Milivoje Novaković in kritike brez logike

"Naj odideta, saj sta prestara," so, takoj za tem, ko je rezultatska krivulja Slovenije pod vodstvom Matjaža Keka šla navzdol, pred televizijskimi zasloni mnogi skakali v zrak in s prstom kazali na Roberta Korena in Milivoja Novakovića. Ko se je to zgodilo, so se – namesto da bi ju, če sta že odšla, na zadnjo reprezentančno pot pospremili z vsemi častmi – zadovoljno spet usedli nazaj na svoje kavče. Prišel je novi selektor, z njim serija neuspehov in kmalu je bilo vse več takšnih, ki so ju začeli pogrešati.

Ko se je na selektorsko klop vrnil Srečko Katanec, je takoj skušal popraviti napako. Delno mu je uspelo. Prepričal je le drugega. Novaković se je vrnil in se takoj vrnil k starim navadam. Tresel je nasprotnikove mreže. Novagola, ki takšnega vzdevka v Nemčiji, deželi svetovnih prvakov, ni dobil kar tako, so pustili pri miru. Vsaj za krajši čas. Potem je prišlo prehodno obdobje in z njim serija štirih porazov brez zadetka.

"Selektor, ponudite priložnost mlajšim. Poglejte, da ta starec ne more zadeti," so kritiki spet povzdignili glas in kljub vsemu nogometnemu znanju, ki ga premorejo, pozabili, da nogomet niso le zvezdniki Barcelone, Bayerna, Real Madrida in peščice evropskih klubov, ki krojijo svetovni vrh, ampak še marsikaj drugega.

Medtem pa Novaković pridno zabija gole za Slovenijo, na celodnevnih poteh z Japonske na reprezentančne zbore veliko razmišlja in se verjetno sprašuje: "Zakaj Goranu Dragiću, Anžetu Kopitarju in še nekaterim najboljšim slovenskim športnikom tudi najmanjše malenkosti štejejo v dobro, pri meni pa so ravno te tiste, s katerimi me dajejo v nič?" In ne dobi logičnega odgovora.

A dokler bo tako učinkovit, od zadnjih osmih kvalifikacijskih golov Slovenije jih je prispeval kar sedem (!), jih niti ne bo potreboval. Statistika, ki včasih ne pove vsega, pri njem razkriva marsikaj. To, kar je Katanec dojel že zdavnaj. Da je za Slovenijo prepotreben, pa čeprav ni več rosno mlad.

In to bodo, prej ali slej, dojeli tudi tisti navijači, ki ga zdaj golom navkljub pogosto kritizirajo. Če ne prej, pa čez desetletje, dva, tri. Ko bodo videli, da njegovi dosežki le niso tako zelo preprosti, kot se morda zdijo z daljinskim upravljalnikom v roki ali računalniško tipkovnico pred sabo.