Ermin Hasič: Imam 32 let in to so najboljša vratarska leta

Z nekdanjim članom Olimpije in Unterhachinga smo se pogovarjali o trenutno zelo vročih dogodkih v Kopru. Kapetan "kanarčkov" verjame v svetlejšo prihodnost.

Proti Mariboru ste se zelo izkazali in z dobrimi obrambami svoji ekipi zagotovili pomembno zmago … Nekaj žog sem obranil, nekaj žog pa me je zadelo (smeh, op.p.). Gostje so resda zgrešili nekaj lepih priložnosti, naša borbenost in odločnost z igralcem manj pa je bila nagrajena z drugim zadetkom, ki je pomenil nove tri točke. Po tekmi proti Širokemu Brijegu smo bili prepričani, da bomo zmagali, hkrati pa se nam je nasmehnila tudi sreča.

V obup ste spravljali predvsem mariborskega napadalca Dimitra Makrieva … Lahko bi dejal, da sem imel svoj dan … Ali pa ga on ni imel. Sicer je zadel z enajstih metrov, a potem tudi zgrešil povsem prazna vrata. Morda je bil prav to odločilen dogodek na tekmi. Če bi takrat zadel, bi se zgodba bržkone razpletla povsem drugače.

Vaša dobra predstava ima še toliko večjo težo, ker sedaj zasedate vrh PrveLige Telekom Slovenije …< Trenutno mi gre dobro. Trener vratarjev Željko Maksič dobro dela z nami, kažejo pa se tudi rezultati priprav, ki smo jih opravili zares dobro. Dobro smo začeli prvenstvo, treba pa se je zavedati, da imamo mlado ekipo, ki v povprečju - če ob meni odštejemo še Enesa Handanagiča - šteje vsega dvajset let, zato bo težko ostati na vrhu. Sicer pa bi pohvalil soigralce, ki zavzeto trenirajo in upam, da bomo sezono končali med prvimi šestimi ekipami. Zelo mi je žal, da so odšli nekateri najboljši igralci, a s tem se pač moramo sprijazniti. V minuli sezoni smo bili po vsej smoli, ki smo jo imeli, šesti, kar je bil na koncu dober rezultat. Menim, da imamo tokrat slabšo, a bolj homogeno ekipo. Vendar pa si kakšnih čudežev ne moremo obetati, mislim, da je naš najvišji domet tretje mesto, če bi se nas seveda spremljala tudi sreča.

Sezona se je šele dobro začela, v klubu pa se je zgodilo že marsikaj … Res je. Izpadli smo iz Evrope, a če bi povratno tekmo odigrali pred našimi navijači na Bonifiki, potem verjamem, da bi se razpletlo povsem drugače. V Celju pa je bil štadion skorajda prazen. Za komentiranje o dogajanju v klubu pa nisem prava oseba, ostali, ki vodijo klub, bodo znali povedati kaj več.

V zadnjem času je bilo v klubu zelo burno. Kam plove koprska barka? Nisem si mislil, da se bo zgodilo kaj takega. Upam, da se bo čim prej vse umirilo in bi lahko nadaljevali s projektom, ki sta ga začrtala Milan Mandarić in župan Boris Popovič.

Ste tudi kapetan, zato predstavljate nekakšno vez med igralci in upravo kluba. Kako trenutni dogodki vplivajo na mlade igralce? Lahko bi dejal, da sem nekakšen člen in obe strani skušam čim bolj povezati. Velikokrat jih s trenerjem bodriva in pomagava, da razmišljajo le o nogometu. Mislim, da kljub vsemu ne bo prišlo do kakšnih večjih pretresov in verjamem, da se bo na koncu vse dobro končalo. Za mlade pa je to še dodaten stres, zato se bo treba psihično dobro pripraviti in se osredotočiti le na igrišče. Zmaga proti Primorju bi nam pomenila zelo veliko.

Ste zadovoljni, da v klubu ostaja trener Vlado Badžim? Z njim se dobro razumem, kar je temelj za vnaprej. Če nimaš dobrega odnosa, je zelo težko delati. Sem najstarejši igralec in imam zelo dobre odnose tako s soigralci kot z upravo kluba. Mislim, da naš trener dobro dela, igralci ga spoštujejo, zna pa nas tudi zelo motivirati, kar se je pokazalo v zadnjih šestih mescih minule sezone in uvodnih treh krogih novega prvenstva.

