Cilj presegli, a od idealnega je daleč

Na Atletski zvezi Slovenije (AZS) so pred odhodom na letošnje največje atletsko in tudi športno tekmovanje na svetu ostali zvesti tradiciji in si niso postavljali (pre)visokih ciljev. Medalja in finale ali dva je bil cilj pred odhodom v Berlin. Že po prvem delu tekmovanja so z medaljo in tremi finalnimi uvrstitvami naši reprezentanti in reprezentantke presegli cilj. Kljub temu njihovim nastopom v nemški prestolnici ne moremo prisoditi ocene odlično. Veliko je bilo namreč takšnih, ki so močno razočarali.

Kozmus bo še razveseljeval

Dotaknimo se najprej tistih, ki so razveselili. V prvi vrsti je to zagotovo Primož Kozmus, ki je dokazal, da je trenutno najboljši metalec kladiva na svetu. V sicer ne preveč kakovostnem finalu je Brežičan zlahka ugnal konkurenco in osvojil zlato medaljo. Po srebru s prejšnjega svetovnega prvenstva in lanskoletni olimpijski medalji je še tretjič zapored na velikih tekmovanjih razveselil slovenske navijače. Je verjetno najboljši slovenski športnik ta hip, veseli pa, da je zmagal kljub temu, da je letošnjo sezono vzel kot prehodno po olimpijski in ni treniral tako, kot bi sicer. Če bi, bi bil še boljši. A moči hrani za prihodnje sezone, ko namerava napasti svetovni rekord in na OI 2012 osvojiti novo olimpijsko zlato. Če ne bo težav s poškodbami, smo prepričani, da bo v London prišel z dvema dodatnima (zlatima?) medaljama z evropskega prvenstva prihodnje leto ter SP, ki bo čez dve leti v Daeguju. Okrog sebe je slovenski rekorder sestavil verjetno najboljšo ekipo za trening na svetu, psihično je zelo močan, izkušenj mu ne manjka in trenutno ni videti nobenega, ki bi ga lahko zrinil s prestola. Veseli tudi, da se odslej ne bo več ukvarjal z borbo za pravice športnikov, ki mu je v zadnjem letu vzela veliko moči. Poizkušal je, a mu nihče ni sledil, zato se bo zdaj posvetil zgolj tistemu, pri čemer je najboljši. Devetindvajsetletni atlet nas bo v prihodnosti prav gotovo še razveseljeval.

Še dva z odličnima ocenama

Odlično je na Olimpijskem štadionu nastopil tudi Miran Vodovnik, ki se je v metu krogle uvrstil v finale, tam pa prehitel še štiri konkurente in zasedel visoko osmo mesto. Čeprav so ga mnogi že odpisali, je v letošnjem letu robustni atlet iz Oplotnice dokazal, da če meče optimalno, sodi v sam svetovni vrh. Boj za stopničke napada že nekaj let, a za zdaj mu še ni blizu. Toda če bo v prihodnosti še nekoliko izboljšal svoje najdaljše mete, se slovenskemu rekorderju želja morda izpolni. Če ne drugje, vsaj na EP, saj je konkurenca v svetu vseeno (pre)močna. Zelo pozitivno oceno si zasluži tudi Martina Ratej, ki se je prebila v finale meta kopja. Atletinja, ki je kopje pred leti že skorajda postavila v kot, a jo je o nasprotnem prepričal njen trener Andrej Hajnšek, je z uvrstitvijo med najboljših dvanajst metalk kopja presenetila. Nekoliko je oceno skazila s finalnim nastopom, v katerem je prehitela le eno tekmovalko. Bodlo je v oči predvsem to, ker se je finala lotila premalo zagnano. Tudi sama je po nastopu dejala, da ni bilo prave želje in sploh ni čutila, da bi tekmovala v finalu. Kaj takega se športniku, ki tekmuje na najvišji ravni, ne sme zgoditi. Pri 27 letih je še dovolj mlada, da si pribori še kakšen finale na največjih tekmovanjih. Takrat bo, upajmo, metala bolj pogumno in se morda kdaj borila tudi za mesta povsem pri vrhu.

Trije zelo solidni

Pozitivno oceno si zaslužijo še trije člani slovenske vrste. Sonja Roman v teku na 1500 metrov sicer ni prišla v želeni finale, a ji ne gre očitati ničesar. Izkušena atletinja, ki se je šele letos prebila v sam svetovni vrh in marca osvojila bron na evropskem dvoranskem prvenstvu, poleti pa dosegla odličen čas 4:02,13, je dala vse od sebe. Vse skupaj nas je njen osebni rekord, ki ga je tekla na zlati ligi v Rimu, zavedel. Prekmurka se temu izidu namreč v tej sezoni kasneje ni približala, zato je v boju za finale v močni in zgoščeni konkurenci, ki letos pri ženskah vlada v teku na 1500 metrov, ostala brez možnosti. Taktično je v polfinalu tekla zelo pogumno in zrelo, a ko se je začela borba za mesto med najboljšimi dvanajstimi, ji je zmanjkalo moči. Trenutno, žal, še ni dovolj dobra, da bi brez težav prišla v finale največjih tekmovanj. A po sezoni 2009, v kateri se ji je naposled odprlo, smo prepričani, da bo trenirala še bolj zavzeto. Motiva ji ne manjka in upajmo, da bo v prihodnji sezoni še nekoliko izboljšala svojo pripravljenost, redno tekla malce nad štirimi minutami in bo na EP v Barceloni kandidatka za najvišja mesta. V svojem zadnjem nastopu na velikem tekmovanju je povsem zadovoljil tudi maratonec Roman Kejžar, ki se je pogumno podal na berlinsko traso in se razvrstil nekje okoli sredine nastopajočih. Čas, ki ga je dosegel, je pri njegovih 43 letih povsem zadovoljiv, in ob odhodu v pokoj si je nekaj takega tudi zaslužil. Z resnim treningom bo prenehal, ker nima dovolj podpore, kar je škoda. Upamo, da se bo kmalu našel kdo, ki ga bo nadomestil. Za zdaj ga sicer še ni videti. Solidno je nastopila tudi Snežana Rodić v troskoku, ki se je kljub zdravstvenim težavam, ki jih je imela v tej sezoni, približala svojemu osebnemu rekordu in najboljšemu izidu. Če bi bila zdrava, bi se v konkurenci, ki letos ni blestela, zelo verjetno prebila med najboljših dvanajst.

