Joc Pečečnik: Slovenci bomo sami sebe pojedli

Pomeni ''razpustitev'' prvega moštva - enajstih najdražjih igralcev - konec resnejših ambicij Interblocka, ki je s tem dal vedeti, da ga ne zanima več boj za vrh in osvajanje lovorik, ali pa se za tem skriva le nova radikalna poteza, ki bi ljubljanski klub še bolj usmerila na tirnice mladega in obetavnega kolektiva, ki počasi, a strpno gradi šampionsko generacijo? Bolj kot karkoli drugega predstavljajo konkretni ukrepi prilagoditev stanja dejanski situaciji. Od prvega dneva smo s klubom gojili napredno in agresivno politiko, ki je bila usmerjena in izključno povezana z moderno infrastrukturo. To je bil naš pogoj in edini cilj. Interblock je dosegel skoraj nemogoče, saj je po dveh polnih sezonah po našem prihodu osvojil tri vrhunske lovorike in dvakrat igral v Evropi, hkrati pa nam postregel z državnim prvakom v mladinskih selekcijah. Ima zavidljiv podmladek za prihodnost v vseh selekcijah. To, kar se dogaja, ni nič drugega kot izraz trenutnih razmer, ki so nam pokazale, da štadiona za Bežigradom ne bo minimalno štiri leta in da od prvotne igralske zasedbe nimamo nikogar, ki bi ga lahko pripravljali za otvoritveno tekmo čez štiri leta. Odločili smo se, da je nesmiselno vztrajati pri neki zasnovi, ki je izgubila vse svoje temelje s tem, da sem jaz zasebni investitor, ki vlagam svoj denar v projekte, ki jih krojijo vsi drugi razen mene. Naredil sem neumnost, da sem tako temeljito verjel na splošno podporo okoli pridobivanja gradbenega dovoljenja. To je edini razlog za nastale razmere, saj je stvar enostavna. Z izgradnjo novega štadiona se pojavijo nove poslovne oblike in možnosti za naš športni sistem, igranje na Žaku pa niti Interblocku niti Olimpiji ne prinaša ničesar, pa tudi če si državni in pokalni prvak hkrati. Recesija našega kluba ni prizadela na način, da so se nam zmanjšali prihodki, ampak zaradi zavlačevanja pri pridobivanju gradbene dokumentacije ne moremo pridobiti planiranih sredstev, novih sponzorjev pa nam ni uspelo pridobiti.

Doživljate odhod enajsterice igralcev kot osebni poraz, vidite v tem povezanost z nepredvidljivim gospodarskim stanjem in varčevanjem? Na žalost sem moral na poslovni obisk v ZDA, tako da prav v zadnji fazi nisem sedel s fanti. Potrebno je povedati, da naše nogometaše nismo v nobeno stvar prisilili in da smo se z vsemi razšli sporazumno, na način, da smo jim poplačali vse za nazaj in tudi za nekaj mesecev vnaprej, kar kaže na dejstvo, da smo želeli, da tudi oni ne čutijo, da smo jih odpravili na nekorekten način. Vsem želim vse najboljše in edino, kar jim nismo mogli zagotoviti, je nadaljevanje pogodb, saj bi se nam potem finančna struktura kluba nekje marca popolnoma sesula, tako pa bomo imeli sedaj proračuna vsaj za dve leti na računu. To ne čutim kot osebni poraz, čeprav lahko rečem, da kljub mojim visokim nagradam igralci v preteklosti velikokrat niso pokazali temu primernega odnosa na igrišču. Ne želim nikomur ničesar očitati, ampak takšna sporočila sem dobival z vseh strani, tako iz medijev kot javnosti. Upam, da bo sedaj zavladal nov naboj mladosti in želje, ki vodi v sinergijo z ljubeznijo do nogometa. To, kar smo naredili v našem klubu, je nekaj, kar drugi klubi ne upajo narediti, čeprav suvereno trdim, da so vsi v slabšem finančnem stanju kot NK Interblock. Mi gledamo, kako bomo plačevali naprej, ostali klubi z redkimi izjemami že na obstoječe izgube pridelujejo vsak dan večje dolgove. To so podatki, ki so dejstva, in se dogajajo, klubski funkcionarji pa ne morejo pomagati, saj enostavno prilivov in denarja za šport v tej državi ni več ... Prav bi nam prišla PRONOLI liga, a se nam ni uspelo dogovoriti. Klubi bodo slej ali prej povedali na glas tisto, kar danes počnem sam. Meni ni težko, da povem na glas, kakšno je stanje, kljub temu da je javno priznavanje poslabšane finančne situacije zaradi odmika gradbenega dovoljenja velika sramota, osnova za posmeh in kritiziranje ter posmehovanje ljudi, ki od športa živijo in bi jih trenutna situacija morala skrbeti bolj kot kadarkoli prej ...

