Rokometni prvoligaši v Sloveniji: vzhod proti zahodu vodi 11:1

Že bežen pogled na zgornji zemljevid pove kar precej o razpršenosti ali – če želite – nagnetenosti slovenskih rokometnih prvoligaških klubov. Če nam je dovoljen ščepec metaforičnosti: slovenska kokoška je na gosto posejana z njimi predvsem po svojem sprednjem oziroma vzhodnem delu. Če sem (pogojno) prištejemo še Ljubljano, vzhod proti zahodu, katerega barve brani zgolj Izola, "vodi" kar 11:1.

Mali proizvajajo za velike

Regionalno po številu prvoligašev prednjači Dolenjska s Trimom (Trebnje), Krko (Novo mesto), Ribnico in SVIŠ (Ivančna Gorica). Če dodamo še oba posavska kluba, ki sta, roko na srce, ostala med prvoligaši zaradi težav ali odpovedi drugih, jugovzhodni del države drži pokonci že polovico lige. Res je, ne gre za velikane slovenskega rokometa, ampak ti velikani se napajajo ravno pri manjših klubih, ki jih prerastejo najbolj nadarjeni igralci. Najbolj očiten dokaz? Trenutno trije vodilni klubi 1. NLB Leasing lige Gorenje, Maribor in Celje imajo na položaju srednje zunanje igralce, ki so se rokometne abecede, poštevanke in tudi zahtevnejših rokometnih računskih operacij naučili v Trebnjem.

Vsako leto brez enega kluba

Kje so razlogi za praznino na Gorenjskem in (severnem) Primorskem, Zasavju? V zadnjih letih redno in zelo skrb vzbujajoče ponikanje klubov. S tem izrazom mislimo tako tiste, ki so propadli, kot tudi tiste kolektive, ki so izstopili iz prvoligaškega vrtiljaka in se preselili v najnižjo ligo. Skupni imenovalec obojih je finančna stiska, ki je v zadnjih letih osem klubov pripeljala do tega, da tekmovanja niso nadaljevali ali končali v tisti ligi – večinoma je šlo za prvo –, v kateri bi ga lahko. Poglejmo si ta zloglasni seznam: Cimos Koper (propadel leta 2013), Škofja Loka (2011), Slovenj Gradec (2011), Rudar Trbovlje (2009), Hrpelje-Kozina (2008), Nova Gorica (2008), Velika Nedelja (2007), Prule 67 (2005). V zadnjih osmih letih je torej Slovenija povprečno letno ostala brez enega kluba, pogoltni leti 2008 in 2011 sta zahtevali kar po dva.

Najbolj sveže je odprta rana po propadu Cimosa, še v predlanski sezoni četrtfinalista (!) lige prvakov in slovenskega prvaka iz leta 2011. Nekoč sta severno Primorsko v prvi ligi zastopala hrpeljsko-kozinski in novogoriški klub. Prvi še posebej v eri Gold Cluba, ki je imel najvišje ambicije, a jih tudi bliskovito opustil ter sestopil v drugo ligo. Gorenjska je brez prvoligaša dve leti, Koroška nekaj mesecev več.

Razvijajoči se potenciali

A vse še zdaleč ni tako črno in sivo, kot se zdi. Na, pogojno zapisano, pogoriščih omenjenih klubov so zrasli novi. Skoraj praviloma z letnico ustanovitve v imenu: Jadran 2009, Slovenj Gradec 2011, Loka 2012, Koper 2013. Slovenj Gradec in Škofja Loka sta že "prilezla" do 1.B-lige. Korošci so dobili povabilo med prvoligaše že poleti, a so se zanj vljudno zahvalili s pojasnilom, da za elito še nimajo dovolj sredstev. V Slovenj Gradcu delajo kakovostno in načrtno z vsemi strukturami v klubu in v letošnji sezoni je naslednik kluba , ki je bil vrsto let tik za petami primadonam slovenskega rokometa. Tudi mladi škofjeloški klub je ekspresno preskočil drugo ligo in se trenutno drži pri vrhu 1.B-ligaške lestvice. Tako da bi naš zemljevid lahko že kmalu dobil novo prvoligaško mesto, ki bi ga zasedal ali slovenjgraški ali škofjeloški klub, morda pa kar oba. Nekoč je bila Dobova, še en pripadnik mo(go)čne posavske falange klubov z močnim zalednem v 1.B-ligi, najbolj rokometna vas. Za krajem, ki je lani praznoval 50-letnico igranja rokometa, je sedem prvoligaških sezon, zadnja je bila 2000/01. Zdaj Dobovčani že nekaj sezon nastopajo med 1.B-ligaši. In če bodo na slovenskem skrajnem jugovzhodu ohranjali ambicije in potrpežljivost, bodo verjetno kmalu spet popolnoma legitimni kandidati za vrnitev. Članski rokomet se spet igra v Novi Gorici, Hrpeljci in "novi" Koprčani pa so imeli pred kratkim tudi drugoligaški derbi.

Ljubljana mačeha svojim klubom

Prule 67 so pred osmimi leti postale začetnice pozneje zloglasnega seznama ugaslih ali poniklih klubov, čeprav so razpolagale z vrhunskim potencialom poznejših ali že takratnih nosilcev reprezentance in so leta 2002 prve presekale celjsko vladavino, kar zadeva naslove državnega prvaka, ter sezono pozneje prišle vse do polfinala lige prvakov. Še korak več je leta 1981 uspel Slovanu, a pravega posluha za ljubljanski moški rokomet med pokrovitelji in tudi političnimi strukturami ni. Slovan sicer ni propadel, pred dvema letoma pa je bil na robu tega scenarija. Dvakrat je izpadel v 1.B-ligo in se dvakrat vrnil, a pravega, gorečega rivalstva med Celjem in Ljubljano, kakršno je bilo nekoč, ni, saj so Celjani trenutno preprosto predobri.

Trikotnik Gorenje-Celje-Maribor

Seveda ne moremo izpustiti šaleško-savinjsko-štajerskega rokometnega trikotnika, ki je trenutno glavni nosilec kakovosti. V poosamosvojitveni zgodovini so Celjani in Velenjčani pobrali vse državne naslove – od tega pivovarji kar 17 –, z izjemo let 2002 in 2011, ko sta slavila ljubljanski in koprski klub. Predvsem na organizacijsko-stabilnostni ravni se vse bolj vzpenja racionalni Maribor, ki se je v lanski sezoni zavihtel celo v četrtfinale pokala EHF. Že leta med prvoligaši ni prekmurskega kluba. Barve severovzhodnega dela Slovenije pa uspešno brani Ormož, ki v navezi z Gorišnico in Veliko Nedeljo trdovratno kljubuje vsem preglavicam in vedno znova ostaja v ligi.