Prule 67 v dveh letih od polfinala lige prvakov do groba

Prule 67 – številka v imenu kot ponavadi označuje letnico nastanka – so bile klub, ki je svoj vrh dosegel na začetku novega tisočletja. Najprej z naslovom državnega prvaka leta 2002 in nato še z izjemno uvrstitvijo v polfinale lige prvakov v sezoni 2002/03. Po preboju iz skupinskega dela tega tekmovanja je klub, poimenovan po eni izmed ljubljanskih četrti, ki pa je bil pravzaprav brezdomec oziroma si je dvorano Kodeljevo delil s Slovanom, v četrtfinalu senzacionalno izločil nemški Kiel z Zvonimirjem Serdarušićem na klopi ter slovitima Švedoma Staffanom Olssonom in Stefanom Lövgrenom in drugimi zvezdniki na igrišču. V Tivoliju, kjer je tedaj slovenski prvak igral tekme lige prvakov, so Prulčani slavili z 28:26, na severu Nemčije pa je bilo 33:33. V zlatih prulskih časih je ekipo vodil Kasim Kamenica, sestavljena pa je bila večinoma iz mladih in slovenskih igralcev. V njej skorajda ni bilo rokometaša, ki tedaj ali pa pozneje ne bi bil reprezentant. Poudarek je bil na selekciji in vzgoji mladih igralcev, ob izrazitem rezultatskem potencialu in dosežkih.

Poraz zmagovalcev

Rudi Bric je skupaj s Slavkom Čargom in Blažem Kavčičem klub ustanovil leta 1967 in bil njegov predsednik v najuspešnejšem obdobju, vse dokler ni obupal nad Sizifovim delom, imenovanim nabiranje finančnih sredstev. ''Imeli smo idejo narediti Ljubljano kot vrhunsko rokometno mesto v Evropi. Da bi imeli ženski in moški vrhunski rokometni klub, ki bi igrala v skupni dvorani. Pozneje se je izkazalo, da bi se zamisel lahko realizirala. Za cilj smo si postavili državni naslov leta 2002, kar nam je uspelo. Hkrati je bila ideja napraviti rokomet za vodilni kolektivni šport v Sloveniji, kar se je uresničilo leta 2004. Če bi se stvari od tedaj naprej uresničevale po zamislih, bi bila Ljubljana lahko eden svetovnih rokometnih središč,'' se spominja poslovnež, ki je s predsedniškega položaja Prul ostopil leta 2004, ko je klub zabredel v globoke finančne težave.

Bric je prepričan, da zato, ker ni prišlo do realizacije dogovorjene obsežne pokroviteljske pogodbe z enim od velikih ljubljanskih podjetij, Prulam pa v tem pogledu niti evropsko prvenstvo 2004 ni šlo na roke. Nasprotno, pokrovitelji so odpovedovali sodelovanje in se raje odločali za podpiranje poleg EuroBasketa doslej edinega velikega članskega tekmovanja v kolektivnih športih pri nas. Načrtovan proračun je bil 1,2 milijona evrov, zmanjkali so omenjeni trije stotisočaki. ''To je bil poraz zmagovalcev. Po največjem uspehu slovenskega kolektivnega športa posluha za moški rokomet v Ljubljani preprosto ni bilo,'' z grenkobo v glasu ugotavlja Bric.

Za slovo od lige prvakov osmina finala

Kakšna je bila prulska nadaljnja usoda? Zaostanki plač so se kopičili, z njimi nezadovoljstvo igralcev, najboljši so po sezoni 2002/03 odšli, povečini na ugledne destinacije. Zorman v Španijo, Lapajne, Simonović in Lubej v Francijo, Brumen in Natek v Celje ... Pomlajeno zasedbo, ki je vseeno dobila pomoč nekaj izkušenih igralcev, je iz rok Kamenice prevzel Bojan Čotar in Prule celo popeljal v osmino finala lige prvakov, kjer je bil boljši Lemgo.

Mladi v Olimpijo

Naslednja sezona pa je pomenila končni pokop. Po odstopu Brica februarja 2004 sta v kislo jabolko ugriznila v. d. direktorja Grega Sever in sekretar Mitja Mahne, ki je ostal kot edini iz prejšnje vodstvene garniture. Poskušala sta rešiti, kar se je rešiti dalo, a pogovori s številnimi upniki – igralci – niso obrodili želenih sadov. Zneski so bili pač previsoki za prihajajoče prihodke. Prule so sicer odigrale sezono do konca, s svojimi mladimi igralci in nekaj posojenimi, ter brez osvojene točke, a tudi brez naraščanja minusa odšle na pokopališče zgodovine. Mlade selekcije so se preslikale v novoustanovljeni rokometni klub Olimpija, ki še vedno ne le obstaja, ampak tudi uspešno deluje in pod svojim okriljem združuje več kot sto otrok. V letošnji sezoni so Ljubljančani v sodelovanju s Krimom sestavili tudi člansko ekipo.

Spomladi je minilo desetletje od zgodovinskega prulskega polfinala. Klub so pokopale neizpolnjene obljube in (pre)velika pričakovanja. Zares škoda je, da je umrl projekt, ki je bil torišče ustvarjanja igralcev. Številni nekdanji igralci Prul so prišli do srebrne kolajne na evropskem prvenstvu v Sloveniji ali si stkali zavidljive kariere v tujini. Če bi Prule obstale, bi bilo še vedno živo tudi vznemirljivo ljubljansko-celjsko rivalstvo. Tako pa ...