Koliko ob vseh nizkih udarcih, ki jih spremljate na vsakem koraku (v javnosti samooklicani kvazibogat in umeten klub brez duše ter navijačev, grozovite težave s pridobivanjem potrebnih dokumentov pri prenovi bežigrajskega stadiona), sploh še premorete energije in želje pri vlaganju v nogometne (ne)uspehe Interblocka? Včasih me zelo prizadene, a se navajam, predvsem pa me skrbi, da bomo Slovenci sami sebe pojedli. Energijo še imam in če bom dobil gradbeno dovoljenje v letu 2010 in če finančna situacija ne bo slabša kot letos, bomo vse nadoknadili in izpolnili vse, kar smo si zadali. V Sloveniji je dobra novica hkrati slaba novica, ljudje so se na njih navadili in so od njih odvisni, a hkrati na njih vpliva tako, da so vse bolj zaskrbljeni in brezciljni. To ni dobro za prihodnost države, kaj šele športa. Velikokrat se sprašujem, zakaj mi je sploh tega treba, da sem ves težko prislužen denar vložil v štadion in nogomet in si s tem v Ljubljani pridobil sovražnike. Dokler je stanje takšno, pač nimamo perspektive. O Interblocku lahko rečem le to, da je v svoji kratki zgodovini dosegel več, kot smo si lahko želeli, če pomislimo, da smo v začetku bili pripeljani v nogomet s strani ljudi, ki so nam postavljali nerealne cilje in pravljice.

Iz kje ste do sedaj črpali motiv za projekt Interblock? Kot rečeno, je strateški model sistema Interblock narejen do zadnje vejice. Ko začutiš, kakšne dimenzije bi lahko imel takšen projekt, te posrka vase. Še danes sem stoodstotno prepričan, da smo na pravi poti. Na žalost že od prvega dne ni druge alternative, kot gradbeno dovoljenje za izgradnjo nove sodobne infrastrukture.

V vašem razmišljanju je nenehno prisoten projekt prenove bežigrajskega stadiona? Na javni predstavitvi ste nedavno v družbi eminentnih gostov odpirali šampanjec, gradbenega dovoljenja pa kar še ni bilo ... Izjavili ste, da boste počakali do konca avgusta in izpostavili, da v primeru, če ne boste prejeli zelene luči, tudi vrgli puško v koruzo. Kakšno je razmišljanje sedaj, konec oktobra? Vsak dan razmišljam samo o tem, kako naj se izogibamo vsem manjšim in večjim težavam, ki jih imamo na poti do gradbenega dovoljenja. Nisem vešč pri upravnih postopkih, zato najemam strokovnjake, da izvajajo ta zapleten postopek. Njim moram zaupati in verjeti. Prisotnost politike je predstavljala zame jasno podporo in opredelitev do novega projekta. Politika ni pravi partner za izvedbo gradbenega dovoljenja. Na prvem mestu je profesionalni projekt v okviru zakonskih določb. Konec oktobra je moje razmišljanje povezano z dejstvom, da bi se gradbeno dovoljenje lahko pridobilo v tretjem kvartalu 2010 in da smo na zelo dobri poti. Verjamem v to, da nam bo uspelo, sicer ne bi delal takšnih tektonskih premikov v klubu. Naš klub bi lahko z vsemi igralci igral do konca sezone in jim ne bi plačeval mesečnih plač, ter se obveznosti znebil preko prisilne poravnave, vendar to ni naš slog, kljub temu da bi bilo to ceneje kot vsem izplačati dogovorjeno odškodnino za prekinitev v obliki prihodnjih plač.

Kdo je kriv za nastalo ''status quo'' stanje, ko gradbeni stroji za Bežigradom že dalj časa mirujejo? Težko rečem, kdo je kriv, verjetno jaz najbolj, saj bi moral vlagati šele takrat, ko bi imelo zemljišče gradbeno dovoljenje, kar pa ni bilo mogoče. Vsi smo pozabili, da je na štadionu kraljeval Ivan Zidar, ki ni pustil nobenih dogovorov, saj je imel v lasti določena zemljišča, brez katerih ne moreš ničesar. Deset mesecev in veliko denarja sem na svoj riziko porabil samo zato, da smo sploh lahko začeli razmišljati o partnerstvu v družbi Bežigrajski športni park (BŠP). Sosedje iz Fondovih blokov so jezni name, ker sem solastnik družbe, v katero je Mestna občina Ljubljana (MOL) vložila zemljišče, ki so ga imeli brezplačno v uporabi za njihove vrtičke. Jaz s tem nimam ničesar, pogoj za vstop v družbo je bilo s strani družbenikov bremen prosto zemljišče in MOL je takšno zemljišče vložila v našo skupno družbo. Nihče se ni pritožil, sedaj pa so sosedje jezni name.

