Tragičen konec življenja, polnega tragedij

Z nogometom je vezist, ki je preminil mnogo prezgodaj, pri vsega 25 letih, začel v rojstnem Bergamu. Bil je član mlajših selekcij tamkajšnje Atalante, pri 19 letih ga je odkupil Udinese. V Vidmu nikoli ni dočakal prave priložnosti za igro in tam ostal zgolj eno sezono. V prvi italijanski ligi je debitiral na tekmi proti Interju, a skupaj zbral vsega pet nastopov. Potem so ga Videmčani posodili v drugo ligo k Bologni, pri kateri pa je zbral le en nastop. Sledila je posoja v Vicenzo, prav tako drugoligaša, pri kateri je naposled začel redno igrati. Tam je ostal dve sezoni in zbral prek 60 nastopov. V sezoni 2009/10 je prestopil v Reggino, ki je takrat ravno izpadla iz prve lige, in spet igral redno. A zgolj do polovice sezone. Nato je sledila selitev v Padovo, prav tako drugoligaša. Tudi tam je bil redni član začetne enajsterice, a se ob koncu minule sezone vrnil v Videm, s katerim je treniral do januarja letos, potem pa pristopil k drugoligašu Livornu. V njegovem dresu je zbral osem prvenstvenih nastopov, v nedeljo pa se v 31. minuti tekme pri vodstvu Livorna z 2:0 v Pescari zaradi zastoja srca zgrudil in, na žalost, ni več vstal. Italija, katere reprezentant je bil v mlajših selekcijah – v dresu reprezentance do 21 let je zbral 18 nastopov, kopico pa jih dodal še v drugih kategorijah -, je v šoku in žaluje.

Življenje Piermaria Morosinija se je končalo s tragedijo. Slednje so bile sestavni del njegovega kratkega življenja. Ko je bil star vsega 15 let, mu je umrla mama Camilla. Le dve leti za tem je umrl tudi njegov oče Aldo. Kljub tragedijam, ki so ga doletele, je imel vselej pokončno držo in skrbel za sestro in brata. Slednji je poskrbel, da je bilo življenje italijanskega nogometaša še bolj grenko. Storil je namreč samomor. Zdaj je od nesrečne družine Morosini ostala le še starejša sestra. ''Bil je 'zlat'. Vselej je skušal pomagati svoji družini,'' je preminulega nogometaša opisal šef mladinske ekipe Atalante Mino Favini. ''Čeprav je imel v življenju veliko težav, se je vedno smejal in nikoli ni izgubil optimizma. In prav takšnega, nasmejanega, ga bom pomnil za vedno,'' je dejal njegov nekdanji soigralec iz Vicente Raffaele Schiavi. ''To je eden izmed najbolj žalostnih dni moje kariere. Velik šok! Toliko večji za vse nas pri Udineseju zato, ker je bil še do januarja z nami, zdaj pa ga ni več,'' pa je tragični dogodek komentiral predsednik Udineseja Giampaolo Pozzo.