v ZDA.
A tudi z ljubljanskega strelišča je mogoče ustreliti natančno. In daleč. Tudi proti olimpijskim tarčam. Dvoršakova je vanje merila pred devetimi leti v Londonu in pred petimi v Rio de Janeiru. Po nedavni zgodovinski zmagi na tekmi svetovnega pokala v New Delhiju pa je skoraj že jasno, da bo olimpijsko trilogijo dopolnila v Tokiu.
"Naj se zgodi, kar se hoče, a tja grem," ste nam v Sportalovem sobotnem intervjuju dejali leta 2018 in tako nakazali osredotočenost na olimpijski Tokio. Zdaj je olimpijska kvota v vašem žepu. Obstaja nevarnost, da kamen, ki se vam je ob tem odvalil od srca, ogrozi motivacijo za nadaljnje delo?
Mešani občutki. Odvisno od dneva. Res je, zagotovila sem si dovolj visoko mesto na lestvici. To prinaša olimpijsko kvoto. A te kvote se bodo delile šele junija. Še vedno obstaja teoretična možnost, da mi v slovenski ekipi katera strelka prevzame kvoto. Slovenija zdaj ima kvoto. Logično je, da jo želim izkoristiti jaz. Ne glede na to, da imamo odlično ekipo, kar me neizmerno veseli, pa seveda sebe postavljam v ospredje.
A ko govorimo o priborjeni kvoti, bi dejala, da mi je sama zmaga v Indiji kot takšna pomenila še precej več. To je prva zmaga v svetovnem pokalu za slovensko žensko strelstvo. Slišati slovensko himno je bila moja otroška želja. Zame je bilo to prvič, saj v strelstvu himno zaigrajo le na največjih tekmovanjih.
Ob teh vaših besedah se v spomin prikradejo solze Rajmonda Debevca ob Zdravljici na olimpijskih igrah leta 2000. Kakšen pa je bil vaš trenutek?
Če bi bilo na tekmi tudi občinstvo, bi bil čustveni naboj še precej večji. Ob prvih tonih himne sem tako le malce zahlipala, nato pa me je preplavil občutek velikega ponosa. Brez solza. In prav ta trenutek mi je dal dodatno motivacijo. Pa tudi pritisk. Okolica od mene zdaj pričakuje več. Sama pa vem, koliko dela je bilo vloženega v ta trenutek. Ni se zgodil sam od sebe, čeprav je jasno, da strelec potrebuje tudi kanček sreče. Iskreno, na takšno uvrstitev sem bila po večletnem zorenju pripravljena že prej.
S kakšnimi besedami je vaš uspeh kariere pospremil Rajmond?
Sporočilo s čestitko mi je poslal že takoj po tekmi. Ob vrnitvi v Ljubljano pa mi je povedal, da je bil med mojim nastopom na tekmovanju na Poljskem. Čeprav je imel uradni trening, je spremljal moje streljanje. Poudaril je moj odziv v ključnem trenutku. Nisem le potrdila svojega položaja, temveč sem suvereno zmagala.
Se vam je v poplavi čestitk kakšna še posebej vtisnila v spomin?
Verjetno sem prejela več kot 200 kratkih sporočil. Prav ta teden me je poklical še Boro Kukić, 95-letni gospod, ki se ga kot trenerja spominjam še iz mladinskih vrst. Njegove besede so se me zelo dotaknile. Njegov ton glasu je razkrival, s kakšnimi čustvi je doživel mojo zmago. Bila sem ganjena. Poleg tega pa so me veselile tudi čestitke številnih mladih slovenskih strelcev. Predvsem spoznanje, da so tako doživeto spremljali tekmo, je zame pozitivno znamenje.
Lahko to zmago in strelski dosežek postavite v širši kontekst? Kaj pomeni v luči olimpijskih iger? Je vse vse skupaj prenosljivo?
Prenosljiva je predvsem izkušnja iz finala. Zame je bila to ena od najboljših izkušenj. Na svoji poti nisem imela prav veliko trenutkov, v katerih bi me ponesel tekmovalni tok. Preprosto, ko pač steče. Strelci pravimo, da vse leti v tarčo. Da, strelec počne vse tako, kot mora, a se vsega skupaj ne zaveda povsem dobro. To je tisti občutek, ki ga vsi lovimo. Ne le strelci.
Številni športniki po takšnih tekmah brskajo po spominih in se sprašujejo, kaj se je dogajalo na tisti dan, vse v želji, da bi znova priklicali te občutke.
Res je. A po tej tekmi se mi zdi, da je to ena od zmot. Ko sem prvič osvojila odličje na tekmi svetovnega pokala, sem imela podobne finalne občutke. V nadaljnjih letih sem se v mislih stalno vračala na tisto tekmo. Iskala sem tiste občutke. Zdaj sem prepričana o tem, da se športnik ne vrača nazaj, temveč mora te občutke vsakič znova zgraditi. Občutek poznaš, ne moreš pa jih preslikati. To je moja športno-psihološka ugotovitev.
In ko sva ravno pri zmotah, bi omenila še eno. Gre za mnenje okolice, ki zdaj pričakuje nadaljnje zmage. Jasno, tudi sama bi želela zmagati še naslednjič, pa naslednjič … Vem, da lahko. To je pomembno. Toda, ponavljam, vedno znova bom morala zgraditi ta tekmovalni mozaik.
