Safari za čisto desetko

Natrpani program nam je po šokantnem izpadu Slovenije, ravno v trenutkih, ko so se misli zaradi poznega zadetka Američanov še poigravale z nesrečno usodo Kekove čete, vseeno ponudil možnost, da v bližini Port Elizabetha podoživimo izkušnjo safarija. Zato smo se proti privatnemu rezervatu za divje živali, Schotia, najstarejšemu na tem delu Afrike, odpravili že v zgodnjih jutranjih urah. In ni nam bilo žal. Navkljub malce slabšemu (ne)spancu zaradi sredine nogometne drame. Na 1600 hektarjih smo spoznali večino živali, ki poosebljajo mogočni ponos in prepoznavnost Afrike. In to kar v njihovem naravnem okolju, brez kakršnih koli kletk, brez katerih bi bili živalski vrtovi povsem izgubljeni.

Edward pohodil plin

Kaj sploh je safari? To je turistična odprava, največkrat v prirejenih vozilih, v ospredju pa je opazovanje divjih živali pri njihovem vsakodnevnem početju. Do največjega izraza je prišel prav v Afriki, kjer so nacionalni parki in ostali rezervati še vedno polni živalskih predstavnikov, osrednjih junakov značilnih dokumentarnih filmov.

Meni so bili všeč že od nekdaj. Že kot otroku. Zato sem priložnost obiska safarija zgrabil z obema rokama. V skupini šestih slovenskih novinarjev, sedmi je čas odhoda gladko prespal, smo se po dobri uri vožnje iz Port Elizabetha znašli pred vrati osrednje zgradbe v privatnem rezervatu Schotia. Pričakal nas je džip, z njegovimi ključi pa nam je pomagal naš gostitelj Edward, 40-letni potomec družine Bean, ki je na teh prostorih s kmetovanjem začela na začetku 19. stoletja. Ko smo zasedli svoja mesta, še zadnjič preverili, če je vse v redu z fotografsko opremo in se počasi pripravljali na srečanje z levi in druščino, je Edward pohodil plin in oddrveli smo v nepozabno izkušnjo. Ceste so bile prašne in posejane z varljivimi luknjami, ki so nas pridno pozibavale, kmalu pa se je pridružil še en nepovabljeni gost, mrzli veter. Vozilo ni imelo oken, tako da so nas zgodnje dopoldanske ure ob spoznanju, da je na tem delu Afrike napočil čas za zimo, med vožnjo hitro primorale na ukrep najvišje stopnje. Vse zadrge smo zapeli do konca, si nadeli še kapo (kdor jo je pač imel) in se bližali končnemu cilju. Edward nas je tolažil, da naj bi se v poletnih mesecih temperatura sredi parka dvignila tudi čez 50 stopinj. V povsem drugo skrajnost. Verjeli smo mu na besedo in potolaženi dočakali trenutek, ko je po desetih minutah vožnje z daljinskim upravljalnikom odprl močna železna vrata. Vstopili smo v raj. Med stare afriške stanovalce.

Prvo srečanje z levom

Pred vrati smo naleteli še na osamljenega gnuja. ''To je pa George,'' je pojasnil Edward in dodal, da že nekaj let prebiva izven rezervata, saj naj bi se ga njegov trop odrekel. Sreča v nesreči je ta, da ima na grbi za razliko od sorodnikov zdaj skrb manj.

Omogočeno mu je namreč veliko bolj sproščeno gibanje, saj na njega ne prežijo največje zveri. Levi. V omenjenem parku jih je sedem. In vsak dan vsaj enemu izmed njih zakruli v želodcu, tako da se odpravi po najbližje kosilo. Največkrat kar v družbi kolegov. Levi imajo v tem rezervatu omogočen bogat jedilnik. In vse jim je skoraj pri roki, tako da imajo pravi ''all-inclusive'' paket. Izbor prepuščamo kraljem živali, na širokih travnatih površinah je travo mulilo ogromno morebitnih žrtev. Od gnujev, antilop, impal, gazel in zeber, pa vse do bradavičastih svinj. Starih znank, ki so najmlajšim postale simpatične po zaslugi svetovne uspešnice, nepozabnega risanega filma Levji kralj. Ko smo z džipom zavili proti manjšemu griču, so nas ''vzvišeno'' pozdravile še žirafe, vmes smo srečali še opice, tako imenovane zamorske mačke, nato pa je Edward kar naenkrat ugasnil motor. ''Ste slišali?,'' nas je vprašal.

Skomignili smo z rameni in pogledali drug drugega, a nismo vedeli, kaj naj odgovorimo, saj nismo slišali nič nenavadnega. ''To je bil zvok leva. Blizu je. Pojdimo ga najti,'' nas je kot vodnik povabil na iskanje čudovite zveri, ki naj bi se oglašala nekje z bližnjega hribčka. Poti so bile vedno ožje in bolj strme, po nekaj minutah pa smo na desni strani res uzrli leva. Malce je šepal, Edward pa je dodal, da ni sestradan, tako da smo ga lahko občudovali iz neposredne bližine. Varno iz vozila, da ne bo pomote.

