Majdič: Največ mi pomeni zmaga na "distanci"

V minulem letu je Petra Majdič na svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah v japonskem Sapporu osvojila srebrno medaljo, sezono pa je kronala s četrtim mestom v skupnem seštevku svetovnega pokala. Pričakovanja pred sezono 2007/08 so bila zato upravičeno ogromna, kljub slabšim nastopom na tekaški novoletni turneji (Tour de Ski) pa je Petra nato znova zablestela. Zaporedne zmage na šprinterskih preizkušnjah, v katerih ji predvsem v klasični tehniki ni bilo para, so ji na koncu prinesle mali kristalni globus v tej disciplini – njen prvi v karieri. Sezono je simpatična Petra, ki ji slava očitno ni segla do srca, končala na petem mestu v skupnem seštevku svetovnega pokala. "Princeska slovenskega športa" kot svoj največji uspeh kariere šteje "novopečeni" mali kristalni globus, njena najljubša zmaga pa je tista izpred dobrega leta dni, ko je v Oberstdorfu edinkrat v karieri dobila »nešprintersko« preizkušnjo.

Za začetek povejte, prosim, kaj vam ta mali kristalni globus pomeni ... Vse to težko opisati z besedami. Dejstvo je, da je vloženega ogromno dela in to ne samo mojega, ampak je bilo okoli mene ogromno ljudi, ki so sestavljali mozaik in s katerimi smo prišli do teh rezultatov ter posledično do malega kristalnega globusa. Zadnja leta so bila telesno in psihično izjemno naporna, zato zame globus tehta mnogo več kot štiri kilograme, kakršna je dejanska teža kristalne krogle.

Kako vaš zadnji uspeh primerjate s srebrno medaljo, ki ste si jo pritekli minulo leto na svetovnem prvenstvu v šprinterski preizkušnji? To sta dve popolnoma različni kategoriji. Na svetovnem prvenstvu sem morala v enem dnevu pokazati vse, kar znam, tu pa je zajeta vsa sezona, v kateri ni smelo biti preveč povprečnih rezultatov in »kiksov«.

Še en izjemen rezultat ste dosegli v tej sezoni, in sicer ste bili uvrščeni na peto mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala ... Ta uspeh mi veliko pomeni. Vedno sem si želela biti v skupnem seštevku zelo dobra, na žalost pa se nam je boljši rezultat izmuznil predvsem zaradi ponesrečenih nastopov na turneji Tour de Ski.

Če vas vprašam malce provokativno: je šprint manj cenjena disciplina od »distance«? Res? (začuden smeh) Niti ne, le ljudje ga imajo vedno raje, je pa res, da meni več pomenijo stopničke na razdaljah. Razlog za to je preprost, imam jih manj kot v šprintu. Sicer pa sta to povsem različni stvari. Dejstvo je, da mediji delate šprint morda bolj atraktiven in zanimiv, a tudi distanca je lahko zelo atraktivna.

Katera zmaga vam torej največ pomeni? Tista iz Oberstdorfa na začetku minulega leta, ko sem zmagala na desetkilometrski preizkušnji v klasični tehniki.

Misli že uhajajo k naslednji sezoni? Saj še te nisem povsem zaključila … Pred menoj je še nekaj treningov, čaka me še kakšna tekma, tako da še ne razmišljam o naslednji sezoni. Zavedam pa se, da bosta naslednji dve sezoni izjemno zahtevni. Najprej bi se rada predvsem malce spočila, zadihala in razčistila pri sebi, kaj si želim v prihodnosti ter šele nato pričela to uresničevati. Za zdaj še nimam energije, da bi razmišljala o prihodnji sezoni.

Kaj pa dopust? Za razmišljanje o tem imam dovolj energije (smeh). Sicer tega še nisem pričela udejanjati, a upam, da bo tudi do tega prišlo.

Omenili ste, da boste šli na turne smuči. Se precej ukvarjate s to zanimivo dejavnostjo, ki je na nek način podobna teku na smučeh? Pravzaprav ne, saj sem doslej le enkrat stala na turnih smučeh. Bi pa rada to počela večkrat, saj lahko s turno smuko držim pripravljenost, ki jo sama trenutno še vedno potrebujem, na pravi ravni. Pa še malce drugače je nabirati kondicijo na turnih kot na tekaških smučeh, katerih sem res vajena in jih že malce sita v tem trenutku.

Kakšno je vaše mnenje o dopingu? Glede tega sem zelo striktna. Sem mnenja, da bi morali tistega, ki ga dobijo pri uživanju nedovoljenih poživil, kaznovati z dokončno prepovedjo nastopanja v svetovnem pokalu. Resnično ne razumem velikih nacij, da se poslužujejo dopinga, ko pa lahko, na primer, sama zmagujem brez kakršnih koli dodatnih sredstev. Upam in želim si, da se ne bodo nikdar prenehali bojevati proti dopingu.

Že kdaj razmišljate o zaključku kariere? Seveda razmišljam. Na to sicer ne morem reči nič konkretnega, a mislim, da bi moral vsak razmisliti o tem, kdaj bo prenehal s stvarjo, ki ga v tistem trenutku najbolj veseli. Gotovo imam v glavi številke in če ne prej, me po olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru ne bo več.