Verjetno se vam med tekmami v misli prikradejo tudi nezaželeni utrinki. Kako je bilo ob zmagi. Ste bili povsem v svojem filmu?
Čutila sem živčnost. Zavedala sem se, da moram poseči visoko. Za to tekmo sem gradila podaljšano olimpijsko obdobje. "Če na začetku zgrabim pravi občutek, bom zdržala do konca," sem, samozavestna in prepričana o dobri pripravljenosti, pred finalom dejala trenerki. In tako je tudi bilo. Osredotočala sem se na vsak strel posebej. Niti slab strel me ni iztiril. Zgolj informativno sem pogledala rezultate in se držala ritma. Ne gre za mirnost. Strelec mora biti res miren, a po drugi strani tudi v pravšnji meri aktiviran. Jaz sem našla to ravnovesje in bila osredotočena na pravilno izvedbo strela.
Kaj pa se dogaja v strelčevi glavi, ko se tekma podre?
Tudi takrat je pogosto vse povezano z začetkom. Če se ne znajdeš dobro, se v misli prikradeta panika in strah. Posledično poskušaš položaj popravljati na silo. A na silo v strelstvu ne gre. Želja po dokazovanju je nevarna. Pogosto vodi v krč in siljenje z glavo skozi zid. Po drugi strani pa te lahko pokoplje tudi živčnost. Takrat je puška preveč nemirna. V obeh primerih gre za vprašanje uvodnih sekund.
To ni vedno povezano s težo tekme?
Ne. Meni so se nenavadni položaji dogajali tudi na majhnih tekmah.
Tik pred olimpijskimi igrami boste dopolnili 30 let. V vašem športu seveda to še zdaleč niso leta za upokojitev. Prav gotovo pa obdobje za pogled v prihodnost in razmislek o vzporedni karieri.
Tega se zavedam že vrsto let. Vesela sem zaposlitve pri policiji, saj mi zagotavlja socialno varnost. A ker v našem športu ni prav veliko pokroviteljev ali dobičkonosnih nagrad, se zavedam, da to ne bo dovolj. Kariera? Vsak olimpijski cikel je zame posebno poglavje. Šele po koncu razmišljam, kaj in kako naprej. Iskreno, že po Londonu 2012 nisem bila povsem prepričana, ali bom nadaljevala. Toda vedno se vračam na strelišče. To sem jaz. To je del mojega življenja. O tem sem razmišljala tudi med lanskim koronapremorom. V sebi imam preveč izkušenj, da bi dvignila roke in se osredotočila na neko drugo področje.
Tudi zaradi tega sva se skupaj s strelko Sonjo Benčina lotili projekta strelskega zvezka. Gre za beležko, v kateri strelce usmerjava s pomočjo analize treningov. Novost je bila pri nas dobro sprejeta. Zato sva zvezek prevedli v več tujih jezikov in se preusmerili na mednarodni trg. Projekt sva nadgradili z blagovno znamko Aiming Art. Piševa bloge, v katerih zagovarjava tezo, da je strelstvo celosten šport. To ni le preživljanje ur na strelišču. Vključuje tudi psihologijo, fizično pripravljenost, prehrano … Tudi zaradi tega skupaj z Andražem Tekavčičem pripravljamo strelsko akademijo.
Gre za odmik od matematike in finančne matematike, torej področij, na katerih ste prišli do fakultetne izobrazbe?
Letos sem se prek Olimpijskega komiteja Slovenije prijavila na usposabljanje strokovnih delavcev v športu. Ne vidim se sicer v vlogi klasične trenerke. Menim pa, da imam ogromno znanja s številnih področij, ki jih lahko prinesem v strelstvo. Matematika? Imam diplomo. Če bi začutila potrebo, bi jo unovčila. Dejstvo pa je, da se kot aktivna športnica nekoliko oddaljujem od tega področja. Tudi zaradi tega iščem načine, kako bi lahko pripomogla k strelstvu in obenem od tega živela.
Ob omembi "klasične trenerke" ne moremo pozabiti na Polono Sladič. Vaša trenerka je letos prejela Blodukovo priznanje za življenjsko delo v športu. S tem jo je spoznala tudi širša športna javnost. Vi ste pečat, ki ga pušča v športu, videli že pred tem.
Ponosna sem, da delam z njo. Obenem pa vesela, da je njeno delo opazila tudi javnost. Ob čestitki sem ji dejala, da gre za zasluženo priznanje. Polona namreč v delo vlaga vse. Sebe.
Vrnimo se v Tokio. Je misel na kolajno realna?
Je. Ko si priboriš kvoto za OI, si v veliki večini strelskih disciplin kandidat za odličje. Toda takšnih kandidatov je 50. Na koncu je vse odvisno od dneva in trenutne pripravljenosti.
London 2012, Rio 2016, Tokio 2021. Verjetno vaše oči ne bodo več tako velike, osredotočenost na tekmo pa bolj izrazita?
Vsake igre so poglavje zase. London in Rio bi težko primerjala med seboj. Tokio bo prav tako nekaj povsem novega. Omejitve zaradi koronavirusa bodo zame dobrodošle. Pomp okrog športnikov ne bo tako izrazit. Izhodov iz olimpijske vasi ne bo. Za strelce, ki nismo vajeni občinstva, bo tekma bolj podobna običajnim tekmam.