Poškodovanima ni šlo

Vsi ostali so razočarali. Nastop Marije Šestak na letošnjem SP je bil napaka. Ob težavah, ki jih je imela v tej sezoni, bi bilo bolje, če bi ostala doma. A drugouvrščena z letošnjega dvoranskega EP je v športnem duhu želela najbolje, zato jo gre razumeti. Podobno lahko ugotovimo za Nino Kolarič v skoku v daljino, ki pa je še mlada (22 let), zato je prav, da si nabira izkušnje na velikih tekmovanjih. Boštjan Buč je, čeprav je napovedoval drugače, še četrtič zapored na SP izpadel v kvalifikacijah teka na 3000 metrov z zaprekami in bil daleč od uvrstitve v finale. V oči bode, da je v prvem delu teka držal stik z vodilnimi, nato v enem krogu izgubil vse, v finišu pa našel moč za hiter zaključek. Očitno trenutno psihično ni dovolj močan, da bi se boril za finale. V skoku s palico je bil Jurij Rovan spet daleč od finala, kar je bilo za pričakovati, čudi pa, kako izkušeni slovenski atlet z lahkoto sprejema svoje ne preveč uspešne nastope. Pravi, da se je zabaval in je zadovoljen. Upajmo, da se bo kdaj zabaval tudi ob boljših nastopih.

Polom šprinterjev

Največje razočaranje so priredili šprinterji. Pia Tajnikar in Sabina Veit sta na 100 oziroma 200 metrov tekli zelo slabo. Že tako bi se s svojima najboljšima letošnjima izidoma težko prebili visoko, za nameček pa sta za njima krepko zaostali in končali na repu konkurence. Za 23-letni šprinterki radi pravimo, da sta mladi, a to ne bo povsem držalo. Mnoge njune vrstnice in vrstniki namreč že krojijo svetovni vrh. Nenazadnje je tudi Matic Osovnikar, ki je letos sicer spet razočaral, v njunih letih tekel v polfinalu OI. Škofjeločan je v Berlinu še tretjič zapored na velikih tekmovanjih zaostal za pričakovanji, kar je skrb vzbujajoče. Če je bil njegov nastop na lanskoletnih OI še kolikor toliko zadovoljujoč, sta bila izpada v kvalifikacijah letošnjega dvoranskega EP (60 metrov) in SP v Berlinu poloma. Obakrat sta ga pokopala štarta in če smo pred časom vselej govorili, da 29-letni šprinter spada med najbolj zanesljive slovenske športnike, ki na velikih tekmovanjih nikoli ne razočarajo, trenutno velja ravno obratno. Morda ne bi bilo slabo, če bi se vrnil tudi k teku na 200 metrov, saj bi imel tako več možnosti za popravo vtisa. Kot je letos tudi sam dejal, mu je najbolj žal, ker je imel samo eno priložnost, da pokaže, česa je sposoben. Ki jo je hitro zapravil. Če bi tekel v dveh disciplinah, bi bilo drugače. V vsakem primeru pa je jasno, da v svetovni konkurenci trenutno še zdaleč ne kotira tako visoko, kot je pred dvema letoma. V tem času je šla njegova konkurenca krepko naprej, medtem ko sam stagnira oziroma celo nazaduje. Vseeno verjamemo, da lahko Osovnikar najde pot iz predora in se začne dvigovati. Čeprav je jasno, da lahko o ponovitvi Osake 2007 ali Göteborga 2005 v tako ostri in zgoščeni konkurenci zgolj še sanjamo …

Berlinska ekipa je stara

Kakšna je prihodnost slovenske atletike? Pogled na povprečno starost reprezentance (28,9), ki je Slovenijo zastopala v Berlinu, zagotovo ne ponuja preveč optimizma. Večina atletov in atletinj, ki so zdaj v slovenskem vrhu, ni ravno mlada. Seveda jih še zdaleč ne gre odpisati, a počasi bo treba najti nove, ki bodo nadomestili zvezde, ki zdaj sijejo v slovenskem atletskem prostoru. Odkar je na čelo AZS prišel Peter Kukovica, dajejo velik poudarek delu z mladimi. Produkt sistematičnega dela z mladimi naj bi bil viden čez nekaj let, zato se, kot zatrjujejo vodilni v slovenski atletiki, za prihodnost ne gre bati. A če smo iskreni, trenutno razen obetavne metalke kladiva Barbare Špiler, in morda še koga, ni videti nikogar, za katerega lahko napovemo, da se bo nekoč boril za visoke uvrstitve na velikih tekmovanjih.