Leva napadla povodnega konja

Ko smo se nato odpravili na zajtrk, v ograjen kompleks, ki z veliko ograjo preprečuje vstop ''nevarnim'' štirinožcem, smo se lahko sprehodili še mimo manjšega jezera in na bregu opazovali zadovoljstvo v očeh spečih krokodilov. Ko nam je Edward povedal, da lahko pri polni hitrosti drvijo tudi 40 km na uro, skratka celo hitreje od ''Nezemljana'' Usaina Bolta, nam je srčni utrip malce poskočil, a nas je prijazni Južnoafričan pomiril, saj je odvrnil, da so krokodili v zimskem letnem času milo rečeno pasivni. Povodni konji, redni gostje omenjenega prostora, so se očitno zadrževali drugje, saj jih nismo mogli zaslediti. Na zajtrku smo spoznali skupino ameriških turistov. Resničnih turistov, ki niso imeli posebne povezave z nogometom.

Pa čeprav smo se srečali v bližini Port Elizabetha, le dan po tekmi med Slovenijo in Anglijo. Eden nas je celo vprašal: ''Aha. Iz Slovenije ste? Ali se ne bomo enkrat v prihodnjih dneh pomerili z vami v nogometu?'' S težkim srcem smo mu pomagali in ponazorili razplet v skupini C, kjer so se z zadetkom v sodnikovem podaljšku na prvem mestu znašle prav ZDA, on pa nam je vrnil z opisom prigode, ki se mu je pripetila dan poprej. In to ravno v tem privatnem parku. Njihovo radovednost so namreč vzbudili oddaljeni kriki, ki so jih vodniki takoj pripisali povodnemu konju. Ko so prispeli na kraj dogodka, so imeli kaj za videti. Z nekajtonsko živaljo, ki ima enega največjih ugrizov na svetu, sta hotela obračunati dva leva. Vsak s svoje strani. In eden naj bi jo pri tem močno skupil. S tem smo tudi dobili pojasnilo za šepajoč korak našega znanca, ki smo ga ugledali sredi hriba. Zaradi prizorov, podobnih tistemu, ki so ga lahko spremljali Američani, je safari v zadnjih letih prerasel v zanimiv šport, kjer vlada med obiskovalci pravo tekmovanje, kdo bo na spominsko kartico spravil čim več ''krvavih'' prizorov, resničnih bitk za preživetje v živalskem cesarstvu z imenom Afrika. Kot da ni že dovolj opazovati čudovito naravo ali pa razigranih mladičkov, ki smukajo okrog svojih staršev, pa naj si gre za zebre, noje ali pa bradavičaste svinje.

Vuvuzele izrecno prepovedane

Popotovanje smo po obilnem zajtrku nadaljevali na drugem koncu, kjer smo s pomočjo vodnika kmalu izsledili dva nosoroga. Toliko ju park tudi premore. Kmalu, Edward je po telefonu dobil namig od drugega vodnika, po parku obiskovalce vozi kar nekaj, smo hitro zavili v drugo smer. Prečkali smo nekaj bližnjic in se znašli sredi mogočne ravnine, tako primerne za zadrževanje različnih čred. Proti njim so se bližali štirje levi.

En lev in tri levinje, če smo natančnejši. In kmalu so se znašli v neposredni bližini našega vozila. Edward nas je skušal pomiriti, da še ni prišlo do bližnjih nezaželenih srečanj in da se levi v najslabšem primeru zakadijo le v avtomobilske gume. A vseeno se nobeden izmed nas z največjo divjo mačko ni želel resneje spustiti v neposredni očesni dvoboj. Dve predstavnici nežnejšega spola sta malce pospešili korak, Edward pa je v oddaljenosti stotih metrov zagledal dve svinji in namignil, da bi lahko sledil tudi atraktiven lovski prizor. Malce smo še počakali, a je bil to očitno lažni alarm, saj so se levinje ulegle na tla in mirno počivale. Ob eni glavnih cest. Na drugi strani je lev za trenutek izginil v grmičevju in verjetno povzročil nelagodje pri tamkajšnjih prebivalcih, saj je kmalu iz istega prostora vzletela večja jata nemirnih večjih ptic in sprožila velik hrup. Podoben kot vuvuzele, ki pa se v tem parku niti pod razno ne smejo uporabljati. Razlog je preprost, saj bi s svojim značilnim zvokom povzročile direndaj. Sploh zaradi tega, ker naj bi oponašale zvok slona. Na slednjega v našem parku nismo naleteli, jih je pa okrog 500 pri ''sosedih'', v bližnjem parku Addo. Američani so nam povedali, da so izkoristili ponujeno priložnost. Imeli so kaj za videti, nas pa je žal že priganjal čas, tako da smo se počasi vrnili v Port Elizabeth. Prej pa ob izhodu pozdravili še osamljenega gnuja Georga. Bili smo si enotnega mnenja.

V safariju manjšega tipa, kjer ne moreš računati na takšno razsežnost, ki jo recimo ponuja Krugerjev narodni park (večji od Slovenije), smo doživeli ravno to, kar smo iskali. Afriške staroselce, ki so se svobodno sprehajali v naravi in nam razkrili delček več o sebi. Za popolni užitek so manjkali le sloni, povodni konji (vodnik jih žal v tistem kratkem času ni našel) in … drugi letni čas, drugače pa čista desetka. Tudi zaradi tega, ker smo vsak nekaj ur pozabili na nesrečne pripetljaje, ki jih je zakuhal zadetek Landona Donovana.