Jonas Vingegaard
Tadej Pogačar
Euro 2024
Nedelja, 16. 6. 2024, 22.52
6 mesecev, 1 teden
Dvojna zmaga Slovenije nad Dansko v Stuttgartu
Kaj vse se je še dogajalo v Stuttgartu? Vsega je kriv Tadej Pogačar!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,00
Slovenski nogomet je bil v nedeljo, 16. junija 2024, v Stuttgartu priča nepozabnemu deliriju slovenskih navijačev.
Slovenija je v Stuttgartu proslavljala dvojno zmago nad Dansko. Tako na zelenici, kjer res ni osvojila treh točk, a vseeno šokirala favorita, kot tudi na tribunah. Dancev je bilo več, a niso bili glasnejši. Sploh v zadnjih 15 minutah, ko so povsem utihnili, Slovenci pa se v deliriju, izenačenje Erika Janže, pred tem pa še atomska vratnica Benjamina Šeška sta naredila svoje, spomnili navijaške evforije, ki je leta 2017 pospremila košarkarje na evropski prestol. Odmevalo je Kdor ne skače ni Sloven'c. Natanko tako, kot je pred tekmo na velikem ekranu napovedal Tadej Pogačar. Še en Slovenec, ki rad meša štrene Dancem.
To je bil zgodovinski dan. Slovenija je odštevala 24 let in končno dočakala spektakel, kakršnih je vajena evropska elita. Stuttgart je postal najbližje prizorišče, na katerem je kdajkoli nastopala na velikem nogometnem tekmovanju. Tako Danci kot Slovenci so prispeli na stadion uglajeno, kot pravi gospodje v elegantno-športnih oblekah. Spoštljivo, primerno veličini turnirja.
Slovenski navijači si zaslužijo posebno čestitko:
Če so Danci že dolgo vajeni takšnih prizorov, so Kekovi izbranci to doživeli prvič. Bili so počaščeni, dobre volje, komaj čakali začetni pisk sodnika. Srce so jim pred tem polnili posnetki slovenskih navijačev, ki so preplavili ulice Stuttgarta. Česa takega, odkar nosijo državni dres, ne pomnijo. Tako množičnih gostovanjih ni bilo tudi v času prvega Kekovega mandata, ko je selektor navduševal z južnoafriško generacijo. V Stuttgart je po dostopnih podatkih Nogometne zveze Slovenije prišlo okrog 12 tisoč slovenskih navijačev!
Slovenski ljubitelji nogometa so v Stuttgartu nosili različne navijaške opreme.
Čez dan se je na ulicah v Stuttgartu zlahka opazilo, kateri narod pogosteje nastopa na velikih tekmovanjih in ima bogatejšo nogometno tradicijo. Če so Danci prevladovali in bili malodane enotni v rdečih dresih, so slovenski navijači predstavili širok spekter navijaških oblačil.
Iz zvočnikov stadiona v Stuttgartu zadonela Slovenija gre naprej
Dresi vseh različnih barv, ki so spremljali nogometno reprezentanco v obdobju državne samostojnosti, med njim so se pomešali tudi tisti, ki so ponavadi poleg pri košarkarski evforiji in še bi lahko naštevali. V tem pogledu so bili Danci veliko prepoznavnejši, a je med Slovenci vendarle prevladovala bela barva, tako da so bile tribune v Stuttgartu razdeljene na bele in rdeče dele.
Kaj vse se je dogajalo na stadionu, a tega niso pokazale vse televizijske kamere? Prvič so se slovenski navijači združeno, malce glasneje, oglasili 50 minut pred začetkom dvoboja. Ravno takrat, ko je prišel na zelenico Jan Oblak. Sledil je velik aplavz, kapetanu so se uresničile otroške sanje. Pet minut pozneje so prišli na ogrevanje še njegovi soigralci.
Iz zvočnikov modernega objekta v Stuttgartu, ki bo prihodnje leto gostil ligo prvakov, je odmevala zimzelena slovenska nogometna himna Slovenija gre naprej. Zaznamovala je obdobje prve, največje slovenske nogometne pravljice (2000). Takrat je izstopal Zlatko Zahović, danes, 24 let pozneje, so na delu novi junaki, zlasti Benjamin Šeško, za katerega je Mariborčan dejal, da bo zanesljivo podrl njegov državni strelski rekord.
Nogometni navdušenci so prihiteli v Stuttgart z vseh krajev Slovenije.
Ob 17.20 so prišli na zelenico še Danci. Sledil je ogromen aplavz navijačev v rdečem, ki jih je bilo na stadionu skoraj dvakrat več od Slovencev. Nato sta sledili predstavitvi obeh ekip. Na zaslonu so se pokazali portreti vseh slovenskih nogometašev, največji aplavz sta pričakovano prejela Oblak in Šeško, pa tudi selektor Matjaž Kek.
