Pogačarjev posebni dosežek ni zapisan v nobeni statistiki

Da Tadej Pogačar obožuje zmagovanje, se vidi v skoraj vsakem njegovem napadu, saj tekmeci pogosto ne vedo, kdaj bo skočil in kakšno presenečenje jim bo pripravil.

Zmage so njegovo gorivo in prav zaradi te želje je postal povod za spektakel. Kadar je on na dirki, privrženci kolesarstva ne spremljajo več le zato, da bi izvedeli, ali bo zmagal, ampak želijo videti, kako bo to storil, kje bo napadel, koliko kilometrov pred ciljem bo skočil in kakšno novo predstavo bo pripravil. In pri tem kdaj preseneti tudi samega sebe.

Prevlada v športu običajno ubija napetost, pri Pogačarju pa jo je le prestavila z vprašanja, kdo bo zmagal, na vprašanje, kaj si bo najboljši kolesar na svetu privoščil tokrat. Toda njegova tekmovalnost ima mejo. Zmage ga ženejo naprej, vendar mu ne vladajo.

Sportal Pogačar zgodovinsko, a še ni končal: Sliši se kot pravljica

Zmaga, ki ni izginila

To je pokazal že na začetku letošnjega Toura, ko se je v drugi etapi skupaj z Isaacom del Torom odpeljal tekmecem. Slovenski šampion je imel dovolj moči, da bi se lahko potegoval za novo etapno zmago, vendar je ciljno črto prvi prečkal mladi Mehičan, Pogačar pa se je njegovega prvega uspeha na največji dirki veselil skoraj tako, kot bi zmagal sam.

Marsikdo se je ob tem morda vprašal, zakaj najboljšemu kolesarju na svetu ni bilo do nove zmage in zakaj jo je prepustil pomočniku, ko pa šteje prav vsaka, zlasti v obdobju, ko lovi največje rekorde tega športa. Toda takšna zmaga ne izgine, pa čeprav ni zapisana v nobeni statistiki. Spremeni se namreč v pripadnost, česar se Pogi zelo dobro zaveda.

Razposajena Tadej Pogačar in Isaac del Toro sta na letošnjem Touru spletla posebno zgodbo. Foto: Guliverimage

Pogačar del Toru ni ponudil le najlepšega trenutka njegove dotedanje kariere, temveč mu je pokazal, da ga ne vidi zgolj kot pomočnika, ki mora narekovati tempo in se izčrpati za svojega kapetana. Dal mu je vedeti, da njegovo delo opazi in da mu je pripravljen vrniti kaj, kar bi mu lahko v nadaljevanju kariere zelo koristilo. Zlasti ker pri UAE Emirates vanj polagajo velike upe za Grand Toure in tudi druge terene.

Če bi bil egoist in bi na vsak način želel zmagovati, kot je bilo značilno za marsikaterega velikega kolesarja v preteklosti, bi šel do konca. A Pogačar je drugačen, kar lepo povedo besede športnega direktorja Andreja Hauptmana: "Ko enkrat spoznaš Tadeja in njegove starše, veš, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Le šampion, kot je Tadej, se je sposoben na najtežji dirki na svetu preleviti v pomočnika."

Takšna dejanja gradijo odnose med kolesarji in ekipni duh, ki ga pri UAE Emirates tako zelo radi potiskajo v ospredje. Največji voditelji niso tisti, za katere ljudje delajo le zato, ker morajo, ampak tisti, za katere želijo narediti še nekaj več. In tako je bilo v Pogačarjevem primeru tudi na letošnjem Touru, ko je bilo kar nekaj kolesarjev bolnih, vendar so šli čezse. Za svojega vodjo, za svojo ekipo.

Po Vingegaardovem padcu je ostal vtis spoštovanja

Poseben trenutek se je zgodil tudi po padcu Jonasa Vingegaarda, ki je moral predčasno končati Tour. Pogačar je na zaključnem vzponu spet narekoval ritem, ob njem pa sta ostala Remco Evenepoel in del Toro. Delovalo je, da ima dovolj moči, da bi lahko še močneje pritisnil in Belgijca skušal streti v zaključku, vendar tega ni storil, vsaj ne z vso silo, ki smo je pri njem vajeni. Evenepoel je na koncu osvojil etapo.

