Vladarji Italije bi spet na vrh Evrope

Internazionale oziroma Inter, pod katerim imenom ga pozna večina navijačev, sodi med najbolj uspešne evropske klube. Doslej je osvojil že 15 državnih in dva evropska naslova, hkrati pa se lahko pohvali tudi s tremi zmagami v pokalu UEFA in dveh v celinskem pokalu. Ustanovljen je bil 9. marca leta 1908, ko je bila skupina Italijanov in Švicarjev nezadovoljna z A.C. Milanom, se odlepila od rdeče-črnih in ustanovila svoj klub.

Že od svojih začetkov je bilo klubsko vodstvo odprto za okrepitve iz tujine, po čemer so črno-modri znani še dandanes. Prvi naslov italijanskega prvaka je Inter osvojil leta 1910, prvič pa v italijanskem pokalu zmagal leta 1938, ko je bil najboljši na krilih legendarnega Giuseppeja Meazze. Zelo plodna leta v klubski zgodovini so bila v šestdesetih letih minulega stoletja, ko so črno-modri nanizali tri italijanske in dva evropska naslova prvaka. V devetdesetih letih je šla klubska pot uspehov navzdol – dve zmagi v pokalu UEFA ob postu v italijanskem prvenstvu ni zadovoljil navijačev - nato je leta 1995 predsedniško palico vzel Massimo Moratti. Leta 1998 je sicer sledila nova zmaga v pokalu UEFA, a domačega prvenstva, ki so ga navijači čakali od leta 1989, ni in ni bilo. Vse do let 2006 in 2007, ko sta v kratkem času prišla kar dva (prvi po zaslugi vpletenosti Juventusa v podkupovalno afero). Nato so Milančani osvojili še tri naslove in popolnoma zavladali italijanskemu nogometnemu prostoru.

''The Special One'', kot se je portugalskega trenerja prijel vzdevek v času, ko je delal v Angliji, zagotovo sodi med najbolj karizmatične in verjetno tudi najboljše trenerje zadnjega obdobja. Jose Mourinho, katerega oče je bil Portugalec, se je sprva tudi sam ukvarjal z nogometom, a kmalu ugotovil, da zanj ni dovolj nadarjen, zato se je raje preusmeril v trenerski posel. Najprej je delal v nekaterih mladinskih ekipah, nato pa bil prevajalec in kasneje tudi asistent slovitemu angleškemu trenerju Bobbyju Robsonu.

Najprej pri lizbonskem Sportingu in Portu, nato pa še pri Barceloni. Leta 2000 je prevzel delo samostojnega trenerja Benfice, kasneje nekaj časa vodil Uniao de Leirio, leta 2002 pa se vrnil v Porto. In z njim v treh letih osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Zmagal je tudi v pokalu UEFA kot tudi v elitni ligi prvakov. Sledilo je obdobje pri Chelseaju, ko je Londončane zasidral na vrhu otoškega nogometa, a velike želje svojemu nadrejenemu, ruskemu bogatašu Romanu Abramoviču, naslova evropskega prvaka ni izpolnil. Septembra 2007 je presenetljivo zapustil Stamford Bridge, bil nekaj časa brezposeln, nato pa leta 2008 sedel na klop Interja. Z njim je osvojil dva zaporedna italijanska naslova, v tej sezoni ima ob osvojenem pokalu zdaj lepo priložnost, da vse skupaj zaokroži še z naslovom evropskega prvaka, na katerega črno-modri čakajo že dolgih 45 let. Mnogi so prepričani, da bo tudi njegovo slovo od Interja. Vidijo ga namreč na klopi madridskega Reala.

Čeprav je Inter predstavnik italijanskega nogometa, boste v njegovem moštvu težko našli nosilca igre italijanskega porekla. Pravzaprav ga ni. Glavno breme nosita dve skupini. Prvo tvorijo Argentinci in drugo Brazilci. Pri prvi je glavni dolgoletni kapetan Javier Zanetti, ki je v klubu neprekinjeno od leta 1995. Ob njem gre izpostaviti še branilca Walterja Samuela, vezista Estebana Cambiassa in napadalca Diega Milita, ki je v klub prišel pred začetkom te sezone, a takoj navdušil in do finala lige prvakov v vseh tekmovanjih zabil že kar 28 golov. Brazilsko kolonijo tvorijo vratar Julio Cesar, ki je v tej sezoni dokazal, da sodi med najboljše na svetu, Maicon, ki je verjetno najboljši bočni branilec ta hip, izkušeni centralni branilec Lucio in vezist Thiago Motta, ki pa v finalu nima pravice nastopa.

Od preostalih nosilcev nikakor ne smemo pozabiti na motor ekipe, nizozemskega vezista Wesleyja Sneijderja, ki je bil v minuli sezoni odpisan pri Realu Madridu, ter kamerunskega napadalca Samuela Eto'oja, ki se mu je podobno zgodilo pri Barceloni. Omeniti velja še italijanskega napadalca ganskih korenin Maria Balotellija, ki ima v nogah velik talent, a ima velike probleme s samim seboj, makedonskega virtuoza Gorana Pandeva, ki je v klub prišel pozimi, in izkušenega srbskega vezista Dejana Stankovića.

Inter je na poti do finala ob sedmih zmagah in treh remijih dvakrat izgubil ob gol razliki 15:9. Prejel je 31 rumenih kartonov, kar je največ od vseh klubov, in dva rdeča. Čeprav bodo igrali finale lige prvakov, so imeli Milančani nemalo težav, da so se prebili iz skupinskega dela tekmovanja. Po prvih treh krogih so imeli namreč le eno točko, v četrtem krogu pa proti Dinamu v Kijevu do pet minut pred koncem zaostajali z 0:1. Toda nato so zabili dva gola, prišli do treh točk in prišli do morda odločilne zmage v sezoni. Nato so v osmini finala presenetljivo dvakrat, tako v Milanu kot v Londonu, premagali Chelsea, v četrtfinalu pa pričakovano niso imeli težav s CSKA in Moskovčane prav tako dvakrat premagali.

V polfinalu je Inter čakala Barcelona, ki so jo mnogi opevali za najboljšo ekipo na svetu. Katalonci, ki so tudi branili naslov, so na prvi tekmi sredi Milana prešli v vodstvo in zdelo se je, da so na dobri poti do finala. Nato pa je začel delati milanski stroj, zabil tri gole in prišel do zmage s 3:1. Na Nou Campu so italijanski prvaki, kljub temu, da so več kot eno uro igrali z igralcem manj, ubranili prednost s prve tekme in zasluženo prišli do priložnosti, da se borijo za tretji naslov evropskega prvaka v klubski zgodovini.