Pogačar: Kdor ne skače ni Sloven'c!
Po tem je napočil čas za posebno presenečenje, motivacijski video, ki je mnoge presenetil. Pred velikim spektaklom je namreč srečo slovenskim nogometašem v posebnem videosporočilu zaželel še njihov rojak Tadej Pogačar. Kolesarski zvezdnik, ki ga zelo dobro poznajo Danci in ga močno spoštujejo, je dejal: "Kdor ne skače ni Sloven'c!" in dodal: "Dajmo, Slovenija." Kot da je že vedel, kako se bo razpletal zgodovinski dvoboj, ki je postregel z rekordno množičnim gostovanjem navijačev.
Tadej Pogačar je s svojim motivacijskim sporočilom nogometni reprezentanci prinesel veliko sreče in uspeha, navdušenje pa požel tudi pri navijačih. Veliko manj so ga bili veseli, ko so ga videli na zaslonu, Danci.
Takoj za Pogačarjem je Žan Karničnik v vnaprej posnetem prispevku napovedal južnoafriško himno Dviga Slovenija zastave v izvedbi Siddharte. Zadonela je na stadionu v Stuttgartu. Eden izmed verzov je tudi "ni nas strah nikogar pred nami". Točno to, kar so pozneje na igrišču pokazali Kekovi bojevniki. To, kar so izžarevali nogometaši v belem. Zlasti v drugem polčasu.
Pogačar je bil, kaj pa Vingegaard?
Ko so bili na vrsti Danci in se je predstavljala njihova ekipa, so jo spremljali prepoznavni zvoki instrumentalne skladbe Sirius (Alan Parsons Project), ki so jo v preteklosti v športnih arenah najbolj proslavili Chicago Bulls, saj so jo uporabljali za predstavitev moštva v zlatem obdobju nadvlade Michaela Jordana.
Čeprav smo pričakovali, da bo za Pogačarjem napovedal skladbo njegov veliki kolesarski tekmec Jonas Vingegaard, o tem rivalstvu je bilo veliko zbadanja in šal med navijači Danske in Slovenije vseskozi že na ulicah Stuttgarta, toliko bolj tudi zaradi tega, ker se bliža letošnja francoska pentlja, Danci za omenjeno predstavitev niso izbrali priljubljenega kolesarja.
Danski navijači, v Stuttgart jih je prišlo najmanj 20 tisoč, so bili prepričani, da bodo rdeče-beli začeli Euro z zmago nad Slovenijo. Pred stadionom so nam napovedovali zmago s 3:0 oziroma 4:1, a so se ušteli.
Njihovo pesem je napovedal eden izmed danskih glasbenikov, nato je iz zvočnikov začela doneti poskočna uspešnica En for Alle. Leta 1988 jo je posnela pop skupina Rocazino, ob nastopu Danske na EP leta 1988 pa so v njej sodelovali vsi najboljši danski nogometaši, najglasnejši je bil Frank Arnesen. Štiri leta pozneje so Danci postali evropski prvaki. Zaradi vojne vihre, ki je divjala na tleh nekdanje Jugoslavije, so nenadejano vskočili namesto modrih in zavladali Evropi. Po tem so se najdlje na Euru prebili ob zadnji izvedbi, ko so se leta 2021 prebili do polfinala.
Danci predstavili tudi vikinško koreografijo
Na tribunah se je na nedeljski tekmi med Slovenijo in Dansko znašlo tudi veliko nemških domačinov, ki so prišli v dresih Stuttgarta, zlasti belih, tako da so nehote pomagali Slovencem pri kulisi. Poleg slovenskih zastav je bilo na stadionu opaziti tudi nekaj zastav iz drugih držav, zlasti Bosne in Hercegovine. Med državami, zraslimi na pogorišču nekdanje Jugoslavije, še obstaja določena povezanost nekdanjih bratov, po drugi strani pa je tudi res, da je kar nekaj slovenskih reprezentantov s temi prostori povezanih tudi družinsko.
Danci so v rdeče obarvali večino tribun.
Ko se je začela tekma, se je na nekaterih delih stadiona še opazilo nekaj praznih sedežev, a ne veliko. Slovence in Dance je pričakala veličastna kulisa. Deset minut pred začetkom dvoboja so Skandinavci razprostrli koreografijo, velikansko sliko, na kateri so bili upodobljeni vikinški osvajalci z dansko zastavo.
Slovenski navijači na drugi strani niso ponudili kakšne posebne koreografije, po imenitnem uvodu v režiji Evropske nogometne zveze (Uefa), ko sta na zelenici zaplapolali trikotno oblikovani zastavi Slovenije in Danske, v sredini pa logotip Eura 2024, pa so slovenski navijači zagrmeli. Odmevalo je Kdor ne skače ni Sloven'c, kar je Kekovim fantom podalo dodatnih moči.
Tako barvito je bilo na zelenici pred začetkom dvoboja.