Ob zmagi Remca Evenepoela je ostal občutek, da je imel Tadej Pogačar v nogah še nekaj dinamita. Foto: Guliverimage

Težko je vedeti, kaj se je Pogačarju takrat dejansko vrtelo po glavi. Sam ni dejal, da je tekmecu kaj prepustil, zato bi bilo njegovo namero napačno predstavljati kot dejstvo. A ostal je vtis, da v trenutku, ko je na Touru izgubil svojega največjega tekmeca zadnjih let, iz nesreče drugega ni želel iztisniti še več.

Morda je tudi s tem pokazal spoštovanje do Vingegaarda, s katerim je pisal največje zgodbe zadnjih Tourov in brez katerega tudi njegove zmage ne bi imele enake teže. Pogačar želi premagati najboljše, ko so na kolesu, ko napadajo in ko mu skušajo vzeti rumeno majico. Ne zanima ga le končni rezultat, ampak uživa v boju, tveganju, zaradi katerega včasih sive lase povzroča tudi športnim direktorjem. A prav zato je njegov način dirkanja tako privlačen.

Ko je rumena majica delala za belo

Pravi odgovor na vprašanje, zakaj je Pogačar pripravljen kakšno zmago prepustiti, je prišel tudi pred koncem Toura. V sobotni etapi ni bila več v ospredju njegova želja po novem etapnem uspehu. Peta skupna lovorika je bila zagotovljena, pomembna naloga pa je ostala del Toru, ki je moral kljub slabšemu zdravstvenemu stanju ubraniti belo majico najboljšega mladega kolesarja in tretje mesto v skupnem seštevku.

Sportal Mama Marjeta potrdila: Tadej se je res pripravljal na govor v francoščini

Takrat so se vloge obrnile. Kolesar, za katerega je tri tedne delala celotna ekipa, je zadnjo uro in pol dirke delal za svojega pomočnika. Rumena majica je narekovala tempo za belo, najboljši kolesar Toura pa je pazil na mladega moštvenega kolega in mu pomagal do Pariza pripeljati največji rezultat njegove kariere.

"V čast mi je bilo dirkati za Isaaca," je dejal Pogačar in priznal, da je ob tem spoznal, kako težko je delati za koga drugega. Šele ko se je znašel na drugi strani, je zares občutil, kaj njegovi pomočniki počnejo zanj, kako zahtevno je narekovati ritem in odmisliti lastne ambicije, da bi cilj dosegel kdo drug.

To ni dobrodelnost, ampak vodenje

Če bi zdaj pogledali vse priložnosti, ki jih je imel na Touru, a se zanje ni odločil, bi lahko imel dodatne tri etapne zmage in bi se po številu etapnih zmag na dirki vseh dirk vodilnemu Marku Cavendishu približal na "zgolj" šest zmag.

Zato ima njegova pripravljenost, da se kakšni odreče, še večjo težo. Pri tem ne gre za dobrodelnost, ampak za način vodenja, s katerim Pogačar gradi moštvo, v katerem pomočniki vedo, da njihovo delo ne bo ostalo neopaženo.

Marjeta in Mirko Pogačar sta lahko ponosna na človeka, v kakršnega je odrasel njun sin Tadej, ki je ob tem postal še eden največjih kolesarjev vseh časov. Foto: Ana Kovač

Zavedajo se, da jih kapetan ne potrebuje le takrat, ko je treba nadzorovati pobeg ali narekovati tempo na klancu, ampak da jim bo, ko bo dobil priložnost, pomagal tudi sam. In to smo v preteklosti že večkrat doživeli. In prav zato je pri njih tako priljubljen.

Peta zmaga na Touru Pogačarja postavlja ob največje, toda številke ne povedo celotne njegove veličine. Ne povedo, kako je v sodobnem kolesarstvu spremenil način dirkanja, kako zna narediti spektakel in kako se vede do ljudi okoli sebe.

O Pogačarju veliko povedo zmage, ki jih je osvojil, s človeškega vidika, na kar sta starša Marjeta in Mirko verjetno še bolj ponosna, pa povedo tiste, ki jih ni vzel ter se odločil v ospredje postaviti moštvene kolege.

Sportal Urška in Tadej: po treh tednih Toura težko pričakovano srečanje v Parizu #foto

Sportal Pogačar v številkah in preroška napoved: mali princ je postal petkratni kralj Toura

Sportal Matxin o Pogačarju: Ni le šampion, je vodja

Sportal Fantastična etapa za konec Toura, Tadej Pogačar slavi peto skupno zmago

Sportal Legendarni Merckx o Pogačarju: To se je zgodilo tudi meni