Poskrbel za velike polemike

Od Britofa do Nemčije

Z nogometom se je začel Miran Pavlin ukvarjati v domačem Britofu. Kasneje je na Gorenjskem igral za kranjski Triglav in Naklo, v dresu katerega je v sezoni 1992/93 debitiral v prvi slovenski ligi in opozoril nase. Sledil je klic Olimpije, pri kateri je bil del šampionskega rodu Bežigrajčanov, ki je blestel ob osamosvojitvi Slovenije in osvojil štiri zaporedne naslove prvaka. Pavlin je sodeloval pri zadnjih dveh, igral pa tudi v sezoni 1995/96, ko so "zmajčki" prvič ostali brez prvenstvene lovorike in morali priznati premoč HiT Gorici. V tem času je garderobo delil z mnogimi nogometaši, ki so pustili globok pečat v našem nogometnem prostoru. Marko Simeunovič, Robert Englaro, Dejan Djuranovič, Nenad Protega, Damir Vrabac, Nenad Protega, Djoni Novak, Ermin Šiljak, Kliton Bozgo, Mladen Rudonja, Aleksander Knavs, Safet Hadžič… so le nekateri izmed njih. Leta 1996 je prvič zapustil Slovenijo in srečo preizkusil pri slovitemu nemškemu klubu Dinamu iz Dresdna, ki pa je takrat igral v tretji ligi. Tam je blestel in kmalu prejel klic drugoligaša Freiburga. Sledila je ekspresna uvrstitev v Bundesligo, h kateri je prispeval pomemben delež. V prvi sezoni v elitni nemški nogometni ligi je igral pogosto, v drugi pa padel v nemilost trenerja, zato se je odločil, da odide na posodo in v drugi polovici sezone 1999/00 igral v drugi ligi za Karlsruhe.

Režiser nogometne pravljice

Najbolj bleščeče dni svoje nogometne kariere je doživel v dresu slovenske reprezentance. Za njo je prvič zaigral že leta 1994, a nato standarden postal šele pod vodstvom Srečka Katanca, ko se je začela slovenska nogometna pravljica. Skladno z reprezentančnim nogometom je vrhunec doživela tudi njegova kariera. Postal je pomemben člen zveze vrste najboljše slovenske selekcije, bil nekaj časa tudi njen kapetan, in pogostokrat nevaren za nasprotnikov gol. Najbolj se ga spomnimo po golu iz Kijeva na tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000, ko nas je s prvencem v izbrani vrsti popeljal na zaključni turnir. Tam je odigral vrhunsko. Na prvi tekmi in srhljivki proti Jugoslaviji (3:3) je bil ob Zlatku Zahoviču najboljši mož na igrišču, takoj po tekmi pa podpisal pogodbo z velikanom evropskega nogometa Portom. Tudi ob pohodu na svetovno prvenstvo 2002 je bil eden pomembnejših členov Slovenije, reprezentančno kariero pa s 65 nastopi in petimi goli zaključil aprila leta 2004 na prijateljski tekmi proti Švici, ko sta se poslovila tudi Zahovič in takratni selektor Bojan Prašnikar. Vmes je že zapustil Porto, pri katerem je vadil pod vodstvom slovitega Joseja Mourinha, a v dveh letih in pol igral bolj malo, in se sprva za kratek čas vrnil k Olimpiji, nato pa dve leti igral na Cipru v Olympiakosu in APOEL iz Nikozije.

Od rekreativca do najboljšega

Ko se je že zdelo, da je poslovil od igranja nogometa, je v sezoni 2005/06 bolj rekreativno, kot za res, začel igrati za Olimpijo, ki je bila izključena v peto ligo. Z Bežigrajčani je začel pisati eno zanimivejših zgodb iz zgodovine slovenskega nogometa in se iz leta v leto prebijal proti vnovični uvrstitvi v prvo ligo. V minuli sezoni je bil najboljši igralec druge lige, v kateri so "zmajčki" zmagovali z lahkoto. Ko je vse kazalo, da bodo Pavlin in druščina v novi sezoni družno skušali šokirati še elitni nogometni slovenski razred, pa je počilo. Medtem je postal tudi športni direktor Ljubljančanov, a po nesporazumu s klubskim vodstvom zapustil klub. Zatočišče je našel v Kopru, v katerega je iz Ljubljane šel skupaj s soigralcem Amirjem Karičem. Nihče "kanarčkov" s 37-letnim Pavlinom, ki je na Bonifiki tudi športni direktor, ni jemal resno, a po sedmih krogih in 16 točkah je vse drugače. Koper je na vrhu in za mnoge, ob letos ne najbolj prepričljivem Mariboru, glavni kandidat za osvojitev prvega naslova državnega prvaka v zgodovini kluba. Po igrah, ki jih je doslej pokazal, je najboljši posameznik slovenskega prvenstva, s čimer je pod vprašaj postavil kakovost tekmovanja. Je tako dober zato, ker je liga slaba, ali zato, ker je kljub temu, da bo prihodnji mesec dopolnil 38 let, še vedno nogometni virtuoz? "Pavlin je kot vino. Starejši je, boljši je," pravijo eni. "V tako slabi ligi ni težko biti najboljši," trdijo drugi. Mnenja so deljena, a dejstvo je, da si, vsaj kar se predstav na igrišču tiče, eden izmed "zlatih" dečkov slovenskega nogometa zasluži spoštovanje.