Gorazd Škof Noben trener ali psiholog nam ne bi mogel pomagati

Še vedno sila razočaran nad porazom in izpadom v osmini finala evropske lige prvakov je spregovoril o dogajanju na severu Nemčije, tekmi in občutkih. V ekipi pač v tej sezoni ni prave "kemije", pravi 29-letni Brežičan. Zaveda se tudi, da bo v prihodnjih letih za slovenski rokomet še precej težje narediti rezultat v Evropi.

Po dveh dneh so se verjetno glave že ohladile. Kako zdaj, ko je vsega konec, gledate na povratno tekmo osmine finala lige prvakov proti Flensburgu, ki ste jo izgubili z desetimi goli razlike ter se poslovili od Evrope? Kaj naj rečem? Težava celotne tekme je bila v tem, da smo igrali izredno slabo. Tako v napadu kot obrambi. Nemci so igrali zelo podobno kot v Celju, morda za 25 odstotkov bolje. A če bi mi vsaj nekaj sestavili skupaj, nikoli ne bi mogli izgubiti takšne prednosti. Obrambo lahko treniraš, a njeno bistvo je borba, žar, vztrajanje. Glave so nam popolnoma odpovedale.

Ekipa Celja Pivovarne Laško je v tej sezoni prikazala nekaj briljantnih in nekaj zelo slabih predstav. Dejstvo je, da ji manjka stalnost … Nimamo je. Jasno je, da ko ključnim igralcem ne steče, ostali ne znajo igrati. Nikogar ne želim obsojati, saj ima vsakdo slab dan, a takšne stvari se ne smejo dogajati, nam pa so se mnogokrat!

Pred tekmo so se zdele vaše misli umirjene in zbrane. V kakšnem stanju ste bili igralci? Kot je dejal naš trener Kasim Kamenica, smo do odhoda (četrtka zjutraj; op. p.) bili res osredotočeni na eno in edino stvar. Veliko smo se pogovarjali, razmišljali. A potem se je to ob prihodu v Nemčijo kar nekako izgubilo. Preveč smo se sprostili. Sam pred tekmo nisem niti pomislil na možnost tako črnega scenarija, kot se je zgodil ... Vsi smo bili pripravljeni igrati "na polno".

A to se ni zgodilo … Ne, dogovorili smo se, da bomo igrali borbeno do konca, na vso moč. A ni bilo nič od tega. Še jaz sem iz gola kričal v obrambo "Dikotu" (Miladinu Kozlini; o. p.) in Suliću (Renatu; o.p.), da naj kaj naredita, spremenita. Pa nič od tega.

Je bilo že ob polčasu v garderobi čutiti obup v vaši ekipi? Nemci so pač že takrat vodili za osem zadetkov … Ne, ob polčasu smo rekli, da še ni nič izgubljeno, saj smo v skupnem seštevku v prednosti. V miru smo se pogovorili in se dogovorili, kaj moramo izboljšati. Ampak dogovora se nismo držali. Ni bilo borbenosti. V tem primeru nam ne bi mogel pomagati noben trener in noben psiholog!

Razočaranje pa je ob koncu vseeno bilo hudo. Je prineslo tudi kakšno razburjanje ali nesoglasja med vami igralci? Nesoglasja? Vsak se je zaprl vase in premleval izgubljeno priložnost. Edini, ki ima pravico kaj reči in nam lahko "zabrusi", je kapetan Edvard Kokšarov. Nihče drug te pravice nima.

Je torej obstanek v osmini finala lige prvakov realna slika Celja Pivovarne Laško? Realno je to, da smo dobili tekmeca po meri, po zmagi s +10 je nerealno, da smo obstali tu. Jasno je, da smo nekje v bližini, ampak med top 8 in 16 je precej velik preskok.

Celje se prvič po devetih sezonah ni uvrstilo v četrtfinale lige prvakov. Kaj manjka ekipi? Kemije pač ni. Nismo pravo moštvo. Nekateri se malce več družijo skupaj, drugi manj. Rekel bi, da nam manjka to, da bi igrali za publiko, za slovenski narod. Celje je le neke vrste simbol Slovenije, ki ga po svetu dobro poznajo. Ni pravega žara.

Vas je po tekmi nagovoril predsednik kluba Tone Turnšek? Ne, po tekmi smo bili igralci sami. Nihče ni prišel v garderobo in z nikomer posebej nismo govorili.

Kakšen finale napovedujete v ligi prvakov? Vse kaj drugega kot španski finale bo veliko presenečenje. Španci toliko vlagajo v rokomet, da se pozna pri ekipah, igri, vsem. Sam bom sicer navijal za Fotex, saj se vedno prebije med osem, nikoli pa mu ne uspe priti na vrh.