Andrej Kastelic: Igralsko kakovost za vrh imamo

Levo krilo slovenske reprezentance, ki je v družbi Podpečana, Backoviča, Vugrinca, Kavtičnika, Bedekoviča, Škofa, Tomšiča, Jovičiča, Pungartnika, Simonoviča, Pajoviča, Lapajneta, Ficka, Zormana in Lubeja z zlatimi črkami pisal novo poglavje slovenskega ekipnega športa, je reprezentančne čevlje sezul po olimpijskih igrah v Atenah. Danes - pri 37 letih, je le še član veteranske ekipe Slovana - je zaplaval v poslovne vode. Uspešnih rokometnih časov, ko je postal prvak tudi s Prulami, se sedmi na večni lestvici nastop za slovensko izbrano vrsto (150 nastopov, 389 golov) seveda z veseljem spominja. O preteklosti ter današnji slovenski reprezentanci smo se z njim pogovarjali na Sportalu. Do evropskega prvenstva v Avstriji, ki ga bo seveda spremljal, je namreč še manj kot 50 dni.

Pisal se je 1. februar 2004, ko ste pred nabito polno dvorano Tivoli v Ljubljani klonili proti Nemcem s 25:30 (10:16), a si okoli vratu obesili srebrno odličje … Takšnih dni se nikoli v življenju ne pozabi. Gre za spomin, ki še vedno živi. Bilo je nepozabno, lepo, izjemno.

Po srebru ter nastopu na OI v Atenah ste zaključili reprezentančno pot. Čemu? Takrat sem se umaknil iz reprezentance, saj je bilo konec olimpijskega ciklusa in menil sem, da je čas, da pridejo na moje mesto mlajši. V tistem trenutku je bilo tudi dogajanje v slovenskem rokometu takšno, da si nisem več želel sodelovati. Enkrat je potrebno končati in se usmeriti drugam.

Po igranju v Nemčiji pri Eisenachu ste končali tudi klubsko kariero, minulo sezono pa ste znova za kratek čas oblekli klubski dres (Cimos Koper). Danes še razmišljate o igranju? Danes se samo še spominjam, kako je bilo nekoč. Vsaka izkušnja je bila dobra. Trenutno sem se popolnoma umaknil iz rokometnega sveta, sem na pavzi. A nikoli ne veš, morda se še kdaj vrnem v kakšni drugi vlogi. Za dušo sicer igram pri veteranih Slovana, kjer se srečujem s starimi prijatelji.

Čeprav niste aktivno v vrhunskem rokomet, ga verjetno spremljate? Popolnoma ljubiteljsko.

Verjetno je lepše biti zgolj opazovalec … Vse ima svoj čar. Danes tekme gledam preko televizijskega ekrana ali pa spremljam na tribuni. Seveda je drugače. Ni stresa, ni obremenjenosti. O nekaterih stvareh, ki se dogajajo na igrišču, dobiš nov pogled. Včasih smo se recimo jezili na sodnike, danes pa vidim, da smo delali sami igralci napake.

Čez manj kot mesec in pol Slovenijo čaka nov velik izziv na evropskem prvenstvu v Avstriji. Pričakovanja bodo bržkone visoka. Kakšne možnosti vi pripisujete slovenski reprezentanci? Naše možnosti? Težko rečem, saj smo 'padli' v najtežjo možno skupino. Spopadli se bomo z nasprotniki, ki v rokometni Evropi pomenijo marsikaj. Prepričan pa sem, da če bo naša ekipa 'ta prava' in predvsem borbena, lahko poseže visoko.

Od leta 2004 Slovenija ni dosegala vidnejših rezultatov na velikih tekmovanjih. Vzrok? Nisem pravi naslov za iskanje vzrokov. Lahko bi bil pameten, a na takšnih tekmovanjih se mora 'poklopiti' marsikaj, da prideš na sam vrh. Igralsko kakovost, posameznike imamo za konkuriranje najboljšim. Vprašanje pa je, ali lahko pridemo do kontinuitete na velikem tekmovanju, kjer je v kratkem času potrebno odigrati same dobre tekme. Ni dovolj le ena ali dve. To je ključna postavka.

Se boste sami odpravili v Innsbruck na ogled tekem skupine C? Zagotovo si bom tekme ogledal preko televizijskih zaslonov, če bo priložnost, pa bi seveda z veseljem odšel na prizorišče.