Po odhodu Jasmina Handanoviča ste znova postali prvi vratar. Kako dolgo se še vidite med vratnicama? Imam 32 let in to so najboljša vratarska leta, torej obdobje, v katerem lahko prispevam maksimum. Še vsaj tri ali štiri leta bom igral, nato pa bom mesto prepustil mlajšim.

Vas igranje izven meja še mika? Ob dobri ponudbi bi tehtno razmislil. Če bi me zanimalo, bi zagotovo odšel. Ni pa to moja prioriteta. Bil sem v tujini in videl, kaj je profesionalizem.

Vaša nemška avantura se ni najbolje končala … To je bila zame velika izkušnja v življenju. Spoznal sem nemški način življenja, ter se prepričal o njihovi disciplini pri delu. Če bi imel malo več sreče, bi lahko ostal več kot dve leti. Razlog mojega neigranja je bil ta, da so vse stavili na domačina, jaz pa nato nisem več dobil prave priložnosti. V tujini je pač tako, da ima domač igralec vedno prednost. Govorili so mi, da nisem s srcem v klubu in me dali na tribuno. Pred mano je tam igral tudi moj dober prijatelj Sašo Jakomin, ki mi je svetoval, naj se preizkusim pri nemškem drugoligašu, za kar pa mi danes ni žal. Videl in spoznal sem veliko stvari. Na koncu je prevladala želja po igranju, zato sem se znova vrnil v Koper.

Bili ste eden izmed štirih slovenskih predstavnikov, ki so nastopali v evropskih pokalih. Kako ocenjujete nastope Maribora, Gorice in Domžal? Maribor je nesrečno izpadel, Gorica je doma igrala dobro, na gostovanju pa jim ni šlo najbolje. Domžale so se na Maksimirju dobro upirale Dinamu, odločilna pa je bila predvsem prednost Hrvatov s prve tekme. Nastopi slovenskih ekip bi bili lahko boljši, a to je trenutna slika slovenskega nogometa.

Kakšen je vpliv Milana Mandarića v klubu? Jaz sem prišel v klub pol leta po Mandariću, zato ne morem govoriti, kako je bilo pred tem. Klub ima neko vizijo, igralci pa na to kaj dosti ne moremo vplivati. Trenutno o njegovem statusu ne vem kaj prida, saj z njim nikoli nisem govoril o ambicijah. Lahko pa povem, da je v tem času veliko prispeval za klub. Nazadnje je bil na tekmi v Celju, videl pa sem ga še trikrat v Kopru. Ne vem pa, kaj se dogaja in kakšne načrte ima.

Imate morda kakšno še neizpolnjeno nogometno željo? Ne. V ospredju sta zdravje in sreča, potem bo tudi vse ostalo prišlo na svoje mesto. Dodal bi, da sem si v drugem krogu proti Domžalam v dvoboju z Dariom Zahoro poškodoval koleno, zato si tri dni pred tekmo bolečine lajšam s tabletami. Ko pa je tekme konec, pa je skorajda neznosno. Zdravniki predvidevajo, da gre za poškodbo meniskusa, a bom kaj več vedel v naslednjih dneh.

Kdo izmed igralcev in klubov bo v tej sezoni po vašem mnenju najbolj opozoril nase? Od igralcev bodo izstopali tisti, ki bodo dosegli največ zadetkov. Med te lahko štejemo Makrieva, Ljubijankiča, Zahoro, Rakoviča, od soigralcev pa bi stavila na Daliborja Volaša. Bitko za vrh pa bodo po vsej verjetnosti bili Maribor, Domžale in HiT Gorica.

Že morda veste kaj boste počeli po končani karieri? Hm … Ko se bom nekega dne poslovil od nogometa, se najverjetneje ne bom več vrnil nazaj. Trinajst let profesionalnega nogometa bo dovolj. Najprej se bom odpočil, potem pa bom videl, kaj in kako naprej. Zaenkrat nimam posebnih ambicij.