Na igrišče so prišli dobrih pet minut pred začetkom dvoboja. Sledili sta himni, ob katerih so šle igralcem, kot bi se izrazil Timi Max Elšnik, kocine pokonci. Podobno velja tudi za navijače. Na zaslonih so si lahko tisti, ki niso vešči Zdravljice, pomagali tudi z besedilom v slogu karaok. Končalo se je z glasnimi besedami "ne vrag, le sosed bo mejak", nato se je kamera ustavila pri Janu Oblaku. Mejak, Oblak. Lepa rima, ki je napovedala poznejše imenitne trenutke Škofjeločana.
Danci bili sprva glasnejši, nato pa ...
Začelo se je z velikim pritiskom Dancev. Tako na zelenici kot tudi na tribunah, kjer so Skandinavci izkoriščali številčno prednost in usklajenost. Njihovi napevi so postali glasnejši še po zadetku Christiana Eriksna, ki je igral prvo tekmo Eura po tistem znamenitem, skoraj tragičnem zapletu s srcem v Köbenhavnu proti Finski. Oblak je bil ob njegovem strelu nemočen, a so slovenski navijači dvignili svoje ljubljence. "Dajte gol, dajte gol," je odmevalo s strani, kjer je bila večina tribun obarvana belo.
Jan Oblak je moral hitro po žogo v mrežo. Danska je po nezbranosti slovenske obrambe povedla v 17. minuti.
Drugi polčas je ponudil veliko spremembo. Tako na zelenici kot tudi tribunah, kjer je bila od 60. minute vse glasnejša slovenska pesem. Odmevalo je Ljubim Slovenijo, pa tista znamenita Ša-la-la-la-la-la-la. Danski navijači so se oglašali le še v valovih, počasi so jih Slovenci povsem preglasili.
Zlasti od 70. minute, ko jih je po imenitnem posredovanju v obrambi k temu spodbodel Vanja Drkušić, po atomski vratnici Benjamina Šeška, kjer je Dansko reševala sreča, pa se je nato boginja sreče nasmehnila še Slovencem, zlasti Eriku Janži, ki je s pomočjo Danca Mortena Hjulmanda žogo neubranljivo poslal izza hrbta Kasperja Schmeichla in dokazal, da postaja strup za Skandinavce. V državnem dresu je dosegel tri zadetke, kar dva proti Dancem!
Erik Janža je postal specialist za doseganje zadetkov proti Danski.
Začel se je delirij Slovencev, eno najlepših proslavljanj zadetkov v zgodovini nogometne reprezentance, saj se je znašlo na nogah 12 tisoč presrečnih rojakov Janže in druščine. Danci so kar utihnili, od njih ni bilo več veliko slišati, Slovenci pa so noreli od sreče. Simfonija zadovoljstva ob ponarodeli, a v zadnjem obdobju tudi kontroverzni navijaški krilatici Kdor ne skače ni Sloven'c, se je nadaljevala vse do konca srečanja. Slovenija je osvojila točko, vredno kot Triglav, evforija po tekmi pa je spominjala na slavje v Istanbulu po evropskem naslovu v košarki (2017).
Slovenski junaki proslavljali z navijači
Danci so bili v šoku. Od prve tekme na Euru so pričakovali več. O tem so se odkrito pogovorili po tekmi, ko so se objeli v krog na zelenici, tako kot to že dolgo počne Kekova četa.
Danci so po tekmi stopili v krog.
Slovenski nogometaši so takrat proslavljali veliki remi z navijači in se jim še dolgo zahvaljevali za podporo. Kapetan Oblak jih je prepričal, da so še nekaj časa ostali pred najbolj bučno slovensko tribuno, sledili so sanjski prizori rajanja. Kdo bi si mislil, da se bo v Stuttgartu zbralo 12 tisoč Slovencev. Se pravi, da je prišel v Nemčijo vsak 167. Slovenec!
V Stuttgartu je padel nov rekord, dvoboj z Dansko je spremljalo 12 tisoč Slovencev.
Potem ko so se zahvalili navijačem, so še sami krenili v znameniti krog, in si sredi igrišča povedali nekaj besed, nato se zahvalili še skupini slovenskih navijačev na drugi strani stadiona. Tam jih je bilo manj, a so bili prav tako zelo glasni. Imeli pa so težavo, ker je bila poleg njih najglasnejša rdeča tribuna. Ko so Danci utihnili, so se izrazili tudi Slovenci na tisti tribuni. Točko, pravzaprav točko in pol, so slavili še dolgo v noč.
Nogomet se je v Sloveniji vrnil na velika vrata, poleg nogometašev pa si velike pohvale zaslužijo tudi navijači. Poskrbeli so za dvojno zmago nad Dansko. Bilo je, kot si je zaželel Tadej Pogačar. Je napočil trenutek, da bo letos na Touru ohladil danska srca še sam?
