25 let pozneje: Sadik Mujkič, Milan Janša, Jani Klemenčič, Denis Žvegelj in Iztok Čop Foto: Vid Ponikvar

Če bi zavrteli čas za četrt stoletja nazaj, bi se znašli v vročem poletju 1992. V Barceloni so takrat hiteli z zadnjimi pripravami na olimpijske igre kot nesporni športni vrhunec leta. To so bile poletne igre, na katerih je prvič kot samostojna država nastopila tudi Slovenija, tedaj že dobro leto samostojna država. A čeprav so mnogi že v nastopu videli zgodovinski mejnik, pa sta za korak ali natančneje zavesljaj več poskrbeli dve veslaški posadki in v roku dobrih 24 ur Slovenijo potisnili tudi na seznamu držav dobitnic olimpijskih kolajn.

Najprej je prvega avgusta dvojec brez krmarja z Iztokom Čopom in Denisom Žvegljem prišel do bronastega odličja. Le dan zatem pa je bronasto dobo slovenskega olimpizma s tretjim mestom okrepil še četverec brez krmarja, v katerem so kot eno dihali Milan Janša, Sašo Mirjanič, Jani Klemenčič in Sadik Mujkič, sicer edini športnik z olimpijsko kolajno tako v slovenskem kot jugoslovanskem (Seul 1988) dresu.

25 let pozneje …

Ko smo ob bližajoči se 25. obletnici prvih olimpijskih kolajn za mlado državo znova zbrali protagoniste zgodovinske zgodbe, je bilo že na prvi pogled vidno, da je peterica kljub raznolikim zaposlitvam še vedno tesno vpeta v veslanje. Ko je namreč Čop kot novi selektor slovenskih reprezentanc na gladini Blejskega jezera nadzoroval trening mlajših selekcij, so v lučaj oddaljenem hangarju čoln za trening pripravljali Janša, Klemenčič, Mujkič in Žvegelj.

Zadnja četverica, ki je skupaj veslala na olimpijskih igrah 1996 v Atlanti, se namreč vneto pripravlja na svetovno veteransko prvenstvo, ki ga bo septembra gostil Bled. "Vsak ima svoje življenje. Razpršeni smo na vse konce. Poslovno nismo povezani. Zato je lepo, da smo našli motiv za vnovično druženje," je ob tem pripomnil Žvegelj, sicer tudi nekdanji predsednik Veslaške zveze Slovenije.

Ostali so brez Saša Mirjaniča. Foto: Vid Ponikvar Še danes ne morejo verjeti, da so ostali brez soborca

Ob skupnem poziranju pod spominskim plakatom, na katerem so na Bledu zbrane fotografije vseh veslaških dobitnikov olimpijskih kolajn, je druščini iz Barcelone pogled večkrat ušel proti obrazu Saša Mirjaniča. Član bronastega četverca je namreč dobri dve leti po igrah v katalonski prestolnici in vsega en teden po nastopu v finalu svetovnega prvenstva v ZDA umrl v prometni nesreči pri Žirovnici.

"Življenje zna biti včasih preveč kruto. Žal. Škoda, da ga danes ni med nami," o črni lisi v svojih veslaških spominih pripoveduje Mujkič, Klemenčič pa dodaja: "To je bil velik udarec. Do takrat se še nikoli nisem na takšen način srečal s smrtjo bližnjega. Še danes ne morem verjeti, da ga ni več med nami. A na koncu človek spozna, da mora vse poti, pa naj bodo še tako krute, sprejeti kot del življenja. Vsakemu od nas je usojena smrt. Sašu je bil žal že tako zgodaj. Prav zato je naloga vseh nas, da v svojih življenjih še nekaj naredimo."

V nove kariere …

Čop: o drugi karieri je razmišljal že v 90. letih

Iztok Čop je najbolj tesno povezan z veslanjem. Foto: Vid Ponikvar Med barcelonskimi junaki, katerih skupni imenovalec je tudi blejski veslaški klub, je bil v zadnjih dveh desetletjih in pol najbolj medijsko izpostavljen Iztok Čop. Ne le zaradi najdaljše in najbolj blesteče kariere, ki jo je kot štiridesetletnik zaključil leta 2012, temveč tudi zaradi novih aktivnosti. Lani je namreč postal selektor slovenske veslaške reprezentance, še pred tem podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, obenem pa se tudi kot poslovnež s svojim podjetjem stalno giblje v športnih krogih.

Tako je pred leti organiziral vadbe na veslaških simulatorjih, zdaj pa je njegov primarni vir zaslužka zastopstvo in prodaja čolnov znamke Filippi. Ob tem ne skriva, da je, zavedajoč se dejstva o skromnih prihodkih slovenskih športnikov iz individualnih panog, o drugi karieri razmišljal že desetletje in pol pred tekmovalno upokojitvijo. "Ko je fakultetni indeks ostajal prazen, sem spoznal, da bom moral početi še kaj drugega. Nagibal sem se na stran zasebnega posla. Pri tem so mi pomagala tudi naključja. Dolgo sem se iskal in lovil, a sem imel kot aktivni veslač še stalne prihodke. Videl sem tudi, da na tej strani lahko iščem socialno varnost, čeprav ne bom nikoli bogataš," pravi Čop.