Je prenova ob (ne)podpori političnih krogov sploh mogoča? Mislim, da ne.

V slovenski nogomet ste vstopili kot vizionar, samostojni zanesenjak, ki je vedno dajal sredstva iz lastnega žepa ter vse skupaj v javnosti začinil z obilico dobre volje in optimizma. Lahko takšne osebe v trenutku sedanjega slovenskega nogometa, ki lebdi med polprofesionalnim in profesionalnim načinom dela, sploh še vidijo smisel za delo v prihodnosti? Ne vem, kot kaže do sedaj, je moja pot napačna in vsi nam govorijo, da smo naredili preveč napak. Če to drži, potem je bolje, da takšnih ljudi, kot sem jaz, v športu ni, saj športa ne moreš delati sam. Jaz sem svoje delo opravil korektno in profesionalno in tudi sredstva, ki jih vlagam, niso majhna. Prepričan sem, da je naš koncept na dolgi rok pravilen. Kot sem že velikokrat do sedaj povedal, je ta projekt izključno povezan z gradnjo štadiona in na delu z mladimi.

So vaši rezultatski apetiti postopno padali tudi zaradi nezmožnosti pomoči pri vodenju lige, ki jo je takrat zaustavil mariborski tabor? Cilji nam do danes niso padali in še naprej ostajajo isti. Prisiljeni smo spremeniti strategijo oziroma pot do ciljev, zaradi zamude pri izdaji gradbenega dovoljenja, saj res nismo načrtovali, da se bo postopek zaviral kar tri leta s strani različnih dejavnikov.

V Ljubljani se na ulicah rado omenja, da boste odnehali s projektom Interblock in pristopili k Olimpiji, ki bi bila zelo vesela vaših vloženih sredstev. Je takšna poteza sploh mogoča oziroma ste jo kdaj načrtovali? Kot sem že večkrat povedal, je Olimpija blagovna znamka moje mladosti in pač razen v nogometu podpiram Olimpijo v vseh drugih športih. To, da se kluba nikoli nista združila, je predvsem zasluga tistega igralskega "puča", ki je za neko kratko obdobje zavladal v Olimpiji in tudi klavrno končal. K združitvi sva bila nagnjena oba predsednika in župan, nato pa so spregovorili igralci, ki so napadli predvsem župana Jankovića. Mislim, da bo v teh časih težko voditi nogomet v Ljubljani in da se od Olimpije pričakuje veliko. Finančna situacija kaže na zelo nestanovitno prihodnost in morda bo klube prisilila v sicer nesprejemljiva partnerstva in dejanja. Pred nekaj tedni sem se sestal z vodjo skupine Green Dragons in ugotovila sva, da smo se v preteklosti premalo pogovarjali in da je bilo obdobje, ko so me čakali z odprtimi rokami, jaz pa tega nisem vedel ... Nikoli ne reci nikoli, vse za dobro nogometa. Je pa težko, saj sta to dva samostojna kluba, ki imata v načrtih tudi pripadnost k določeni infrastrukturi. Če se Interblock in Olimpija hipotetično združita v en močan klub, kje bi ta klub igral? Za Bežigradom, kjer je bil vedno dom Olimpije, ali v Stožicah? Če bo igral v Stožicah, kaj potem z Bežigradom in obratno ... Ni tako preprosto, kot se zdi.

Do kdaj boste še vztrajali na nogometnih poljih? Vas mika tudi kak drug šport? Je možen scenarij, da Interblock v prihodnosti popolnoma zamre? Kaj bo v tem primeru z akademijo mladih ter mlajšimi kategorijami? Vztrajal bom do takrat, dokler ne bom izgubil zadnjega upanja za izdajo gradbenega dovoljenja ali pa mi bo zmanjkalo sredstev za vlaganje v šport. Vsekakor se za mladinski pogon Interblocka ni treba bati, ta bo deloval še dolgo časa, če tudi štadiona ne bo. Lahko pa se zgodi, da bomo moči združili skupaj z še enim klubom.