Kaj pa vloga selektorja? "Učim se iz tedna v teden. To je za vse nekaj novega. Prvič selektor ni klubski trener, zato se tudi organizacijsko malce lovimo. Verjamem, da bomo že prihodnje leto delovali veliko bolj usklajeno. Obenem bom tudi sam bolj izkušen, saj se na vseh regatah veliko pogovarjam z izkušenimi strokovnjaki," odgovarja najuspešnejši slovenski olimpijec po osamosvojitvi.

Foto: priprave Mujkiča, Janše, Klamenčiča in Žveglja na veteransko SP

Fotogalerija

1

 / 17

Foto: Vid Ponikvar Žvegelj: žrtev Stožic, a na novi poti

Delno je bil z novo veslaško potjo pred leti povezan tudi Čopov nekdanji soveslač Denis Žvegelj, ki pa je svojo poslovno linijo vendarle iskal povsem drugje. Njegovo zgodbo smo natančno predstavili v drugem delu rubrike Druga kariera, na tem mestu pa spomnimo, da se je po končanem študiju strojništva ter zaključku kariere sprva kot konstruktor zaposlil v družinskem podjetju, ki se je večinoma ukvarjalo s projektiranjem strojev za železarstvo.

Zalomilo se je pri projektu gradnje šprtnega kompleksa Stožice, kjer je bil žrtev neplačil, zaradi česar je zaprl podjetje. Po bankrotu podjetja je kot vodja seminarjev sodeloval s Prestolnico zdravja na Bledu, danes pa je ob tem še lastnik veganskega bara na Bledu in bistroja v Ljubljani. "Še vedno pa črpam izkušnje iz športa. Pogosto si namreč rečem, da nekdo, ki je bil na nekem področju tako zelo uspešen pri dvajsetih letih, lahko s pravo voljo in motiviranostjo premaguje ovire tudi na drugih področjih," poudarja Žvegelj.

Jani Klemenčič deluje na dveh ravneh. Foto: Vid Ponikvar Klemenčič: Šport nam je dal zelo veliko

Z gostinstvom, resda nekoliko drugačnim, se dvanajst let po zaključku veslaške kariere ukvarja tudi Jani Klemenčič, lastnik restavracije in sob za oddajanje na Bledu. "20 let sem bil športnik, zato včasih določenih stvari ne morem razumeti. Ne najdem razlogov za to, da ni pripadnosti, odgovornosti, zaupanja, odrekanja … To je meni dal šport. V poslu to pogosto pogrešam. Morda pa je težava v meni," pravi Klemenčič.

Vse močnejši vir zaslužka in ob tem tudi velik delovni navdih pa postaja podjetje za organizacijo "teambulding" srečanj, ki ga vodi z Miho Pirihom. "To delam z veseljem, saj se tam srečujem s podjetji, ki razumejo, kako pomembno je, da vlagajo v svoje zaposlene," pravi in dodaja, da je imel nemalo težav s prehodom v civilne vode. "Na srečo me je Mitja Margon potegnil v jadranje in mi tako olajšal prehod," se spominja večkratni olimpijec.

Milan Janša: maratonec iz Festivalne dvorane

"Šport ostaja del mojega življenja," pravi Milan Janša. Foto: Vid Ponikvar Manj težav je imel s prehodom na novo pot Milan Janša, ki je zaposlen kot oskrbnik v blejski Festivalni dvorani. "V službo sem hodil že kot aktivni športnik. Veslanje je pač šport, ki tekmovalcem ne nudi želenih zaslužkov. Zato sem se zaposlil, posledično pa po koncu veslaške kariere nisem imel večjih težav," pravi najstarejši član legendarnega četverca brez krmarja, danes 51-letni Janša, ki pa vseeno še čuti posledice tekmovalnega športnega udejstvovanja.

"Posledice dolge kariere so najbolj vidne v fazi mirovanja. Takrat me namreč vse boli. Zato moram ohranjati dobro telesno pripravljenost in se stalno gibati. Na srečo mi fleksibilni urnik omogoča udejstvovanje s športom. Seveda, ob dogodkih v festivalni dvorani sem v službi večji del dneva, sicer pa manj," pravi navdušeni tekač, za katerim so tudi že štirje maratoni (Ljubljana, Radenci, Beograd in Berlin). Osebni rekord? Tri ure in štirinajst minut v Berlinu.

Mujkič se ne more ločiti od veslanja

Bled bo vedno športni dom Sadika Mujkiča. Foto: Vid Ponikvar O maratonu pa vse bolj razmišlja tudi Sadik Mujkič, ki je veslo postavil v kot leta 1998. "Vedno sem govoril, da me to ne zanima. No, prihodnje leto bom dopolnil 50 let. Morda je to lepa priložnost, da se kot ljubiteljski tekač preizkusim še na 42-kilometrski razdalji. Sicer pa je tek res moja strast, čeprav je bil sprva odgovor na kakšen odvečen kilogram in zdravstvene težave," pravi dobitnik dveh olimpijskih kolajn, ki z veslanjem ostaja povezan kot klubski trener mlajših rodov na Bledu.

"Kot te nekaj tako zelo zaznamuje, kot je veslanje mene, je težko presekati povezavo," pravi Mujkič, ki pa je zaposlitev našel zunaj športnih meja. Še kot aktivni veslač je deloval kot avtomehanik, se nato v programu zaposlovanja športnikov v javni upravi preselil pod okrilje notranjega ministrstva. Danes je zaposlen kot upravnik na policijski enoti Kranj. Njegovo delo je skrb za objekte.